VSRS Sklep II Ips 1235/2008

Revizija proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže.

Sicer se reviziji ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in o pravdnih stroških razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka Z. d.d. dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.795.992 SIT (sedaj 11.667,18 EUR) z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencu odmerjene pravdne stroške. S popravnim sklepom z dne 20. 3. 2008 je v izreku sodbe kot toženca namesto Z. d.d. navedlo Slovensko zavarovalno združenje.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, tožencu pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka. Poudarja, da je bila prvostopenjska sodnica dr. V. B. z 31. 5. 2007 imenovana na sodniško mesto višje sodnice. Z ničemer ni izkazano, da bi mogla in smela opravljati dejanja od tega dne dalje kot sodnica v tem postopku. Poudarja, da ga prvostopenjsko sodišče ni opozorilo po 233. členu ZPP in tudi ne na posledice krivega pričanja. Zelo nekorektno je protokoliralo zapisnik in mu ni dovolilo povedati vseh dejstev, na kar je njegova odvetnica sodišče neuspešno večkrat opozarjala, predvsem v pisnih pripombah na zapisnik. Ponovno opozarja, da Z. d.d. ne more biti toženčeva pooblaščenka, zato so vsa njena procesna dejanja brez pravnega učinka in bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Naknadno dano pooblastilo pooblaščencu J. V. pa pomeni novo pooblastilo, ki učinkuje od dneva izdaje tega pooblastila oziroma njegove predložitve sodišču. Ob vložitvi odgovora na tožbo je J. V. nastopal kot pooblaščenkin pooblaščenec in ne kot pooblaščenec toženca. Zato toženec naknadno ni mogel odobriti njegovih dejanj. Nenavadno se mu zdi, da je prvostopenjsko sodišče izdalo popravni sklep po skoraj treh letih, potem ko je bila zadeva že odstopljena pritožbenemu sodišču. Ta je bil posredovan tožnikovi pooblaščenki 27. 3. 2008, kar lahko pomeni kršitev postopkovnih pravil. Navaja, da mu sodišči nista verjeli, da ob nesreči ni bil sposoben razsodno razmišljati, ker to ne izhaja iz medicinske dokumentacije. Ravno zato pa je predlagal imenovanje izvedenca psihiatra. Na kraju dogodka je tožil za hudimi bolečinami v levi roki in zapestju, zaradi česar je hotel takoj poiskati zdravniško pomoč. Ker se je dogodek zgodil samo 100m od prebivališča njegovih staršev, je povzročitelju skozi odprto okno povedal naslov staršev in pojasnil, da bo zaradi hudih bolečin takoj odšel k zdravniku. Razumel je, da bo voznik prišel za njim. Ker pa se ni pojavil, je naslednji dan dogodek prijavil policiji. Trdi, da je v izkazanih okoliščinah ravnal kot povprečen običajen človek in mu zato ni mogoče očitati nobene malomarnosti. Zaradi bolečin in hudega šoka ni bil sposoben razsodno razmišljati. Splošno je znano, da je prometna nesreča za povprečnega človeka zelo travmatičen in stresen dogodek ter da povzroči šok pri udeležencih. Pri njem pa je šok spremljala še huda bolečina, zaradi česar je razmišljal samo, kako čim prej do zdravnika. To je bila zanj prva prometna nesreča. Tudi dejstvo, da je bil v času nesreče študent prava, ne daje utemeljene podlage za zaključek, da bi moral ravnati kot pravnik. Da ni ravnal neskrbno, potrjuje tudi dejstvo, da se je naslednji dan po nezgodi o njej pozanimal pri vratarju marine, ki pa dogodka ni videl. Poiskal je tudi dve priči dogodka – K. in M. Slednja je potrdila, da ga je videla s kolesom in tudi vozilo sive barve. Trdi, da mu sodišče ni pustilo vsega povedati, tisto, kar je povedal, pa je v zapisniku priredilo tako, da je razumeti, da se o očividcih po nezgodi sploh ni pozanimal. Prvostopenjsko sodišče je brez utemeljene podlage zaključilo, da je kar nekaj minut komuniciral z neznanim voznikom. Tudi če bi bila komunikacija nekajminutna, povzročitelj ne bi dal potrebnih in resničnih podatkov, če je imel namen pobegniti. Povprečnemu človeku ne pride na misel, da bi v izkazanih okoliščinah poiskal priče in dokaze, pač pa bi se usmeril v saniranje telesne poškodbe.

4V pravočasni dopolnitvi revizije tožnik opozarja, da je toženec poziv prvostopenjskega sodišča za predložitev ustreznega pooblastila prejel 29. 11. 2005. Pooblastilo bi moral dostaviti v 8 dneh, to je najkasneje 7. 12. 2005. Vendar pa je pooblastilo J. V. na sodišče neposredno vložil šele 8. 12. 2005. Ponovno poudarja, da je bil J. V. le pooblaščencev pooblaščenec, zato mu toženec ni mogel naknadno odobriti pooblastila. Gre za novo pooblastilo, ki nosi datum 7. 12. 2005. Pooblastilno razmerje med tožencem in J. V. pa bi moralo nastati do vložitve odgovora na tožbo. Pravi tudi, da je sodišče na poravnalni narok in prvi narok toženca nepravilno vabilo, ker je vabilo Z. d.d. in ne pooblaščenca J. V. Tudi tožnikove pripombe na zapisnik je nepravilno poslalo Z. d.d. Nova pooblaščenka toženca, ki je pristopila na narok 22. 3. 2007, pa se ni izkazala s potrdilom o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Šele po navodilu pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pozvalo Z. d.d., ne pa pooblaščenke, na predložitev navedenega potrdila. Ta je v postavljenem roku poslala zgolj odgovor, da prilaga kopijo generalnega pooblastila Z. d.d. in ne toženca ter da potrjuje, da ima pooblaščenka I. P. opravljen pravniški državni izpit. Potrdilo pa k vlogi ni bilo predloženo. Sodišči sta kljub temu nepopoln odgovor sprejeli in dejanja pooblaščenke na naroku 22. 3. 2007 upoštevali kot dejanja toženca. S tem sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

6Revizija proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

7Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), se glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

8Dopustnost revizije proti odločitvama o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njiju, saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijane sodbe o zahtevku za povrnitev premoženjske škode znaša 245.992 SIT (sedaj 1.026,52 EUR) in ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija proti temu delu izpodbijane odločitve ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

9Po ugotovitvah revizijskega sodišča večina v reviziji zatrjevanih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ni utemeljenih. Prvostopenjska sodnica dr. V. B., ki je bila z 31. 5. 2007 imenovana na sodniško mesto višje sodnice, po tem datumu v zadevi ni opravljala procesnih dejanj, zaradi katerih bi lahko tožnik utemeljeno uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvostopenjska sodba je bila izdana že 21. 5. 2007 in tudi odredba o njeni vročitvi strankam nosi isti datum. Sodnica dr. V. B. je navedena (ne pa podpisana) tudi na opominu za plačilo sodne takse za sodbo. Vendar tožnik tega opomina ne more izpodbijati s pravnimi sredstvi proti sodbi. Dr. V. B. je podpisana še na predložitvenem poročilu pritožbenemu sodišču. Vendar je sodnica, ki jo je nasledila v tej zadevi, izdelala in podpisala novo predložitveno poročilo pritožbenemu sodišču.

10Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da so revizijski očitki o nepravilnem protokoliranju zapisnika s prvega naroka pavšalni (npr. da sodišče tožniku ni pustilo vsega povedati, tisto kar je povedal, pa je v zapisniku priredilo), zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo (prim. 371. člen ZPP). Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, za odločitev v tej zadevi ni relevantna tožnikova sposobnost razsodnega razmišljanja takoj po nezgodi, zato revizijsko sodišče ni odgovarjalo na revizijske očitke o procesnih kršitvah v zvezi z njegovim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca psihiatra. Že pritožbeno sodišče je tožniku pravilno odgovorilo, da ni pojasnil, kako naj bi odsotnost opozorila po 233. členu ZPP in odsotnost opozorila na posledice krivega pričanja vplivala na odločitev v tej zadevi ter da zato ni izkazal obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik v reviziji ni pojasnil in tudi revizijsko sodišče ne vidi, katero procesno kršitev naj bi zagrešilo prvostopenjsko sodišče s tem, da je več let po izdaji sodbe izdalo še popravni sklep. Za uveljavljanje napačnega vročanja nekaterih sodnih pisanj tožencu pa tožnik nima pravnega interesa.

11Revizija nadalje neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zastopanjem toženca v odgovoru na tožbo. V njem je navedeno, da kot toženec nastopa Slovensko zavarovalno združenje, GIZ, ki ga zastopa Z. d.d., njo pa na podlagi generalnega pooblastila J. V. Tudi iz pooblastila, ki ga je toženec sodišču dostavil z odgovorom na tožbo, izhaja, da direktor Slovenskega zavarovalnega združenja, GIZ, za zastopanje v tej pravdni zadevi pooblašča Z. d.d. Po uvodnem naroku, na katerega toženec ni pristopil, je prvostopenjsko sodišče toženca pozvalo, da v roku osmih dni predloži popolno pooblastilo, saj ga ne more zastopati pravna oseba. Toženec je ta dopis prejel 29. 11. 2005, 8. 12. 2005 pa je Z. d.d. sodišču dostavila pooblastilo toženca J. V. za zastopanje v tej zadevi ter potrdilo, da ima ta pooblaščenec opravljen pravniški državni izpit.

12Tožnik utemeljeno poudarja, da pravna oseba ne more biti pooblaščenec v pravdnem postopku, razen če gre za odvetniško družbo (četrti odstavek 87. člena ZPP). Niti 36. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), na katerega se v odgovoru na tožbo sklicuje toženec, ne omogoča pravni osebi - zavarovalnici, da zastopa toženca v pravdnem postopku. Te nepravilnosti v nadaljnjem postopku ni mogoče več popraviti. Zastopanje pravdnih strank v postopku pred okrožnim sodiščem urejata tretji odstavek 87. člena in 90. člen ZPP. V postopku pred okrožnim sodiščem je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP). V postopku pred okrožnim sodiščem mora sodišče ob vročitvi tožbe opozoriti toženca, da mora biti v primeru, če bo pravdna dejanja opravljal po pooblaščencu, pooblaščenec oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP (prvi odstavek 90. člena ZPP). Če opravlja toženec pred okrožnim sodiščem pravdna dejanja po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, se šteje, da ta dejanja niso opravljena (drugi odstavek 90. člena ZPP). Ker je o tem, kdo je lahko pooblaščenec v postopku pred okrožnim sodiščem, toženec opozorjen že v pozivu za vložitev odgovora na tožbo, vložitve odgovora po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ni mogoče popraviti tako, da toženec sodišču dostavi pooblastilo, izdano drugemu pooblaščencu, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP. Iz povzetih določb tudi izhaja, da mora toženčev pooblaščenec izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka 87. člena ZPP izkazati že ob prvem procesnem dejanju, ki ga opravi v imenu toženca. Če tega ne stori, ga sodišče ne more in ne sme pozivati, da izpolnjevanje teh pogojev izkaže naknadno. Slednjega sodišču ne nalaga niti 98. člen ZPP, saj se ta nanaša le na predložitev strankinega pooblastila (prim. A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 380, 381 in 410). V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je toženčev odgovor na tožbo podpisala fizična oseba. Tožnik v reviziji ne zatrjuje, da J. V. ni pravočasno dostavil sodišču dokazila, da izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP. Zato revizijsko sodišče, upoštevaje 371. člen ZPP, kršitev pravil o zastopanju toženca v odgovoru na tožbo v tem smislu ni presojalo. Hkrati kot neutemeljene zavrača obširne revizijske navedbe, da toženčevo pooblastilo J. V., ki je bilo izdano in prvostopenjskemu sodišču dostavljeno po vložitvi odgovora na tožbo, nima učinka na procesna dejanja, ki jih je ta pooblaščenec opravil pred tem. Sodišče namreč lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 98. člena ZPP). V skladu z navedeno določbo lahko sodišče dopusti, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko tudi pooblaščenec, ki ne zatrjuje, da ima pooblastilo stranke in ki ga je zato treba obravnavati kot poslovodjo brez naročila. Njegova procesna dejanja ostanejo v veljavi, če v postavljenem roku predloži pooblastilo stranke oziroma izkaže njeno odobritev za opravljena dejanja (prim. A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 407 do 410). Strankina odobritev procesnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravila ta oseba, zatorej učinkuje za nazaj. Takšni procesni učinki so skladni tudi z materialnopravnimi pravili o poslovodstvu brez naročila. Po 206. členu Obligacijskega zakonika se poslovodja brez naročila šteje za prevzemnika naročila, ki je od začetka delal po naročilu, če tisti, čigar posel je opravljal, pozneje odobri tisto, kar je bilo opravljeno. Tožnik v dopolnitvi revizije pravilno ugotavlja, da je bilo toženčevo pooblastilo J. V. na sodišče dostavljeno dan po izteku roka, ki ga je določilo sodišče. Toda tožnik zamude tega roka ne more uspešno uveljavljati, ker sodišče poziva za predložitev popolnega pooblastila temu pooblaščencu sploh ni vročilo. V nasprotju z določbo drugega odstavka 98. člena ZPP ga je vročilo samo tožencu. Upoštevaje vse navedeno se tako tožnik v reviziji neutemeljeno zavzema za neupoštevanje odgovora na tožbo in izdajo zamudne sodbe.

13V dopolnitvi revizije pa utemeljeno zatrjuje, da sodišči ne bi smeli upoštevati procesnih dejanj, ki jih je na prvem naroku 22. 3. 2007 opravila nova toženčeva pooblaščenka I. P. Ta prvostopenjskemu sodišču namreč ni dostavila potrdila, da ima opravljen pravniški državni izpit. To pomanjkljivost je poskušalo odpraviti pritožbeno sodišče, ki je spis vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da odpravi pomanjkljivosti tudi v zvezi zastopanjem toženca po tej pooblaščenki. Prvostopenjsko sodišče je na Z. d.d. poslalo poziv, da toženec v roku 8 dni predloži potrdilo, da ima I. P. opravljen pravniški državni izpit. Zavarovalnica je nato sodišču dostavila kopijo generalnega pooblastila tej pooblaščenki, katera pa njenega pravniškega državnega izpita ne omenja. Upoštevaje navedeno in sklicujoč se na 90. člen ZPP revizijsko sodišče ponovno poudarja, da bi morala toženčeva pooblaščenka že na prvem naroku sodišču dostaviti dokazilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu in da je sodišče ne bi smelo pozivati, da to izkaže kasneje, saj te pomanjkljivosti naknadno ne more več popraviti. Sodišči zato procesnih dejanj, ki jih je v imenu toženca opravila I. P., ne bi smeli upoštevati, pač pa bi morali ravnati, kot da na prvi narok za toženca ni pristopil nihče. S svojim postopanjem sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Revizija sodiščema prve in druge stopnje utemeljeno očita tudi zmotno uporabo materialnega prava pri opredeljevanju pojma „neznanega vozila“ iz prvega odstavka 34. člena ZOZP v zvezi z 39. členom ZOZP. Iz razlogov izpodbijanih sodb izhaja, da sodišči sprejemata trditve tožnika, da je do prometne nesreče dejansko prišlo. Tožnik je zatrjeval, da je bil 13. 8. 2004 kot kolesar poškodovan v prometni nesreči pri marini v ... Voznik avtomobila neznanih registrskih oznak naj bi nenadoma zapeljal levo in mu zaprl pot, zaradi česar naj bi tožnik trčil v vozilo, padel preko vozila na tla ter se pri tem huje poškodoval. Voznik naj bi vozilo ustavil, vendar mu je tožnik rekel, da gre do staršev, ki živijo 100 metrov stran, da ga odpeljejo k zdravniku. Voznik naj bi tudi dejal, da bo vozilo umaknil in prišel k tožniku domov. A ko se je odpeljal, se ni več pojavil.

15Sodišči sta tožnikov zahtevek zavrnili z obrazložitvijo, da je bil premalo skrben pri ugotavljanju identitete vozila, ki naj bi povzročilo prometno nezgodo. Tudi revizijsko sodišče sprejema njuno stališče, da je mogoče zaključiti, da je nezgodo povzročil voznik „neznanega vozila“ le, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Da bi zadostil temu standardu skrbnosti, bi moral tožnik po stališču obeh sodišč kljub poškodbam, ki jih je utrpel, vozilo takoj ustrezno identificirati in zahtevati voznikove podatke, takoj obvestiti policijo in najti očividce v bližini. Opustitev takega skrbnega ravnanja bi po stališču nižjih sodišč lahko opravičil le, če ne bi bil sposoben komunicirati ali razsodno razmišljati, česar pa ni dokazal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči standard potrebne skrbnosti pri ugotavljanju identitete vozila, ki je bilo udeleženo v obravnavani prometni nezgodi, prestrogo razlagali. Med okoliščinami, ki v veliki meri vplivajo na obseg zahtevanih ravnanj oškodovancev v podobnih situacijah, so zlasti poškodbe, ki jih ti v nesreči utrpijo. Ne le poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nesposoben komunikacije, ampak tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo, lahko opravičijo takojšen odhod oškodovanca s kraja nezgode in posledično opustitev ukrepov za ugotavljanje istovetnosti povzročitelja. Sodišči sta zaključili, da bi tožnik moral in mogel ugotoviti istovetnost povzročitelja, čeprav nista ugotavljali resničnosti njegovih navedb, da je v nesreči utrpel zlom zapestja in izpah prsta in da je zato neposredno po nezgodi trpel hude bolečine. Ob pomanjkanju teh ugotovitev je njun zaključek o tožnikovi neskrbnosti preuranjen. Tudi z okoliščino, da je tožnik o nezgodi policijo obvestil šele naslednji dan, sodišči zmotno utemeljujeta njegovo neskrbnost. Le če bi policija prišla na kraj dogodka neposredno po njem, bi morda uspela pridobiti več podatkov o povzročitelju. Kasnejše obvestilo policije namreč ne bi bistveno bolj prispevalo k pridobivanju podatkov o povzročitelju kot obvestilo policije naslednji dan po nezgodi. Kot že pojasnjeno, pa ni mogoče prav od vsakega oškodovanca zahtevali, da ostane na kraju nezgode, pokliče in počaka policijo ter ji pojasni vse okoliščine nesreče. Tudi ta obveznost oškodovanca je pogojena z okoliščinami prometne nezgode, med katerimi je treba upoštevati zlasti poškodbe, ki jih je morebiti utrpel v nezgodi.

16Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, v posledici katere je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 379. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Da bi lahko ocenilo vpliv tožnikove poškodbe na njegovo zmožnost ugotavljanja identitete vozila takoj po nezgodi, bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, kakšne poškodbe je tožnik v nezgodi utrpel in kakšne bolečine je zaradi njih tedaj trpel.

17Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.