90. člen ZPP

Glede na to, da je lahko po tretjem odstavku 87. člena ZPP v postopku pred pritožbenim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (na kar sta bili obe stranki opozorjeni tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa), ter upoštevaje pravilo, da mora pooblaščenec že ob vložitvi pritožbe izkazati svojo kvalificiranost, pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 90. člena ZPP predlagateljičinega odgovora na pritožbo ni upoštevalo. Kriteriji za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča so v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 navedeni zgolj primeroma in niso razvrščeni po pomembnosti (na primarne in subsidiarne), saj raznolike situacije v praksi zakonodajalcu onemogočajo oblikovanje trdih taksativnih pravil. V 2. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni govora o izključni rabi, temveč o redni rabi zemljišča, kar je razlagati kot pretežno, pogosto, običajno rabo.

Kljub opozorilu je na narok za glavno obravnavo 6. 4. 2018 pristopil R. B. ki je imel sicer pooblastilo tožene stranke, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nima pravne izobrazbe in tudi ne opravljenega pravniškega državnega izpita. Glede na navedeno R. B. ni izpolnjeval pogojev, ki jih zakon zahteva za pooblaščenca pred okrožnim sodiščem in mu sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo, da opravlja pravdna dejanja za toženo stranko. Tudi sicer bi se v nasprotnem primeru štelo, da ta pravdna dejanja niso bila opravljena.

Narok za obravnavo ugovora sodišče razpiše in izvede po postopkovnih pravilih ZPP, razen tistih, ki subsidiarno uporabo določil ZPP s pravili 405. člena ZFPPIPP izrecno izključujejo oziroma določajo drugače, prilagojeno specifiki postopka osebnega stečaja. Med pravili 405. člena ZFPPIPP ni določbe o možnih drugačnih kriterijih za pooblaščenca upravitelja, kot jih določa tretji odstavek 87. člena ZFPPIPP. Upravitelj ni stranka postopka zaradi insolventnosti. Procesno legitimacijo za vložitev ugovora pa mu v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja podeljuje že sam zakon v 402. in 403. členu ZFPPIPP. Kot upravičenemu vlagatelju ugovora pa mu s tem v procesnem smislu daje položaj stranke (oziroma udeleženca postopka), saj z vložitvijo ugovora sproži postopek ugovora proti odpustu obveznosti, v katerem se na naroku izvede kontradiktoren postopek za ugotovitev obstoja ugovornih razlogov po postopkovnih pravilih ZPP, ker posebnih pravil razen v določilih 405. člena, ZFPPIPP nima. V tem smislu ima postopek ugovora proti odpustu obveznosti, čeprav izveden v okviru stečajnega postopka, več postopkovnih podobnosti z ZPP. Na naroku za obravnavo ugovora proti odpu

Sodišče mora v stečajnem postopku dolžnika ob vročitvi predloga za začetek stečajnega postopka nad njim opozoriti, da je njegov pooblaščenec lahko le oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP. Sodišče je pooblaščenca dolžnika šele na naroku opozorilo, da njegovih dejanj ne bo upoštevalo, ker ni predložil pisnega pooblastila in ker nima opravljenega pravniškega državnega izpita. S tem je dolžniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Uradni preizkus, ali ima upnikov zahtevek iz predloga za izvršbo pravno podlago v konkretnem izvršilnem naslovu, je sicer v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja notarski zapis kreditne pogodbe, v kateri je bila dolžnikova obveznost deloma določena zgolj opisno in je (končna) višina obveznosti odvisna od več vnaprej neznanih okoliščin po sklenitvi kreditne pogodbe, nekoliko težji, vendar pa to izvršilnega sodišča ne odvezuje, da tega preizkusa ne bi bilo dolžno opraviti vsaj v osnovnem obsegu. V ta namen pa mora izvršilno sodišče najprej sploh preveriti, ali je upnik za svojo specifikacijo terjatve, do katere naj bi bil upravičen po pravno upoštevnem izvršilnem naslovu, podal zadostna, med seboj skladna in logična pojasnila glede višine in načina izračuna vseh posamičnih postavk terjatve (glavnice, pogodbenih obresti, zamudnih obresti, stroškov), pri čemer mora biti iz izračuna terjatve razviden tudi način upoštevanja morebitnih delnih plačil terjatve. Zgolj sklicevanje sodišča na obstoj upnikovih pojasnil in specifikacijo terjatve ter končni znesek terjatve po upnikovem izračunu ne predstavlja ustreznega preizkusa skladnosti upnikovega zahtevka s pravno upoštevnim izvr

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi opustilo dolžnost iz prvega odstavka 90. člena ZPP, po katerem bi moralo drugo toženko pozvati, naj izkaže, da njen pooblaščenec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, upoštevaje ob tem, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomanjkljivost ali nepravilnost, ki je v postopku ni več mogoče odpraviti. .

36. člen ZOZP ne omogoča pravni osebi - zavarovalnici, da zastopa toženca v pravdnem postopku. Te nepravilnosti v nadaljnjem postopku ni mogoče več popraviti. Strankina odobritev procesnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravila oseba brez pooblastila, učinkuje za nazaj. Revizijsko sodišče sprejema stališče, da je mogoče zaključiti, da je nezgodo povzročil voznik „neznanega vozila“ le, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera – med njimi so zlasti poškodbe, ki jih je ta v nesreči utrpel. Ne le poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nesposoben komunikacije, ampak tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo, lahko opravičijo takojšen odhod oškodovanca s kraja nezgode in posledično opustitev ukrepov za ugotavljanje istovetnosti povzročitelja.

Ker je pravica do pritožbe ustavna pravica, je pravni pouk v sodbi predviden le v odločbi prvostopenjskega sodišča, ne pa tudi v odločbi višjega sodišča. Skladno s tem višje sodišče tožnice ni bilo dolžno poučiti o možnosti izrednih pravnih sredstev zoper odločbo, s čimer je odpadlo tudi opozorilo, kdo lahko vlaga izredno pravno sredstvo.

Cenilec, ki je s sklepom za opravo izvedenskega dela sicer pravilno določen kot fizična oseba, lahko uveljavlja izplačilo stroškov in nagrade po zastopniku, ki je lahko fizična ali pravna oseba, pri čemer se stroški zastopanja izplačajo v breme odmerjenih stroškov in nagrad.

Če tuj odvetnik ni vpisan v imenik tujih odvetnikov, ki imajo v RS pravico opravljati odvetniški poklic (člen 2a v povezavi s členi 31, 34f, 34d ter prvim in drugim odstavkom 34c člena ZOdv), mu ni mogoče priznati položaja osebe iz 3. odstavka 87. člena ZPP.

Zoper odločitev Vrhovnega sodišča v pravdnem postopku ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva. Pravni pouk ni obvezna sestavina odločbe višjega sodišča, saj izredna pravna sredstva niso ustavna kategorija.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno upoštevalo ugovor tožene stranke, ki ga je dne 10.9.2001 v njenem imenu vložila G.F., ki v trenutku vložitve ugovora ni bila zakonita zastopnica tožene stranke. Tožeča stranka se s tem v zvezi sicer sklicuje na določbo 3. odst. 87. čl. ZPP, ki ureja sposobnost biti pooblaščenec pred prvostopnim sodiščem. Ob jasni določbi iz 1. odst. 90. čl. ZPP, po kateri mora sodišče ob vročitvi tožbe z ustreznim pravnim poukom toženo stranko opozoriti na to, kdo lahko nastopa kot njen pooblaščenec v postopku, in ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da toženi stranki takšno opozorilo ob vročitvi tožbe s plačilnim nalogom ni bilo podano, osebi, ki je opravila procesno dejanje v imenu tožene stranke, ni mogoče odrekati sposobnosti biti pooblaščenec v smislu omejitev iz 87. čl. ZPP.

Kdor v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih interesov, mora ves čas postopka izkazovati pravovarstveno potrebo, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njegove pravice oziroma pravni interes ne bo zavarovan. Po 1. odstavku 4. člena ZUS je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo v celoti ugodeno tožnikovi pritožbi in vzpostavljeno pravno stanje pred izdajo odločbe organa prve stopnje. To pa pomeni, da izpodbijana odločitev ne posega v pravice ali pravne koristi, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v upravnem sporu.

Družba, ki ni odvetniška družba, ne more biti pooblaščenec tožeče stranke v upravnem sporu.

Ker je sodišče poslalo zahtevo za odpravo pomanjkljivosti tožbe združenju, ki ne more biti pooblaščenec, ni ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 29. člena ZUS.

Le fizična oseba je lahko pooblaščenec, saj je le ona poslovno sposobna za opravljanje procesnih dejanj.

Bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja, ki jih ZUS ne ureja, je podana, če sodišče ravna po pravno neveljavnem pooblastilu in k odpravi pomanjkljivosti tožbe ne pozove tožeče stranke, pač pa samo osebo, ki po 1. odstavku 90. člena ZPP/77 ne more biti pooblaščenec, ker nima poslovne sposobnosti.

Pravne osebe kot organizirana oblika pravne pomoči so po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o odvetništvu lahko le odvetniške družbe, katere družbeniki so samo odvetniki. Združenje, ki je organizirano po določbah Zakona o društvih, zato ne more biti pooblaščenec tožnika v upravnem sporu.

Izdatki za pomoč in postrežbo gredo po predpisih obligacijskega prava invalidni osebi, katere potrebe so trajne povečane.

Pooblaščenec, ki ni odvetnik, lahko pripozna tožbeni zahtevek samo, če ima za to pravdno dejanje izrecno pooblastilo (96. člen ZPP/77). Če tega nima, pa je to dejanje kljub temu opravil, je podana kršitev postopka po tč. 10, 2. odst. 354. člena ZPP/77 in v posledici navedenega po 3. odst. 369. člena ZPP/77 tudi razlog za razveljavitev sodbe na podlagi pripoznave.