34. člen ZOZP

Po sodni praksi mora oškodovanec za to, da bi bilo možno zaključiti, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, izkazati ustrezno skrbnost pri ugotavljanju istovetnosti tega vozila. Vsebina standarda skrbnosti povprečnega voznika je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V tej zadevi je pritožbeno sporno, ali bi moral tožnik po nezgodi ostati na kraju škodnega dogodka in poklicati policijo.

Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.

Trditveno in dokazno breme glede obstoja zavarovalnega primera ter nastanka in obsega iz njega izvirajoče škode, je na tožniku. Ugotovljena poškodba gležnja ni dovolj za zaključek, da je tožnik to poškodbo utrpel ob trčenju z neznanim vozilom. Tožnik ni dokazal takšnega nastanka škodnega dogodka in s tem zavarovalnega primera.

Vprašanje koncentracije alkohola v krvi voznika in njenega vpliva na konkretne psihofizične sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, je strokovne narave, ki se dokazuje oziroma ga sodišče ugotavlja z izvedencem sodnomedicinske stroke. Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistven element procesnega gradiva, niso dejstva. Zato tudi niso predmet trditvenega bremena. Drži sicer pritožbena navedba, da ima pri tehtanju kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti običajno večjo težo kršitev pravila o prednosti. Vendar to velja le, če ni posebnih okoliščin, ki kažejo, da so za nastanek nesreče odločilnejše druge okoliščine, kot je primer v obravnavani zadevi. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče, ob upoštevanju okoliščin na tožnikovi strani, ki so predstavljale pretežni vzrok za nastalo škodo, je sodišče pravilno porazdelilo delež odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (80 % za tožnika in 20 % za voznika, za katerega odgovarja tožena stranka).

Tožencu se ni uspelo razbremeniti svoje odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo in nastalo škodo. Dejstvo, da naj bi oškodovanka napačno parkirala svoje vozilo, ne more izključiti protipravnosti toženčevega ravnanja. Toženec se s pritožbeno tezo, da do nesreče ne bi prišlo, če oškodovanka ne bi napačno parkirala, posredno zavzema za presojo po pravilih naravne vzročnosti, ki je v sodni praksi že zdavnaj presežena.

Ureditev jamčevanja za škode, ki jih povzročijo vozniki neznanih in nezavarovanih vozil, temelji na sistemu oblikovanja škodnega sklada, ki je ustanovljen pri Slovenskem zavarovalnem združenju (34. člen ZOZP). Če povzroči škodo voznik neznanega motornega vozila, zanjo (če gre za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe, telesne okvare) odgovarja Slovensko zavarovalno združenje – prvi toženec (39. člen ZOZP). Za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca je zato bistven zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni uspel dokazati, da je vzrok prometne nesreče v neznanem nasproti vozečem vozilu, ki je sekalo ovinek. Drugi toženki ni mogoče očitati pomanjkljivega vzdrževanja bankine in ceste na predmetnem odseku, saj na njem ni bilo zaznati posebnosti.

ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi. Toženec je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič, ti dokazi pa so povsem primerni za dokazovanje spornega dejstva (obstoj prenosa lastništva avtomobila na povzročitelja).

Tožniku ni uspelo dokazati, da je vzrok prometne nesreče v neznanem nasproti vozečem vozilu, ki je sekalo ovinek.

Tožeča stranka je oškodovanki izplačala odškodnino na podlagi sklepanja, da sta s tožencem kot udeleženca prometne nezgode v enakem deležu soodgovorna za nastalo prometno situacijo. Toženec je v regresni pravdi podal ugovor, da je za nastalo prometno situacijo odgovorna izključno oškodovanka, vendar dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče je zaključilo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kateri od udeležencev nezgode je v kakšni meri prispeval k nastanku škode, zato se je pravilno oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena OZ, ki se uporabi za primere, ko krivde imetnikov premikajočih vozil, udeleženih v nezgodi, ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Zmotno je prepričanje pritožbe o tem, da bi prvi tožeči stranki škoda v smislu 2. člena splošnih pogojev AK - 2/06 nastala šele s plačilom popravila v nezgodi poškodovanega vozila, saj prva tožeča stranka s tem, ko terja stroške materiala in dela, potrebnega za popravilo tega vozila, uveljavlja povrnitev navadne škode, ki se v njeni premoženjski sferi odraža v posledici zmanjšanja vrednosti poškodovane stvari (132. člen OZ). Z ozirom, da skladno s četrtim odstavkom 154. člena OZ v zvezi s 149. členom ter 150. členom istega zakona v prometni nezgodi udeležena imetnika motornih vozil v razmerju do tretje osebe odgovarjata objektivno in solidarno, se tožena stranka obveznosti povračila škode prvi tožeči stranki ob sklicevanju na izključno odgovornost drugega (neznanega) udeleženega vozila za nastanek prometne nezgode, četudi bi ta bila dejansko podana, ne more sklicevati. V posledici navedenega tožena stranka na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ prvi tožeči stranki odgovarja za celotno obveznost, ugovor izključne krivde drugega v nezgodi udeleženega vozila pa lahko na podlagi 188. člena OZ uveljavi le v regresni pravdi med njima kot imetnikoma motornih vozil. Zava

36. člen ZOZP ne omogoča pravni osebi - zavarovalnici, da zastopa toženca v pravdnem postopku. Te nepravilnosti v nadaljnjem postopku ni mogoče več popraviti. Strankina odobritev procesnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravila oseba brez pooblastila, učinkuje za nazaj. Revizijsko sodišče sprejema stališče, da je mogoče zaključiti, da je nezgodo povzročil voznik „neznanega vozila“ le, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera – med njimi so zlasti poškodbe, ki jih je ta v nesreči utrpel. Ne le poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nesposoben komunikacije, ampak tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo, lahko opravičijo takojšen odhod oškodovanca s kraja nezgode in posledično opustitev ukrepov za ugotavljanje istovetnosti povzročitelja.

Tožeča stranka, ki vtožuje povračilo škode na podlagi 34. člena ZOZP, mora med drugim dokazati, da je škoda posledica uporabe motornega vozila.

41. člen ZOZP, ki združenju daje pravico, da izplačano odškodnino ali zavarovalnino skupaj z obrestmi in stroški izterja od lastnika vozila in od povzročitelja škode, višine povračilnega zahtevka ne omejuje. Nobene podlage v zakonu pa ni, da bi sodišče določilo 7. člena ZOZP uporabilo smiselno. Regres SZZ je zato neomejen.

Zavarovalnica škode ne krije v nobenem primeru, kadar je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. Odgovorna oseba, torej subjekt, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja, kadar škodo povzroči voznik neznanega motornega vozila, je Slovensko zavarovalno združenje.

Zavarovalnica je upravičena do povrnitve oškodovancu izplačane odškodnine le, če jo je utemeljeno izplačala, če je torej oseba, ki ni sklenila obveznega zavarovanja, storila civilni delikt po splošnih pravilih odškodninskega prava.