379. člen ZPP

Intervencijski učinek sodbe je omejen le na zahtevek, o katerem je bilo odločeno v postopku, v katerem je imel intervenient ali obveščenec po 204. členu ZPP možnost sodelovanja in vplivanja na njegov razplet.

Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu. O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca. Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.</p

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da višje sodišče ni bilo stvarno pristojno odločiti o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča o ugovoru zoper sklep istega sodišča, s katerim je to priznalo hrvaško sodno odločbo. Na podlagi tretjega odstavka 42.b člena ZIZ in 44. člena Bruseljske uredbe I (Uredbe Sveta št. 44/2001) v zvezi s Prilogo IV je za odločitev o pritožbi pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Po presoji zakonodajalca zgrešena stvarna pristojnost pred sodiščem prve stopnje ni tako huda kršitev, ker so si sodišča prve stopnje enakovredna ter ker pravilnost in kvaliteto sojenja zagotavlja dvostopenjski postopek. Enako pa ni mogoče sklepati pri delitvi pristojnosti med višjimi in Vrhovnim sodiščem, ker gre za sodišča na različnih hierarhični ravni, zoper odločitev sodišča, ki odloča o pritožbi, pa ni več rednega pravnega sredstva.

Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale b

Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Sodišče v takem primeru s sklicevanjem na 34. člen ZDSS-1 dejstev ne more ugotavljati samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami.

Vsebinski preizkus, ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi v zvezi z njimi lahko privedli do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bila ta dejstva in dokazi znani že v prvem postopku, torej preizkus novih dejstev in dokazov z vidika 10. točke 394. člena ZPP ni predmet predhodnega formalnega preizkusa predloga za obnovo. Ta preizkus sodišče opravi v drugi fazi po vročitvi (pravočasnega, sicer popolnega in dovoljenega) predloga za obnovo nasprotni stranki in po neposrednem preizkusu obstoja in pomena zatrjevanih novih dejstev in dokazov na naroku.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno presodilo, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je sprejeto stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, procesni rok. Besedili določb ZUS-1 in ZDSS-1, ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, sta si vsebinsko podobi. Zato ni utemeljenega razloga za drugačno razlago sporne določbe ZDSS-1. Po strogo formalnem kriteriju se šteje za materialni rok, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Ob takšnem izhodišču (upoštevanju vsebine in namena roka) v zvezi z varstvom pravic je treba ugotoviti, da gre za procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Ker je ZDSS-1 procesni zakon, je tudi po formalnem kriteriju rok iz prvega odstavka 72. člena procesni rok. Ker za toženo stranko kot upravi organ ne velja določba o nevročanju v času sodnih počitnic, je zaradi enakopravne obravnave strank pomembno, da

Osnovni problem v tem sporu se ne nanaša le na višino plače, temveč je odločitev o plači povezana z vprašanjem določitve novega delovnega mesta in izplačilom plače za to delovno mesto, namesto plače za delovno mesto, za katerega tožnica zatrjuje, da bi bilo zanjo ustrezno v novem sistemu. Ne gre za spor o napačno obračunani plači glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali razliki med plačo po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in plačo, ki je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti ter kolektivnimi pogodbami. Ne gre torej za spor o uveljavljanju t.i. čiste denarne terjatve, kar bi pomenilo neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 204. člena ZDR, v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZJU. Ne gre niti za spor po 3.a in 3. členu ZSPJS. V primeru kršitev pravic, ki naj bi tožnici nastale ob prehodu na nov plačni sistem, je mogoče izhajati le iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, ki pa sta ju sodišči druge in prve stopnje napačno tolmačili. Iz teh določb namreč ne izhaja, da mora v primeru kršitev pravic ali neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja delavec takoj ali v določenem roku zahtevati odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti.

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je enostavno prezrlo pritožbo dedičev zoper sklep o dedovanju, kršilo njihovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dedičem s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih pritožbenih navedb pred sodiščem druge stopnje. Opustitev vsakršnega odgovora na pritožbene navedbe dedičev pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen Ustave) in pritožbe (25. člen Ustave).

Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.

Pri postavitvi začasnega zastopnika gre za pomembno odločitev in ne le za sklep procesnega vodstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika določa, kdo je upravičen zastopati stranko in opravljati procesna dejanja v njenem imenu, kar neposredno vpliva na njen procesni položaj v postopku. Drugače kot pri sklepu procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, ker ga je mogoče vedno spremeniti in sodišče nanj ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP), se želi s postavitvijo začasnega zastopnika zagotoviti obstoj okoliščin, ki morajo biti podane, da bi bilo sojenje dopustno. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je drugi odstavek 83. člena ZPP razlagalo dobesedno: da je že s tem, ko je prvi toženec v spis vložil vlogo, na podlagi samega zakona prenehala pravna podlaga za njegovo zastopanje s strani začasne zastopnice. Pooblastila začasne zastopnice so prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi. Vsa dejanja, ki jih je opravila do tega datuma - vključno z vložitvijo pritožbe - so imela popoln pravni učinek. Zato je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je pritožba prvega toženca, ki jo je vložila začasna zastopnica, nedovoljena.

Tožnik je v pritožbi opozoril na razhajanje med zapisnikom in razlogi sodbe, pritožbeno sodišče pa ni zapisalo niti da očitanega nasprotja ni, niti se ni ukvarjalo z odpravo kršitve. S tem je tožnika prikrajšalo za vsebinski odgovor na njegovo pritožbo in kršilo njegovo pravico do pritožbe.

Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse na področju t. i. problematike švicarskih frankov tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo korist. Ker sta v obravnavani zadevi pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla pred spremembo sodne prakse, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti z novimi pravnimi stališči sodišča. Zato je bila v trenutku, ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi, podana procesna situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP.

Sodišče je v ugodilnem delu svojega izračuna zajelo le nekatera dela, ki glede na dejanske ugotovitve odstopajo od projektne dokumentacije (hidroizolacija opornega zidu in nadstrešek) ter nekatera neizvedena dela (podporni stebri, ureditev dovoza, omet), drug del zahtevkov, ki se prav tako nanašajo na neizveden spoj lege in dela, ki odstopajo od dokumentacije (sanacija hidroizolacije na hiši, strop v mansardi in ostrešje gospodarskega objekta) pa je zavrnilo. Pri tem ni obrazložilo, ali različna obravnava na prvi pogled sorodnih zahtevkov temelji na njihovi različni pravni naravi in če, zakaj je tako. Brez ustrezne obrazložitve, zakaj je sodišče vrednost opravljenih del zmanjšalo le za nekatere pomanjkljivosti, ne pa za vse, sodbe sodišča druge stopnje sploh ni mogoče preizkusiti z vidika pravilnosti pravnega sklepanja in enake obravnave primerljivih dejanskih položajev. Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša in mora omogočati stranki, da razume razloge za spremembo odločitve, zlasti če ta stranka v postopku (delno) ni uspela.

Utemeljen je revizijski očitek tožene stranke, da je bila prikrajšana za izjavo o novih stališčih Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.

Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS.