233. člen ZPP

Skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 5. 2023, tožnik pa je tožbo vložil 2. 6. 2023, zato je bila tožba vložena prepozno. Toženka je dokazala, da je imela različne potrebe po delavcih glede na različna delovišča, projekte in zasedenost delavcev, ki so opravljali delo šoferja, vzdrževalca gradbenih strojev, mehanika tovornih vozil. Tako je toženka utemeljeno s to pogodbo o zaposlitvi angažirala tožnika, ki ni imel šoferskega izpita, bil pa je mehanik, da so lahko ostali opravljali tudi dela, za katera so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko so bili ostali zaposleni na delovnem mestu mehanika polno zasedeni.

Je pa pritrditi pritožbeni graji nasprotnega udeleženca, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev spornih dejstev, in sicer, ali je do zatrjevanih nasilnih dejanj dejansko prišlo, moralo zaslišati priči, ki ju je predlagal, in sicer skupni hčerki udeležencev postopka, ki končujeta srednjo šolo. Sodišče prve stopnje je ta dokazna predloga zavrnilo z argumentom, da je priči želelo zaščititi, da ju ne bi dodatno izpostavljalo duševnih stiskam, katere sta doživljali v času skupnega življenja in ob razpadu skupnosti njunih staršev. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da to ni pravno upošteven razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Ker predlagana dokaza neupravičeno nista bila izvedeni, zaradi česar nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost, da bi dokazoval pravno odločilna dejstva, ki so mu v prid, je bila s tem kršena njegova pravica do izjave v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri presoji pravočasnosti odpovedi ne gre za vprašanje, kdaj delodajalec prejme prvo informacijo o morebitni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja niti kdaj bi kršitev lahko ugotovil, ampak kdaj je dejansko ugotovil razlog za odpoved.

Ne glede na tožnikov položaj v SV, njena temeljna pravila ter načela, pomen njihove kršitve glede na ustroj delovanja SV, zlorabo izkazanega izjemnega zaupanja, povzročeno ogromno materialno škodo, itd., je imel tožnik pravico tako do seznanitve z očitanimi kršitvami kot do zagovora v zvezi z njimi. Za čas trajanja postopka odpovedi, ima delodajalec delavcu možnost prepovedati opravljanje dela in ga na ta način izločiti iz delovnega procesa, če je to glede na okoliščine treba. Pri tem pa ni pomembno, da to in sam zagovor (lahko) podaljšujeta postopek odpovedi ter delovno razmerje delavca, in ali je bilo to za toženko, glede na konkretne okoliščine, nesprejemljivo ali smiselno. Gre namreč za razumne posledice, s katerimi mora računati delodajalec v primeru tovrstnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi sicer morebitno izogibanje zagovoru lahko predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, zaradi katere delodajalcu zagovora ni treba izvesti.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.

Višje sodišče ugotavlja, da dolžničin zapis glede izplačevalca njenega rednega mesečnega prejemka („borza“) ne predstavlja (povsem) ustrezne dopolnitve predloga, vendar pa ocenjuje, da iz dolžničinih zapisov v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, njegove dopolnitve in iz pritožbe očitno in nedvoumno izhaja, kdo je izplačevalec mesečnih dohodkov. Dolžnica je namreč „izplačevalca rednih mesečnih dohodkov“ kljub vsemu dovolj natančno opisala in je tako višjemu sodišču (gotovo pa je tudi sodišču prve stopnje) popolnoma jasno, da je z „borzo“ in naslovom „Gregorčičeva ulica“ dolžnica mislila na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (Območna služba Maribor, Gregorčičeva ulica 37). Res je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da peti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da mora v primeru, če predlagatelj v postavljenem roku ne dopolni predloga za začetek stečajnega postopka, sodišče predlog zavreči. Vendar višje sodišče ocenjuje, da je dolžničin predlog (oziroma njegova poprava) kljub pomanjkljivosti takšna, da je predlog kljub temu mogoče obravnavati, saj omogoča sodišču prve stopnje, da bo lahko presodilo, ali je dolžnica insolventna, prav tako pa tudi upravitelju

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana. V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti r

Obe pritožbi smiselno zatrjujeta kršitev obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo, s tem ko izpostavljata, da obdolženec pred podajo izjave v pravdnem postopku ni bil poučen o tem, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Privilegij zoper samoobtožbo je ustavna kategorija iz 4. alineje 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Gre za splošno in mednarodno priznan standard, ki leži v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen EKČP. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Domet privilegija se razteza na vse tiste postopke, v katerih se de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Izjave, ki so jih od osumljenca v okviru izvajanja svojih zakonskih pooblastil zbrali drugi organ

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. V pravdnem postopku se ločijo strankine navedbe (kot glavnega procesnega subjekta) in strankine izpovedbe (kot dokaznega sredstva) na zaslišanju. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank veljajo nekatere izjeme, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo. Za razliko od priče za zaslišanje strank ne veljata prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. A če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti. To ne pomeni le, da tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme n

Ne gre prezreti, da sta priči sicer res zanikali, da bi jima bilo znano, da je pokojni posojal denar, a je sodišče utemeljeno izpostavilo, da sta navedeni v zapustnikovem pisnem koledarju ne seznamu dolžnikov in sta na sodišču izkoristili pravno dobroto in odklonili odgovor na vprašanje, ali sta prejeli poziv na vračilo dolga. Zato je na podlagi vsega navedenega njuno izpovedbo pravilno ocenilo kot manj prepričljivo.

Pravica stranke do izjave vključuje tudi pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, in da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Sodišče mora strankam omogočiti, da se seznanijo s cenitvijo cenilca in glede te opredelijo. ZIZ res podrobneje ne ureja postopka v zvezi s cenitvijo cenilca, zato je potrebno v skladu z določbo 15. člena ZIZ kot subsidirane uporabiti določbe ZPP o izvedencih. Ker ZIZ ne predpisuje naroka, na katerem bi cenilec podal cenitev in na katerem bi stranka po podaji cenitve lahko podala pripombe, pač pa izvršilno sodišče ugotovi vrednost nepremičnin izven naroka na podlagi pisne cenitve cenilca, je stranki potrebno omogočiti, da se seznani s cenitvijo in poda pred izdajo sklepa pripombe pisno v postavljenem roku. O tej pravici jo je potrebno tudi ustrezno poučiti.

Sodišče prve stopnje pa je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker se ni določno in analitično poglobljeno opredelilo do posameznih očitkov, ki jih je kot razloge neskrbnega ravnanja tožencev izpostavljal tožnik. Pavšalnost razlogov ob jasno izpostavljenih tožbenih očitkih ima za posledico kršitev pravice do izjavljanja kot sestavnega dela pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS. Določena odločitev v zadevi, ob upoštevanju okoliščine, da so za sodišče prve stopnje navodila iz razveljavitvenega sklepa obvezujoča, ne predstavlja utemeljenega razloga za dodelitev zadeve novemu sodniku.

V skladu z drugim odstavkom 186. člena OZ je odgovornost napeljevalcev in pomagačev k nastali škodi solidarna, kar pomeni, da slednji odgovarjajo skupaj z odgovornimi osebami, tožbeni zahtevek pa je mogoče za celotno škodo naperiti tudi zoper njih. Sodišče je sicer odločilo, da sta bila toženca v konkretnem primeru zgolj kontaktni osebi, preko katerih sta tožnika dostopala do A. A. oziroma B. B. in da zato njuno ravnanje ni protipravno. Menilo je, da tožnikoma drugačne vloge tožencev pri poslovanju podjetja ni uspelo dokazati. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je po oceni sodišča druge stopnje preuranjena, saj sodišče neutemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

Priča lahko odreče le odgovore na posamezna vprašanja, pritožnik pa je v obravnavani zadevi odklonil pričanje nasploh. Izrečena denarna kazen 500,00 EUR je torej v spodnji polovici zagrožene kazni. Okoliščina, da naj bi bil pritožnik v času odločanja brez zaposlitve, sedaj pa upokojenec, sama po sebi ne daje celovite slike o njegovem premoženjskem stanju, zaradi katerega naj bi bila izrečena kazen pretirana.

Ker tožena stranka ni bila stranka Dogovora in je tudi ni podpisala, niti v njenem imenu kdo drug, tožene stranke predmetni Dogovor, po katerem je dolžna prevzeti zaloge materiala tožeče stranke, ne zavezuje.

36. člen ZOZP ne omogoča pravni osebi - zavarovalnici, da zastopa toženca v pravdnem postopku. Te nepravilnosti v nadaljnjem postopku ni mogoče več popraviti. Strankina odobritev procesnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravila oseba brez pooblastila, učinkuje za nazaj. Revizijsko sodišče sprejema stališče, da je mogoče zaključiti, da je nezgodo povzročil voznik „neznanega vozila“ le, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera – med njimi so zlasti poškodbe, ki jih je ta v nesreči utrpel. Ne le poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nesposoben komunikacije, ampak tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo, lahko opravičijo takojšen odhod oškodovanca s kraja nezgode in posledično opustitev ukrepov za ugotavljanje istovetnosti povzročitelja.

Pritožbena navedba, da je razpravljajoči sodnik ob otvoritvi glavne obravnave vse priče naenkrat poučil o njihovih pravicah in dolžnostih, zaradi česar priča pravnega pouka ni razumela, je neutemeljena. Takšno ravnanje ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj ZPP ne zapoveduje, da je potrebno vsako pričo posebej poučiti o njenih pravicah in dolžnostih neposredno pred pričanjem. Določa le (v drugem odstavku 238. člena ZPP), da je potrebno pričo opomniti o njenih dolžnostih pred pričanjem, stvar tehnične izvedbe postopka pa je, ali sodnik priče pouči takoj ob začetku glavne obravnave, ali neposredno pred pričetkom pričanja.

Prenehanje delovnega razmerja zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela ali pa zaradi disciplinske kršitve neopravljanja oz. nevestnega opravljanja delovnih obveznosti je zakonito le, če delodajalec izvede predpisani postopek za ugotavljanje nedoseganja rezultatov dela oz. disciplinski postopek. Če delodajalec ustreznega postopka ni izvedel, je izpodbijana odločitev delodajalca, da delavcu preneha delovno razmerje zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, nezakonita že iz formalnega razloga.

Stranka, ki zahteva od nasprotne stranke, da predloži listino, ki je glede na njeno vsebino skupna za obe, mora zatrjevati, da je sama nima.

Glede predložitve listin se drugotožena stranka sklicuje na situacijo, ki jo ureja določilo 233. člena ZPP (ko je listina pri nasprotni stranki) in ne na situacijo iz 232. člena ZPP, kot zmotno meni sodišče. Sodišče je bilo zato dolžno tožečo stranko pozvati k predložitvi listin, kot je to predlagala drugotožena stranka. Zaslišanje priče ne more nadomestiti navedb strank o pomembnih dejstvih, s katerimi stranka izpodija navedbe in dokaze nasprotne stranke (primerjaj 219. in 1. odst. 299. člena ZPP). Informativnih dokazov ZPP ne pozna. Stranka sama je bila zato dolžna obrazložiti finančno konstrukcijo, s katero bi utemeljevala svoje trditve, da ni šlo za sklenitev škodljive pogodbe, zaslišanje predlagane priče pa bi lahko služilo le potrditvi zatrjevanih dejstev. Povezanost dejstev s predlaganimi dokazi je posebej opredeljena v 1. odst. 300. člena ZPP, po katerem sodišče odredi izvedbo (predlaganih) dokazov s sklepom, v katerem se navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz. Po 1. odst. 104. člena ZOR mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Pravila o sočasni izpolnitvi kondikcijskega zahtevka veljajo tudi v primeru