36. člen ZOZP

Po sodni praksi mora oškodovanec za to, da bi bilo možno zaključiti, da je prometno nezgodo povzročilo neznano vozilo, izkazati ustrezno skrbnost pri ugotavljanju istovetnosti tega vozila. Vsebina standarda skrbnosti povprečnega voznika je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V tej zadevi je pritožbeno sporno, ali bi moral tožnik po nezgodi ostati na kraju škodnega dogodka in poklicati policijo.

Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.

Tožeča stranka je oškodovanki izplačala odškodnino na podlagi sklepanja, da sta s tožencem kot udeleženca prometne nezgode v enakem deležu soodgovorna za nastalo prometno situacijo. Toženec je v regresni pravdi podal ugovor, da je za nastalo prometno situacijo odgovorna izključno oškodovanka, vendar dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče je zaključilo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kateri od udeležencev nezgode je v kakšni meri prispeval k nastanku škode, zato se je pravilno oprlo na določbo 3. odstavka 154. člena OZ, ki se uporabi za primere, ko krivde imetnikov premikajočih vozil, udeleženih v nezgodi, ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Zmotno je prepričanje pritožbe o tem, da bi prvi tožeči stranki škoda v smislu 2. člena splošnih pogojev AK - 2/06 nastala šele s plačilom popravila v nezgodi poškodovanega vozila, saj prva tožeča stranka s tem, ko terja stroške materiala in dela, potrebnega za popravilo tega vozila, uveljavlja povrnitev navadne škode, ki se v njeni premoženjski sferi odraža v posledici zmanjšanja vrednosti poškodovane stvari (132. člen OZ). Z ozirom, da skladno s četrtim odstavkom 154. člena OZ v zvezi s 149. členom ter 150. členom istega zakona v prometni nezgodi udeležena imetnika motornih vozil v razmerju do tretje osebe odgovarjata objektivno in solidarno, se tožena stranka obveznosti povračila škode prvi tožeči stranki ob sklicevanju na izključno odgovornost drugega (neznanega) udeleženega vozila za nastanek prometne nezgode, četudi bi ta bila dejansko podana, ne more sklicevati. V posledici navedenega tožena stranka na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ prvi tožeči stranki odgovarja za celotno obveznost, ugovor izključne krivde drugega v nezgodi udeleženega vozila pa lahko na podlagi 188. člena OZ uveljavi le v regresni pravdi med njima kot imetnikoma motornih vozil. Zava

36. člen ZOZP ne omogoča pravni osebi - zavarovalnici, da zastopa toženca v pravdnem postopku. Te nepravilnosti v nadaljnjem postopku ni mogoče več popraviti. Strankina odobritev procesnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravila oseba brez pooblastila, učinkuje za nazaj. Revizijsko sodišče sprejema stališče, da je mogoče zaključiti, da je nezgodo povzročil voznik „neznanega vozila“ le, če oškodovanec istovetnosti vozila ni mogel ugotoviti s povprečno skrbnostjo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera – med njimi so zlasti poškodbe, ki jih je ta v nesreči utrpel. Ne le poškodbe, zaradi katerih postane oškodovanec nerazsoden (nezavesten), nemobilen ali nesposoben komunikacije, ampak tudi poškodbe, ki oškodovancu povzročijo znatne bolečine in zato zahtevajo čim hitrejšo zdravniško oskrbo, lahko opravičijo takojšen odhod oškodovanca s kraja nezgode in posledično opustitev ukrepov za ugotavljanje istovetnosti povzročitelja.

Zavarovalnica je upravičena do povrnitve oškodovancu izplačane odškodnine le, če jo je utemeljeno izplačala, če je torej oseba, ki ni sklenila obveznega zavarovanja, storila civilni delikt po splošnih pravilih odškodninskega prava.