VSL sodba in sklep I Cp 3674/2010

I. Pritožbi proti sodbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Ad. I. izreka:

1Prvostopenjsko sodišče je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. VL 64661/2009 z dne 20. 05. 2009 v 1. točki izreka, in sicer za znesek 2.420,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2009 do plačila; v preostalem delu 1. točke izreka, to je za znesek 2.607,12 EUR s pripadki, pa izvršilni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. izreka sodbe); 3. točko izvršilnega sklepa, ki toženi stranki nalaga plačilo 36,00 EUR s pripadki, vzdržalo v veljavi (II. izreka sodbe); ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. izreka sodbe).

2Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe v celoti in „iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov“. Obširno utemeljuje svoje stališče, da bi se moralo sodišče pri odločitvi opreti na 11. člen Pravilnika iz leta 1998 (Pravilnik – 98). Povsem določno je določal višino tarife, ko je določal izhodiščne vrednosti v tarifni prilogi in mehanizem usklajevanja z rastjo cen na drobno. Določba je namenjena ohranjanju realne vrednosti tarife. Pravilnik je v celoti odobril Urad RS za intelektualno lastnino (UIL). Potrebno ga je tolmačiti, uporabljati in izvrševati tako kot se glasi, torej vključno z 11. členom. Objava revaloriziranih zneskov sicer sploh ni bila potrebna, je pa ob uvedbi EUR-a preračunala tolarske zneske iz tarife Pravilnika–98 v EUR in vrednosti objavila v Uradnem listu. Tako so bili lahko uporabniki seznanjena z revalorizacijo, sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je ta objava pomenila dejansko spremembo Pravilnika–98. Ni šlo za novo tarifo, temveč zgolj revalorizacijo prejšnje. Zato je zmotno stališče, da ni mogoče uporabiti tarife, objavljene v Uradnem listu št. 138/2006. Povsem zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da na vsebino Pravilnika–06 ni vezano. Za presojo njegove skladnosti z Ustavo RS sploh ni upravičeno, saj je za to pristojno Ustavno sodišče RS. Sodišču očita, da je arbitrarno odločilo kateri pravilnik bo uporabilo. V določbi 125. člena Ustave RS nima pooblastila za tako odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrnilni del prvostopenjske sodbe razveljavi, o stvari samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del I. ter zoper II. in III. izreka prvostopenjske sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje, ali pa jo samo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži, da ji povrne vse stroške. Opozarja, da se je postopek začel z elektronskim predlogom za izvršbo, ki ne vsebuje ustreznih trditev ter ne temelji na predloženih dokazih, zato mora potem, ko izvršilni postopek preide v pravdnega, tožeča stranka navesti podlago zahtevka, opisati dejansko stanje in predlagati dokaze, da zahtevek sploh postane sklepčen. Tako vlogo je tožeča stranka vložila šele 09. 04. 2010 in jo je tožena stranka prejela šele 5 dni pred razpisanim prvim narokom za glavno obravnavo, katerega sodišče kljub prošnji ni preklicalo. Šele v tej vlogi je tožeča stranka podala navedbe v zvezi z ugovorno navedbo tožene stranke, da v svojih poslovalnicah predvaja glasbo, ki je oproščena plačil prispevkov lokalnih organizacij. V zvezi s tem je morala podati dodatne navedbe in dokaze, česar pa ni mogla storiti brez sodelovanja avstrijske družbe R. B.. Glede na čas, ki ga je imela na voljo do prvega naroka, nikakor ni mogla zagotoviti vsega potrebnega za svojo obrambo. Tudi dodatnega roka za odgovor ji sodišče ni odobrilo, pač pa le 15-dnevni rok za dostavo dokumentacije, na katero se je že prej sklicevala. Prvi del obsežne dokumentacije ji je uspelo dostaviti na sodišče 03. 05. 2010, nekaj listin v tujem jeziku pa 04. 05. 2010, to je zadnji dan postavljenega 15-dnevnega roka. Na njeno prošnjo za podaljšanje roka sodišče ni odgovorilo, na naroku 21. 06. 2010 pa je predmetne dokaze zavrnilo. S tem je storilo več bistvenih kršitev postopka: v škodo tožene stranke je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in pravica, da se v postopku izjavi in predloži dokaze (7. člen ZPP). Bila je postavljena v bistveno slabši in neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko. Ni ji bil dan rok za izjavo kot ga predpisuje 286.a člen ZPP, tožeči stranki pa je sodišče dopustilo dodatno vlogo, čeprav eno leto ni reagirala na podani ugovor, prvo pripravljalno vlogo je vložila šele tik pred narokom. Opisane procesne kršitev so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, predstavljajo pa tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ustrezne navedbe je lahko podala šele v vlogah, s katerimi je dostavila dokazila. Ker se sodišče ni opredelilo do dostavljenih listin, je kršilo načelo kontradiktornosti, pa tudi dejanskega stanja ni raziskalo v zadostni meri, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Glasba, ki se predvaja v njenih poslovalnicah, ne sodi v repertoar, ki ga ščiti tožeča stranka. Gre za glasbo, kjer so se avtorji v večini primerov odpovedali prispevkom za svoja dela, pogoje uporabe pa določili s Creative Commons licencami, ki so upoštevne tudi v Sloveniji. Takšen način prenosa materialnih avtorskih pravic je dopusten na podlagi 70. in naslednjih členov ZASP. Sodišče ni upoštevalo novele ZASP iz leta 2007, nepravilno navaja določila 147. ter 151. člena ZASP. Tudi ne gre za pravico javnega izvajanja iz 26. člena ZASP, ampak za pravico dajanja na voljo javnosti po 32.a členu ZASP. Po spremembi 151. člen ZASP dopušča izjemo glede kolektivnega uveljavljanja pravic, in sicer ravno za avtorske pravice iz prvega odstavka 147. člena ZASP, ki se lahko uveljavljajo tudi individualno. Sodišče se ni spuščalo v presojo ali gre v obravnavanem primeru za takšen primer in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodba pa s sklicevanjem na napačna zakonska določila, nepravilna. Družbi R. iz A. plačuje pogodbeno dogovorjeni znesek, da ji za predvajanje v skladu z licenco zagotovi skladbe, ki ne sodijo v repertoar tožeče stranke. S plačilom honorarja bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena. V državah izvora avtorjev so odločitve avtorja glede individualnega uveljavljanja pravic zakonite in nesporne, zato se sprašuje, kako jih lahko slovenski zakon sili v kolektivno uveljavljanje pravice.

4Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

6Tako kot v tej je tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic še v številnih drugih pravdah vtoževala nadomestilo za njihovo uporabo po 01. 01. 2007 v višini, določeni s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 138/2006 (Pravilnik – 06). Sodišča pa so v večini teh zadev presodila, da gre tožeči stranki tudi za to obdobje plačilo v višini po tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Uradni list RS, št. 29/98; Pravilnik – 98). Zaradi neenotnosti sodne prakse je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti in Vrhovno sodišče je ob njeni obravnavani v sodbi II Ips 160/2001 pritrdilo večinskemu stališču sodne prakse, na katerem temelji tudi s strani tožeče stranke izpodbijani del sodbe. Vrhovno sodišče je presodilo, da je Pravilnik – 06 tožeča stranka sprejela enostransko, brez potrebnega soglasja reprezentativnih združenj, kar je bilo v nasprotju z določili ZASP, zato s Pravilnikom – 06 občutno zvišane tarife ne veljajo. ZASP-B (Uradni list RS, št. 43/2004) pa je s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena kot veljavni skupni sporazum o tarifi ohranil le tarifni del Pravilnika – 98, ne pa njegov normativni del, kamor sodi 11. člen. Torej je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno presojo višine obveznosti tožene stranke po 01. 01. 2007 oprlo na tarifni del Pravilnika – 98, tožbeni zahtevek za višje vtoževano plačilo pa zavrnilo. Zakaj je odločilo tako, je obrazložilo z jasnimi in izčrpnimi razlogi. Pritožbeno sodišče tem razlogom ob dejstvu, da iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja njihova pravilnost, v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pri tem poudarja, da je tožeča stranka z argumenti, ki potrjujejo pravilnost te odločitve, že seznanjena. Kot edina kolektivna organizacija, ki je v RS pristojna za uveljavljanje malih avtorskih pravic (več o tem v nadaljevanju), je prejela vse odločbe sodišč, ki obravnavajo to problematiko. V sodbi II Ips 160/2011 je Vrhovno sodišče zaključke naredilo na podlagi sistematične in teleološke razlage predpisov, v njej pa je odgovorjeno tudi na trditve pritožbe v tej zadevi, vključno s trditvami o kršitvi z Ustavo in mednarodnimi akti zagotovljenih pravic avtorjev, katere Vrhovno sodišče ne vidi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je način uresničevanja pravic avtorjev predpisan z zakonom – ZASP (prim. drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Odločitev prvostopenjskega sodišča pa temelji ravno na tem zakonu.

7Ker vezanost sodišča na podzakonske predpise v zadevi II Ips 160/2011 ni bila obravnavana, pa pritožbeno sodišče posebej odgovarja na ta del pritožbe. Ustavno sodišče je v več odločbah (prim. npr. U-I-218/99 in U-I-63/00) odločilo, da sodišče svoje odločitve ne sme opreti na podzakonski predpis, za katerega meni, da ni v skladu z Ustavo ali z zakonom (exceptio illegalis). Taka je tudi ustaljena sodna praksa (prim. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 36/2005, II Ips 1065/2007, I Up 1383/2008, IV Ips 5/2007 in številne druge). Institut exceptio illegalis izhaja iz 125. člena Ustave RS, ki je konkretiziran v prvem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih. Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti, če samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Mora pa to storiti v vsakem postopku posebej, saj gre za predhodno vprašanje in ima njegova rešitev učinek samo v konkretni zadevi (13. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je to storilo: ugotovilo je, da Pravilnik – 06 nasprotuje ureditvi, ki jo je vzpostavil četrti odstavek 26. člena ZASP-B, obrazložilo zakaj ter da zato tega akta na sme uporabiti.

8Iz vsebine pritožbe ne izhaja, da bi tožeča stranka nasprotovala na prvi stopnji ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj obrazloženo izpodbija le materialnopravne zaključke prvostopenjskega sodišča, ki pa so pravilni. Tudi procesnih kršitev tožeča stranka ne uveljavlja obrazloženo.

O pritožbi tožene stranke:

9Čeprav je tožeča stranka glede na četrti odstavek 286.a člena ZPP prepozno vložila vlogo, s katero je, kot pravilno opozarja pritožba tožene stranke, šele podala za utemeljitev svojega zahtevka potrebne trditve in dokaze, in bi bilo smotrno, da bi sodišče za dne 19. 04. 2010 razpisani prvi narok za glavno obravnavo preložilo, pa toženi stranki pravica do izjave in do kontradiktornega postopka (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni bila kršena. Tožena stranka je namreč kljub kratkemu roku, ki ga je imela na voljo, na prvem naroku za glavno obravnavo podala trditve in predlagala dokaze, sodišče pa ji je za njihovo predložitev skladno z 286.a členom ZPP dodelilo rok. Pritožbeni očitki, da ji sodišče ni pustilo na prvem naroku za glavno obravnavo navajati dejstev in dokazov, so protispisni. Novih navedb v vlogah z dne 03. 05. in 04. 05. 2010 pa tožena stranka ni podala, le že podane navedbe v zvezi s svojimi ugovori je dopolnila, za kar pa ni prekludirana. Dodeljeni rok 15-tih dni je glede na okoliščine konkretnega primera, ko je bilo potrebno nekatere listine pridobiti iz tujine, kratek. Vendar pa je toženi stranki tudi v tako kratko postavljenem roku uspelo pridobiti vse listine, katerih vpogled je predlagala po določilih 286. člena ZPP pravočasno, le prevodov ji ni uspelo zagotoviti. Prav ima namreč pritožba, da se je zadnji dan dodeljenega roka iztekel 04. 05. 2010, ko je listine tudi oddala priporočeno na pošto. Listine, priložene k vlogi tožene stranke z dne 04. 05. 2010 (priloge B292 do B298) so bile torej predložene pravočasno. Ker je rok, ki ga je sodišče postavilo toženi stranki za predložitev listin, instrukcijski, bi moralo obrazloženo odgovoriti na njen predlog za podaljšanje roka (prim. 110. člen ZPP). Ker tega ni storilo, pač pa tako listine predložene 04. 05. 2010, kot tudi njihove prepoved (priloge B299 do B301) štelo za prepozne in jih ni upoštevalo, je kršilo prej navedena procesna določila. Gre za procesne kršitve relativne narave, ki so v pritožbenem postopku upoštevne, če vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar pa niso. Ob pravilni uporabi materialnega prava namreč tožena stranka, tudi če bi dokazala to, kar je želela dokazati s temi listinami, v postopku ne more uspeti.

10Stališča izpodbijane sodbe glede nemožnosti priobčitve neodrskih glasbenih del mimo tožeče stranke so materialnopravno pravilna. Pogoje njihove uporabe lahko določi le tožeča stranka in so materialnopravno zmotna stališča tožene stranke, da so pogoji uporabe glasbe, ki se je predvajala v njenih poslovalnicah po Sloveniji, določeni s Creative Commons licencami. Zato to, da sodišče sicer napačno kot prepoznih ni upoštevalo izpisov iz spletnih strani, ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Prav tako ne neupoštevanje dopisa v prilogi B299 – odgovor na povpraševanje v zvezi s Creative Commons.

11ZASP v 3. točki prvega dostavka 149. člena (posredno) uzakonja monopolni položaj tožeče stranke. Za isto vrsto avtorskih del in iste pravice lahko v Sloveniji obstaja le ena kolektivna organizacija. In za male avtorske pravice je to tožeča stranka (dr. Miha Trampuž.: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, izdala GV Založba leta 2007; točka II.5. prvega poglavja). V 147. členu pa ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic, med drugim tudi za priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti. Male pravice se morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) prek kolektivnih organizacij, pa če to avtor in uporabnik želita ali pa ne (gl. prej navedeno delo dr. Miha Trampuž., točka IV. prvega poglavja, stran 54 do 60). Tožeča stranka je tako edina v RS, ki lahko da uporabniku dovoljenje za uporabo del iz repertoarja varovanih del (1. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Repertoar tožeče stranke so vsa glasbena neodrska dela (prim. 2. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del; določilo je enako v Pravilniku iz leta 1998 in iz leta 2006) ne glede na to, ali so ji posamezni avtorji odstopili svoje pravice v upravljanje (člen 152 ZASP, več v citiranem delu dr. Trampuž v Drugem poglavju). Tožeča stranka da uporabniku dovoljenje za uporabo za svetovni repertoar in za svoje ozemlje. Kolektivne organizacije namreč s sporazumi ena druga pooblastijo, da na svojih območjih dajajo dovoljenja za uporabo avtorskih del članov druge kolektivne organizacije, pobirajo nadomestila tudi za tuje avtorje in opravljajo vse funkcije kolektivnih organizacij kot pri domačih imetnikih pravic. Dejavnost tožeče stranke po svoji naravi izključuje konkurenco, zato ima zakonski monopol. Zaradi preprečitve zlorab pa je predpisan nadzor nad njo (več o tem v 6. poglavju citiranega dela dr. Trampuž). Pri položaju tožeče stranke kot kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic je potrebno poudariti, da gre za organizacijo z javnimi pooblastili, ki skrbi za avtorje oziroma avtorsko pravico, ki je z Ustavo (60. člen Ustave RS) in mednarodnimi akti varovana človekova pravica. Poleg osnovnih dejavnosti, naštetih v 146. členu ZASP, tožeča stranka opravlja tudi povezane dejavnosti: vodi evidenco kulturne dediščine in del sredstev nameni za socialne in kulturne podpore (prim. knjigo dr. Trampuž, stran 45 in 46). S tem v določeni meri kolektivne organizacije prevzamejo vlogo države. Vse to so razlogi, da se tožena stranka ob nespornem dejstvu, da v svojih poslovalnicah predvaja glasbo, ne more izogniti plačilu avtorskega honorarja.

12V zvezi s pritožbenimi izvajanji višje sodišče še dodaja, da po določbi drugega odstavka 70. člena ZASP avtor lahko s pravnim poslom prenese na druge osebe posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja le, če ni z ZASP drugače določeno. Kot je bilo že obrazloženo, pa je za male avtorske pravice v 147. členu ZASP predpisano obvezno kolektivno upravljanje. Ko pa je tako, avtor po izrecni določbi drugega odstavka 151. člena ZASP ne more osebno upravljati svojih pravic.

13Očitek prvemu sodišču, da ni upoštevalo sprememb ZASP v letu 2007, ni utemeljen. Do izjeme iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki je bila uvedena z novelo zakona leta 2007, se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati. Nihče ni postavil trditev v smeri, da so se izvajala glasbena dela na določeni prireditvi, in da bi bil glavni izvajalec hkrati tudi imetnik avtorskih pravic na izvajanih delih. Samo za tak primer pa velja izjema. Res je sicer, da se sodišče zmotno sklicuje na 26. člen ZASP, saj ne gre za pravico javnega izvajanja. Pa tudi za pravico dajanja na voljo javnosti iz 32.a člena ZASP, kot meni pritožba, ne gre. Gre za za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti po 1. točki 147. člena ZASP.

14Predpostavka zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve je tudi odsotnost zakonske podlage za prehod premoženja od prikrajšanca na okoriščenca. Kot je bilo že obrazloženo, pa je v obravnavanem primeru podlaga za prehod premoženja zakon, in sicer določbe ZASP o obveznem kolektivnem uveljavljanju malih avtorskih pravic.

15Prvostopenjsko sodišče je torej v zadostni meri in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Procesne kršitve, ki jih je zagrešilo, niso vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo. Zato je skladno s 353. členom ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ad. II. izreka:

16Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora v roku osmih dni plačati priči T. V. iz naslova potnih stroškov 52,77 EUR.

17V pritožbi, za katero tožeča stranka navaja, da jo vlaga „iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov“, opozarja, da je predlog za zaslišanje priče pravočasno umaknila. Sodišče je vlogo z umikom dokaznega predloga prejelo več kot mesec dni pred razpisanih narokom za glavno obravnavo, že vabljeno pričo bi moralo o tem obvestiti. Ker je dokazni predlog pravočasno umaknila, se šteje, kot da ga ni podala, zato ni mogoče uporabiti pravila iz 153. člena ZPP in ni podlage, da bi stroški prihoda priče bremenili njo. Zato naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter toženi stranki naloži povrnitev pritožniku nastalih pravdnih stroškov.

18Pritožba ni utemeljena.

19Priča T. V. je na narok 21. 06. 2010 nesporno pristopila, zato ima skladno z 242. členom ZPP pravico do povračila potnih stroškov, katere je pravilno priglasila. Potni stroški niso vezani na podajanje izjave – zaslišanje, temveč na sam prihod na sodišče. Sodijo med pravdne stroške, saj so nastali med postopkom in zaradi njega (prvi odstavek 151. člena ZPP). Odločitev o pravdnih stroških pa je glede na določilo 154. člena ZPP odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Odločitve prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega postopka, pritožba ne graja obrazloženo. Ker gre za uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče bilo dolžno to odločitev preizkusiti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna, saj je bil uspeh pravdnih strank v tem postopku približno polovičen (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka mora tako stroške, ki so nastali s prihodom priče na sodišče, nositi, ker so to njeni stroški: ona je predlagala zaslišanje priče. Res je sicer, da je dokazni predlog umaknila pravočasno, da bi lahko sodišče pričo obvestilo, da ji ni potrebno priti na narok. Vendar pa pravdne stroške nosita ena ali druga stranka, sodišče pa le izjemoma, če je odredilo izvedbo dokaza po uradni dolžnosti (četrti odstavek 153. člena ZPP). In ker to ni, mora skladno z odločitvijo sodišča, ki je glede na doseženi uspeh strank v postopku pravilna, nositi stroške prihoda priče tožeča stranka.

20Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ad. III. izreka:

21Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške sestave pritožb, saj z njimi nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa sama nosi tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj je le ponavljala že predhodno izražena stališča (155. člen ZPP).