110. člen ZPP

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati. Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.

V drugem odstavku 191. člena je določeno, da je upnik, ki je edini kupec, lahko oproščen položitve kupnine. To pomeni, da kupec, ki ni edini upnik ne more biti oproščen položitve kupnine, četudi je, tako kot poudarja pritožnik, prvi v vrsti za poplačilo med neprivilegiranimi terjatvami. Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno. Zakonska določba, da lahko oprostitev položitve kupnine upnik, ki je kupec predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda edini je namreč enopomenska. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi sam namen tega pravila. Namen pravila drugega odstavka 191. člena ZIZ je varstvo drugih upnikov, ki imajo tudi pravico do poplačila iz prodane nepremičnine. Eden od namenov zakona za določbo drugega odstavka 191. člena ZIZ je v tem, da lahko potem, ko je nepremičnina prodana, drugi upnik in tudi dolžnik izpodbija terjatev upnika, ki je nepremičnino kupil, in lahko uspejo v pravdnem postopku, kar pomeni, da upnik, ki ima sicer v trenutku prodaje najboljši vrstni red poplačila, ne bo poplačan. Do odločitve sodišča prve stopnje je rok za položitev kupn

Dvakratna vročitev iste sodne odločbe stranki na potek zakonskega roka za vložitev ugovora nima vpliva, saj je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilno opravljena že prvič (dne 12. 12. 2024), zato je rok za vložitev ugovora že začel teči, ta rok pa je nepodaljšljiv. V primeru torej, ko je bila odločba dvakrat pravilno vročena stranki, je potrebno glede ugovornega roka upoštevati le prvo vročitev, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje. Datum prve vročitve (12. 12. 2024) je zato odločilen za izračun poteka ugovornega roka, dejstvo, da je bil kasneje sklep o izvršbi ponovno vročen dolžniku pa na pravočasnost ugovora ne more imeti vpliva. Ključno dejstvo je, da je bil sklep o izvršbi dolžniku že pravilno prvič vročen dne 12. 12. 2024, zaradi česar njegova ponovna vročitev ne more imeti pravnega učinka, da bi dolžnik pridobil nov rok za ugovor zoper isto odločbo, ki je bila pomotoma vročena drugič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral dolžnik pravilno ravnati že po pravnemu pouku prvotno pravilno vročenega sklepa o izvršbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo dolžnikov ugovor z dne 22. 4. 2025 kot prepozen.

Toženec je v predlogu za podaljšanje roka obvestil sodišče, da zdravniškega potrdila ni uspel pridobiti zaradi zdravniške stavke, kar je zunaj njegove sfere. Enak očitek uveljavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni postopalo pravilno, ker bi moralo glede na opisane okoliščine, na katere toženec ni mogel vplivati, na novem naroku toženca zaslišati. Pritožbeno sodišče temu očitku ne sledi. Toženec namreč niti ni pojasnil, ali si je sploh prizadeval pridobiti zdravniško potrdilo pri osebnem zdravniku, ki bi mu bilo zavrnjeno, kar bi lahko bil razlog izven njegove sfere, da ni mogel pridobiti zdravniškega potrdila. Sodišču zato, ker toženec ni dokazal opravičene odsotnosti z naroka, kjer bi moral biti zaslišan, ni bilo treba razpisati novega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je, ko se je sklicevalo na 455. člena OZ, le poudarilo, da če se v prodajni pogodbi stranki ne dogovorita drugače, velja, da je obveznost plačila kupnine zapadla že ob izročitvi blaga (sočasna izročitev stvari in plačilo kupnine oziroma odložitev izročitve stvari do plačila kupnine). Ker je sama tožnica trdila, da je toženec v februarju 2022, ko je odplačal do takra

ZPP izrecno loči med določitvijo in podaljšanjem sodnih rokov (prim. 9. točko prvega odstavka 270. člena ZPP). Ob ugoditvi predlogu za podaljšanje roka (tudi če je predlogu ugodeno po poteku prvotno določenega roka) se čas, za katerega je bil rok podaljšan, priključi na stari rok.

Predlagateljica v pritožbi pravzaprav (ponovno) ugovarja postavitvi izvedenke (in s tem povezani določitvi plačila predujma). Zoper sklep o postavitvi sodnega izvedenca ni posebne pritožbe, niti ga ne more predlagateljica izpodbijati v okviru pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka. Udeleženci postopka lahko morebitne napake oziroma pomanjkljivosti pri postavitvi izvedenca in določitvi njegovih nalog uveljavljajo v pripombah zoper izvedensko mnenje ter nazadnje v pritožbi zoper končno odločbo.

Rok za vložitev pritožbe je prekluzivni procesni rok. Določa ga zakon in ni podaljšljiv. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice do kakega dejanja v postopku. Podaljšljivi so le procesni roki, ki jih določi sodišče (sodni roki). Te je mogoče podaljšati na prošnjo, vloženo pred iztekom roka, če so za to podani opravičeni razlogi.

Ne drži, da je bila tožnica predujem primorana plačati, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Če bi tožnica dejansko nasprotovala odločitvi sodišča, da se opravo izvedenskega dela zaupa strokovni instituciji in da založi dodatni (manjkajoči) predujem, bi se temu lahko uprla tako, da bi izrecno zahtevala postavitev izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev ter manjkajočega predujma za postavitev strokovne institucije ne bi založila. Lahko bi tudi zaprosila za podaljšanje roka za plačilo manjkajočega predujma, dokler sodišče ne bi odločilo o njeni vlogi z dne 17. 8. 2023 (primerjaj drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP). V konkretnem primeru je malo verjetno, da bi tožničino neplačilo predujma imelo za posledico njen avtomatičen neuspeh v pravdi.

Tožeča stranka si ni prizadevala za podaljšanje roka v ožjem smislu, pač pa je skušala iztek sodnega roka odložiti do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je vložila v drugem pravdnem postopku. Takšno vsebinsko in časovno odprto podaljševanje sodnega roka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZPP ni dopustno.

Opravičeni razlogi za ponovno podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksne olajšave niso izkazani. Predlog temelji na neodzivnosti toženca do pooblaščenca, medsebojna komunikacija stranke in odvetnika pa ni upravičen razlog za podaljšanje sodnega roka. Osebna neodzivnost toženca glede na to, da so taksne olajšave predvidene v njegovo korist, brez pojasnila konkretnih razlogov za neodzivnost ne more biti opravičljiva. Sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost, vendar pa mu izvedbo ustreznih uradnih poizvedb omogoča šele popoln predlog.

Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita. Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor. Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vs

Rok za plačilo predujma za postavitev začasnega zastopnika nasprotnemu udeležencu je prekluziven sodni rok.

Tožnik ni dokazal svojih trditev o tem, da zaradi zdravstvenih težav svoje vloge ni mogel pravočasno dopolniti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani opravičeni razlogi za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse.

V obravnavani zadevi bi sodišče prve stopnje presojo o (ne)podaljšanju roka za podajo pripomb za izvedensko mnenje moralo opraviti tudi z vidika presoje okoliščine, ali bi podaljšanje roka zavleklo reševanje spora.

Razlog, da pri obstoju vzajemnosti ni mogoče govoriti o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank v običajnem smislu (ter je bil glede tega v dosedanji obrazložitvi izražen pridržek: če bi obstajali, bi bili ti bremeni sicer na vsakokratnem tožniku), je stališče, da ima tuje pravo (vsaj primarno) značaj prava in ne dejstva. Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Ker pa ugotavljanje tujega prava ni nujno preprosto, zakon ponuja pripomoček: zaprosilo ministrstvu za pojasnilo. Ta mehanizem ne bo vedno uspešen. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje. Lahko predložita o vsebini tujega prava "javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove"; ta ubeseditev zakona pa ni ovira, da bi priskrbeli tudi drugačne spoznavne vire, npr. mnenje kakšne od pravnih pisarn, ki se v ZAE ukvarjajo z gospodarskim pravom. Pomembno je, da se o vsebini tujega prava v vsakem primeru doseže zanesljivost. Šele za primer, da se vsa opisana prizadevanja izjalovijo, dolo

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Zato je že tedaj moral računati na dolžnost plačila predujma za izvedbo tega dokaza in zato pričeti varčevati sredstva za to plačilo, saj se ni mogel zanašati na to, da mu bo za ta strošek odobrena brezplačna pravna pomoč. Določitev dolžine roka za plačilo predujma mora temu slediti.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka v tretjem predlogu ni uveljavljala opravičenega razloga za podaljšanje roka, kot je določen v tretjem odstavku 110. člena ZPP, pri čemer je upoštevalo tudi, da je rok za predložitev listin dvakrat že podaljšala, toženka pa v svojem predlogu sploh ni konkretizirala, zakaj listin ne more predložiti znotraj roka, ki ji ga je dodelilo. Rok za plačilo sodne takse začne teči naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog (34.a člen ZST-1).

Četudi tožnik v postavljenem roku še ni razpolagal s potrebnimi podatki in zato objektivno ni mogel dopolniti tožbe, bi mogel in moral še pred iztekom roka zaprositi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe. Tožnik je tisti, ki je začel pravdo, zato se mora pravdati z ustrezno stopnjo skrbnosti.