26. člen ZASP

Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Ker trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Možnost izdaje odločbe brez razpisa naroka iz 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave, ki je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ni razumnega razloga za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe na podlagi 488. člena ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine,

Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma. Ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja v zvezi s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife-98 se avtorski honorar določi glede na podatek o številu poslušalcev.

Res je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II-javno oddajanje – tarife, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, presplošna. V ostalem delu II poglavja (drugi in tretji odstavek) pa tarifa ni bila razveljavljena, zato je prvostopenjsko sodišče kot veljavno in dovolj določno ter primerno za izračun avtorskega nadomestila uporabilo določbo 7. točke drugega odstavka tega poglavja tarife, ki določa minimalen avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42,00 SIT oziroma sedaj 0,175 EUR po naročniku mesečno.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo sklicujoč se na exceptio illegalis. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti. Neizpolnitev sodelovalne dolžnosti, tj. posredovanje podatkov o bruto honorarjih posameznih izvajalcev del, sama po sebi ne utemeljuje izreka civilne kazni.

Ker je izračun obračuna avtorskega honorarja v skladu s 1. točko tarife iz leta 1998 mogoč tudi iz drugih podatkov (bodisi prihodek bodisi pavšalni znesek po številu obiskovalcev), tožena stranka pa je tožeči tovrstne podatke pravočasno posredovala, ne gre za kršitev materialnih avtorskih pravic iz ZASP, ki bi utemeljevala civilno kazen.

Podlaga za prisojo civilne kazni je podana tudi v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic, ko toženec ni posredoval sporeda del in podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, ter kljub pozivu kolektivne organizacije pred vložitvijo tožbe ni plačal ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del.

ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem. Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona. Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Tako tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP.

Tožeči stranki pripada civilna kazen tudi v primeru, ko gre za kršitve materialnih avtorskih pravic, med katere spada tudi pravica do javnega izvajanja. Dolžnost pridobitve pravic in plačila za uporabo obstaja tudi v primeru, ko gre za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Tožena stranka ni posredovala sporeda del in vseh podatkov, potrebnih za ugotovitev višine plačila, nato pa kljub pozivu tožeče stranke pred vložitvijo tožbe ni plačala ustreznega nadomestila za uporabo avtorskih del, kar predstavlja pravno podlago za civilno kazen.

Za odločitev v obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določila Pravilnika 1998 in ne določil Pravilnika 2006. Ker je tožena stranka tožeči stranki ves čas plačevala avtorske honorarje v višini, kot jo je določala tarifa iz 1998 leta, je njena obveznost prenehala.

Z neodrskimi glasbenimi deli niso mišljena dela, ki se ne izvajajo „v živo“ na odru, pač pa se predvajajo posnetki. Obravnavana koncerta Z. D. in H. B. s prijatelji sodita med tipična glasbena neodrska dela. Oseba, ki odda v najem dvorano za izvedbo zabavnoglasbene prireditve, jo pripravi za nemoten potek prireditve, organizira redarsko službo in vrši predprodajo vstopnic za provizijo, je soorganizator takšne prireditve in s tem uporabnik avtorskih del, ki so na njej priobčene javnosti.

Civilna kazen je sicer res po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določbo 3. odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika, ne more dogovoriti za denarne obveznosti, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Vendar pa ob pojasnjeni trditveni podlagi tožbe ne gre za uveljavljanje civilne kazni zaradi zamude pri plačilu nadomestila, temveč prvenstveno za uveljavljanje tega zahtevka zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic (pravice do javnega izvajanja v smislu 2. točke 26. člena ZASP), ki so se v konkretnem primeru odrazile v naštetih kršitvah zakonskih pravil (razen že omenjenih tudi 21. člena in 1. odstavka 81. člena ter 153. člena, ki uzakonjajo dolžnost pridobitve pravic in plačila za uporabo – tudi v primeru ko gre za kolektivno upravljanje – avtorskih pravic). Kot izhaja iz povzete tožbene dejanske podlage, tožena stranka niti ni posredovala sporeda del in podatkov potrebnih za ugotovitev višine plačila, nato pa kljub pozivu tožeče stranke pred vložitvijo tožbe ni plačala ustreznega nadomestila zaradi uporabe avtorskih del. V takšnih primerih pa ob povedanem obstaja pravna podlaga tudi za civilno kazen (glej v teoriji: dr. Miha Trampuž: Kolektivno up

V avtorski pogodbi je mogoče dogovoriti pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti avtorjevega sopogodbenika, ki niso denarne narave. Prepoved pogodbene kazni za denarne obveznosti po tretjem odstavku 270. člena ZOR se takih primerih nanaša samo na plačilo honorarja.