153. člen ZPP

V primeru, ko je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagana glede istega spornega dejstva, ne gre za nov dokazni predlog, ampak le za predlog za nadaljnje izvajanje istega dokaza. Ker se zato tudi v konkretnem primeru izvedensko mnenje z dopolnitvijo šteje kot celota, mora strošek dopolnitve plačati tista stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.

Razpoložljivo dokazno gradivo je sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o tožbenem zahtevku. Okoliščine primera niso terjale izvedbe dokaza z izvedencem (prim. 243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi lahko sámo, brez izvedenca, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napolnilo pravni standard dolžne skrbnosti.

Tožničina opustitev prijave stroškov, ki so nastali pred začetkom stečaja prve toženke ne pomeni, da je prenehala tožničina terjatev za povračilo teh stroškov od drugega toženca kot solidarnega zavezanca. Skladno z določbo 395. člena OZ odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Zavzemanje pritožbe, da nerazdelna obveznost zaradi opustitve prijave terjatve v stečajnem postopku nad prvo toženko preneha za oba dolžnika, nasprotuje smislu solidarnosti, ki je v varstvu upnika in mu zagotavlja večjo varnost tudi v primeru insolventnosti katerega od solidarnih dolžnikov.

Vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Tožnik je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago. Tožnik je bil kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju. Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP).

Trditev tožnika, da ni kršil navodil pristojnega zdravnika, ker je opravljal zgolj "manjša, lažja dela", nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Iz izvedenih dokazov, predvsem detektivskega poročila in izpovedb prič (tožnikove lečeče psihiatrinje in tožnikovega osebnega zdravnika), je bilo namreč brez vsakršnega dvoma ugotovljeno, kakšna dela je tožnik opravljal ter da slednja po svoji naravi ne sodijo med lahka ali sproščujoča opravila, ki so mu bila dovoljena. Za izvedence velja, da so lahko izločeni iz istih razlogov kot sodnik (prvi odstavek 247. člena ZPP), torej tudi zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o izvedenčevi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Če v dokaznem postopku sodeluje izvedenec, glede katerega je podan izločitveni razlog, to vzbudi dvom ne le v nepristranskost izvedenskega mnenja, pač pa tudi v nepristranskost samega sojenja, ki je ustavno varovana pravica (prvi odstavek 23. člena URS).

Brezplačna pravna pomoč, ki je vezana na osebo, ki ji je dodeljena, je s smrtjo te osebe izčrpana. Z njo je prenehala upravičenost do BPP na podlagi navedene odločbe (prim. prvi in tretji odstavek 3. člena ZBPP). BPP tako s smrtjo prosilca ugasne, še vedno pa v veljavi ostane procesno pooblastilo. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Ko je sklep o založitvi predujma izdan in ni bilo pogojev za prekinitev postopka zaradi smrti prvotnega tožnika (prim. 1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP in prvi odstavek 100. člena ZPP), obstaja možnost, da pooblaščenka ali odpove pooblastilo ob tem, da za opravljena pravna dejanja po prenehanju BPP ne bo plačana iz sredstev proračuna, in bodo posledično nastopile nove okoliščine/razlogi za prekinitev postopka, ali pa (pravočasno) predlaga ponovno podaljšanje roka za plačilo predujma. S tem bo zavarovana pravica dedičev pokojnega tožnika do izvedbe dokaza z izvedencem.

V pojem zakrivljenega ravnanja v obravnavanem primeru spada opustitev plačila potrebnega zneska za izvedbo dokaza z izvedencem v ponovljenem postopku, potem ko je tožnica v pritožbenem postopku dosegla razveljavitev prvotne sodbe izključno zaradi graje, da je bila opuščena izvedba tega dokaza v prvem sojenju.

Ker je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala predlagateljica, je sodišče prve stopnje po odmeri nagrade in stroškov za pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki presegajo že s strani predlagateljice plačan predujem, doplačilo predujma utemeljeno naložilo v plačilo predlagateljici (prvi odstavek 153. člena ZPP).

Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo.

Res je sicer, da bo se bo v končni fazi tudi o kritju potnih stroškov priče odločilo po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). A s končno odločbo se bo v tem primeru odločilo le o morebitnem povračilu stroškov ene stranke drugi (če bo stranka ta strošek priglasila), stroške priče pa (pred tem) neposredno vedno krije stranka, ki je predlagala njeno zaslišanje. Če mora priča ob preložitvi naroka zaradi njegovega predolgega trajanja na sodišče pristopiti dvakrat, je upravičena do povračila stroškov za dva prihoda.

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

Ne drži, da je bila tožnica predujem primorana plačati, ker v nasprotnem primeru sodišče ne bi izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Če bi tožnica dejansko nasprotovala odločitvi sodišča, da se opravo izvedenskega dela zaupa strokovni instituciji in da založi dodatni (manjkajoči) predujem, bi se temu lahko uprla tako, da bi izrecno zahtevala postavitev izvedenca gradbene stroke s seznama sodnih izvedencev ter manjkajočega predujma za postavitev strokovne institucije ne bi založila. Lahko bi tudi zaprosila za podaljšanje roka za plačilo manjkajočega predujma, dokler sodišče ne bi odločilo o njeni vlogi z dne 17. 8. 2023 (primerjaj drugi in tretji odstavek 110. člena ZPP). V konkretnem primeru je malo verjetno, da bi tožničino neplačilo predujma imelo za posledico njen avtomatičen neuspeh v pravdi.

Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 10. 2023 zaslišalo pričo B. B. Priča je zaposlena pri toženki, ki je podala zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Ker je toženka izkazala, da je priči B. B. za čas odsotnosti z dela izplačala nadomestilo plače, ji je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo in glede na uspeh strank v postopku njihovo plačilo pravilno naložilo tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Dopolnitev izvedenskega mnenja je del izvedenskega mnenja in ker gre za enoten dokaz, mora tudi stroške dopolnitve izvedenskega mnenja plačati tisti udeleženec, ki je ta dokaz predlagal.

Skladno z ZPP mora pravdna stranka predložiti predujem za izvedbo dokaza, sicer se dokaz ne izvede, in sodišče je tisto, ki izvaja dokaze (op. tudi dokaz z izvedencem). Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko seznanjati o možnostih, ki jih ima pri izvajanju dokaza z izvedencem. Gradbena pogodba je v OZ obravnavana kot posebna vrsta podjemne pogodbe, zato so bistvene značilnosti obeh pogodb identične. Upoštevaje konkretne okoliščine primera tudi pritožbeno sodišče ni našlo nobene relevantne povezave med omenjeno zmotno uporabo materialnega prava in zakonitostjo ter pravilnostjo končne odločitve. Zaradi ocene vrednosti izjave priče in njene zanesljivosti se pričo vedno vpraša, od kod ve to, o čemer priča (drugi odstavek 239. člen ZPP). Pravilna dokazna ocena pričanja se mora osredotočiti predvsem na dele izpovedbe, v katerih priča izpoveduje o dejstvih, ki jih je zaznala na podlagi svojega neposrednega zaznavanja. Pričanje o dejstvih, o katerih so pričo seznanile druge osebe, ki so bile prav tako zaslišane pred sodiščem, preprosto nima zadostne dokazne teže oziroma v konkretnem primeru ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prv

Tožnica je prejela premoženje v konkretni pravdni zadevi. Za uspeh v pravdnem postopku šteje le prisojena glavnica, to je uspeh v vrednosti prisojenega spornega predmeta, ne pa tudi zamudne obresti, ki se v konkretni zadevi niso vstoževale kot glavni znesek, pač pa kot stranska terjatev. V konkretni pravdni zadevi, za katero ji je bila dodeljena BPP, je tožnica delno uspela, saj ji je bila prisojena glavnica v višini 917,00 EUR, šteti pa je tudi, da je premoženje prejela (četudi ga dejansko ni prejela kot nakazilo, saj ga je pred tem pobotala s svojo obveznostnjo iz naslova pravdnih stroškov do nasprotne stranke.

V čas odsotnosti z dela je treba všteti tudi čas prihoda na obravnavo ter povratka z nje. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa pravico zaposlenih do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, je priča upravičena do nadomestila za odsotnost z dela ne zgolj v času samega pričanja na sodišču, ampak tudi v času odsotnosti z dela zaradi poti na sodišče in nazaj na delo.

Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi si bile koristi staršev in otroka v navzkrižju. Zgolj dvom sodišča, da sta udeleženca sposobna uveljavljati resnične koristi otroka v tem postopku, pa ne zadošča za utemeljen zaključek o koliziji interesov ter za imenovanje kolizijskega skrbnika. Razen tega dosedanje ravnanje predlagateljice kaže, da ne ravna v nasprotju s koristmi in interesi otroka. V takšnih okoliščinah postavitev kolizijskega skrbnika ni potrebna.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.

Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije še v dodatnem znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.