151. člen ZASP

Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic ter izdajanju več - ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu je prenešena v ZKUASP. Stališče pritožnice, da lahko avtor sam izbere kolektivno organizacijo iz katerekoli države EU, ki bo ščitila njegove interese v vseh državah EU se ne nanaša na obvezno kolektivno upravljanje. Imetnik pravic lahko v skladu z drugim odstavkom 7. člena izbira med različnimi KO samo v primerih prostovoljnega kolektivnega upravljanja. Po 147. členu ZASP pa je kolektivno upravljanje avtorskih pravic tako v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) kot v primeru kabelske retransmisije (1. in 4 točka tega člena) obvezno. Dejavnost obveznega kolektivnega upravljanja lahko v Sloveniji upravlja le tista organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa (4. člen ZKUASP in prvi odstavek 146. člena ZASP), in to je tožnica. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica tista, ki mora dokazati, da je toženka uporabljala zaščitena avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih zastopa tožnica (tako

Toženec nima zakonske obveznosti tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev.

Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.

Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o neupravičeni obogatitvi.

Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o neupravičeni obogatitvi.

Tožena stranka je s trditvami o predvajanju lastne avtorske glasbe dejansko priznala obstoj naprav za predvajanje v njenih lokalih, kar potrjujejo tudi kontolni zapisniki. Tožeča stranka je zaradi zakonsko določenega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic (glede katerih niso podane izjeme iz ZASP in katerim se tožena stranka ni odpovedala), upravičena terjati nadomestilo od tožene stranke (tudi če je ta nosilka materialnih avtorskih pravic). Podlaga za plačilo nadomestila je v določbi 81. člena ZASP, v povezavi z njo pa je potrebno upoštevati tudi določilo o neupravičeni obogatitvi iz 198. člena OZ.

Pravilnik, ki ga je toženec sprejel v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZASP, ni podzakonski akt. Toženec ni nosilec javnih pooblastil, da bi bil pristojen izdajati akte s splošno veljavnostjo. S tem, ko je tožnik prvič stopil v kontakt s tožencem in mu prijavil svoje delo, se je med njima po zakonu vzpostavilo mandatno (skrbniško) razmerje. Tožnik ima torej vse pravice in obveznosti izrednega člana v skladu s Pravilnikom Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev, kolikor je ta v skladu z zakonom. Toženčevi obrambni ugovori, češ da je treba pogodbe razlagati tako, da so bile pravice radiodifuznega oddajanja (kot del malih glasbenih pravic) prenesene neposredno na RTV organizacijo kot uporabnika, so ne le neutemeljeni, temveč tudi v nasprotju z bistvom toženčevega obstoja in njegovimi temeljnimi zakonskimi pooblastili. Glede na prisilne določbe ZASP, 12. člen Pravilnika in ugotovljeno dejstvo, da je tožnik svoja dela prijavljal tožencu, on neposredno z uporabnikom ne bi mogel veljavno skleniti pogodbe, s katero bi nanj prenesel pravico javnega predvajanja teh del. Kolektivna organizacija pri svojem delovanju ne sme biti arbitra

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife. Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Naravo takšnega sporazuma ima tako tarifa Pravilnika 1998, ki pa je bila s strani Ustavnega sodišča delno razveljavljena, v delu, ki se nanaša na komercialne radijske postaje pa se ne more uporabiti. V konkretnem primeru je namreč mogoče izračunati prihodke toženca. Za določitev višine avtorskega honorarja je zato potrebno izhajati iz določb ZASP.

Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo avtor teh pravic ne more osebno upravljati. Ker je tožeča stranka na podlagi zakonskega določila pooblaščena za uveljavljanje malih avtorskih pravic, se tožena stranka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na nepravilnosti v notranjem mandatnem razmerju med avtorji in kolektivno organizacijo, torej na razmerje, v katerem ni udeležena. Tožena stranka je avtorsko varovana dela uporabljala brez dovoljenja tožeče stranke in zaradi tega tožeči stranki dolguje nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorskih varovanih del. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno odločilo, ko v konkretnem primeru pri odločanju ni uporabilo Tarife 2007.

Prvostopenjsko sodišče je dalo premajhen pomen dejstvu, da je toženkin zakoniti zastopnik pri ustvarjanju računalniško proizvedene glasbe vendarle pokazal neko stopnjo individualnega ustvarjanja. Res je pri tem uporabil računalniški program, kar je bilo nesporno ugotovljeno, a z odločilnim vložkom lastne ustvarjalne energije, in sicer z izbiro glasbil, tonov, itd. (glede na skope, a neprerekane navedbe toženke). Nekdo drug bi z istim programom torej izbral („ustvaril“) drugačno glasbo (melodijo), torej je program sam ni proizvedel povsem naključno, algoritmsko. Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic po ZASP pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, če to avtor in /ali uporabnik želita ali ne, vendar če do upravljanja sploh pride. Pomeni (le), če se jih upravlja, se jih mora kolektivno, pri nas prek tožnika, sicer pa ne.

Toženka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, se plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na notranje razmerje med avtorji in kolektivno organizacijo, torej na razmerje, v katerem ni udeležena, in na morebitne (ne)predložitve računov avtorjem s strani kolektivne organizacije. Razmerje toženke s kolektivno organizacijo se odraža v plačevanju avtorskega honorarja, kar predvideva zakon.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da se avtor lahko odpove uveljavljanju materialne avtorske pravice ter da je dokazno breme glede tega naloženo toženi stranki – uporabniku glasbe. Vendar ima pritožba tožene stranke prav, ko navaja, da je za obsežne in vsestranske trditve, da je predvajala v svojih poslovnih prostorih le avtorsko nevarovano glasbo, ponudila številne in resne dokaze, glede katerih pa se sodba sploh ni opredelila ali pa jih zavrnila z neustreznimi in deloma kontradiktornimi razlogi.

Ravnanje Republike Slovenije je protipravno, če krši kakšno javnopravno pravico oškodovanca. Tožeča stranka kot kolektivna organizacija ni imela javnopravne pravice zahtevati (in prejeti) odobritev od tožene stranke. Tako je bilo vse dokler ni bila uveljavljena novela ZASP-C, torej v celotnem obdobju, za katerega zahteva tožeča stranka povrnitev škode.

Kolektivna organizacija avtorjev lahko uresničuje pravice avtorjev na podlagi danih pooblastil, in sicer v lastnem imenu in za račun pooblastiteljev. Ker se sporno razmerje nanaša na leto 2006, ko so bili po ugotovitvah sodišča izdani fonogrami, in na leto 2007, ko je bil izdan račun, je nepomembno, da so bila obravnavana pooblastila dana že pred uveljavitvijo ZASP-B. Dana so bila namreč nepogojno in brez omejitev trajanja, zato so ustrezala kriterijem, ki jih je vnesla novela ZASP-B.

Pri presoji legitimacije tožeče stranke za izterjavo nadomestila je bistveno, da s kolektivnim upravljanjem v sámo avtorsko pravico ni poseženo. Upravičenja, tako moralna kot materialna, kljub kolektivnemu upravljanju (pa naj bo mandatno razmerje urejeno na podlagi pogodbe ali zakona) ostanejo avtorju. Kolektivna organizacija je sicer več kot zgolj zastopnik avtorjev, vendar pa še vedno zgolj skrbnik tujih (avtorjevih) pravic, kajti svojo dejavnosti opravlja za avtorjev račun. Uporabnik, ki v Sloveniji uporablja glasbo, je torej tožeči stranki dolžan plačati nadomestilo; če je s tožečo stranko sklenil pogodbo o uporabi avtorskih del, na podlagi pogodbe, sicer pa na podlagi zakona zaradi prikrajšanja avtorjev oz. tožeče stranke (zunanje razmerje).

V ZASP je predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, tudi brez pogodbe z avtorjem. Tožeča stranka na podlagi zakona dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodiščem in drugimi organi ter opravlja druge naloge Tožena stranka je tista, ki je dolžna izkazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Četudi naj bi bilo dokazovanje usmerjeno v dejstvo, da dela, ki jih je tožena stranka predvajala v svojih poslovnih prostorih, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, to dejstvo, če bilo ugotovljeno, še ne dokazuje, da so se avtorji posameznih glasbenih del uveljavljanju avtorske pravice odpovedali.

V repertoar varovanih del tožnika sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela iz svetovanega repertoarja, in sicer ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi avtorskimi pravicami tujih avtorjev le, če ga za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, zato ni pravilno. Materialne avtorske pravice so odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe nosi uporabnik del. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998.

182. člen ZASP ima namen urejanja oddaje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčujejo javnosti, za kar pa v danem primeru ne gre. Dejstvo, da dela, ki jih je tožena stranka predvajala, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, še ne pomeni, da so se avtorji uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponentne avtorskega dela. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo Tarife 2006, saj ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon.

Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP. Repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev.