242. člen ZPP

Prosti preudarek ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja.

Stroške priče je dolžan povrniti tožnik, ki je predlagal njeno zaslišanje, saj mu je brezplačna pravna pomoč z odločbama BPP z dne 24. 7. 2025 in z dne 1. 9. 2025 dodeljena le za pravno zastopanje v postopku pred sodiščem druge stopnje, kar ne zajema oprostitve plačila stroškov za pričo.

Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 18. 11. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnica toženki ni dolžna povrniti stroškov postopka, torej niti stroškov nadomestila plače za pričo A. A.

Po 242. členu ZPP je priča na naroku pravočasno priglasila stroške izgubljenega zaslužka, sodišče pa je zgolj na zapisnik postavilo rok, v katerem naj delodajalec predloži specifikacijo in dokazilo, ni pa priče oziroma delodajalca obvestilo o posledicah, če ta ne bo do roka izstavil stroškov refundacije. Tako pritožnik ni bil obveščen o roku, ki naj bi ga postavilo sodišče prve stopnje, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (366. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Skladno z določbo 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. V tem primeru mora oseba predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

Glede na naveden potek izvršilnega postopka (predlagana preložitev ogleda in odlog izvršbe, odobren odlog izvršbe in ustavitev izvršilnega postopka) je cenilec stroškovnik pravočasno predložil, saj je utemeljeno pričakoval, da bo ogled in cenitev (naloženo izvedensko delo) opravil. Cenilec se je tako šele s prejemom sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka seznanil, da mu postavljene naloge (ogled in cenitev nepremičnin) ne bo treba do konca opraviti in je šele takrat lahko priglasil stroške, ki so mu do takrat že nastali v zvezi z naloženo nalogo.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na dikcijo drugega odstavka 242. člena v zvezi z 249. členom ZPP sankcija izgube pravice do nagrade pride v poštev zgolj, če je bila strokovna institucija na to posebej opozorjena. Kajti določbe Pravilnika veljajo le za v Sloveniji imenovane sodne izvedence (1. člen Pravilnika), ne pa za strokovne institucije, ki jim je zaupana izdelava izvedenskega mnenja. Pravica strokovne institucije do plačila za opravljeno delo in povrnitev stroškov se presoja po splošnih načelih obligacijskega prava in se nagrada odmeri v višini, dogovorjeni med sodiščem (kot naročnikom) in strokovno institucijo ali se določi po vnaprej znanem ceniku ali v višini, ki se običajno plačuje za tako delo, pri čemer se glede plačila uporabijo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi.

Preglede zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje tako za osnovno mnenje kot tudi pisno dopolnitev Komisiji priznalo nagrado v višini 350,00 EUR oz. za pisno dopolnitev 153,00 EUR (40. člen Pravilnika), saj je štelo, da tako mnenje kot pisna dopolnitev po zahtevnosti, ki jo je ocenjevalo v objektivnem smislu, glede na težo, kompleksnost in zapletenost strokovnih vprašanj, ne odstopa od povprečja. Zakaj bi naj ustna dopolnitev bila zelo zahtevna, v stroškovniku ni pojasnila niti Komisija niti slednje ne izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je vpogledalo v spletno stran avtobusne družbe X. Pri tem pa glede na zgoraj navedeno o primernem oz. ustreznem javnem prevozu ni mogoče govoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedencem priznalo kilometrino na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana.

Stroški (v obliki izgubljenega zaslužka) obeh prič, za katere je tožnik zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, so nastali še preden je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za BPP ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena ZBPP zato nima podlage, da bi tožnikovi prošnji ugodil. Stroški postopka z izvedbo dokaza nastanejo namreč takrat, ko je dokaz izveden, kar pomeni, da nastanejo stroški za pričo že ob njenem zaslišanju.

Sodni izvedenec mora uveljavljati vsa navedena nadomestila, vključno z nadomestilom plače, takoj po ustnem podajanju izvida in mnenja, sicer izgubi to pravico. Če je izvedenec uveljavljal nadomestilo plače, ki mu jo je izplačal delodajalec, lahko ta nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila od sodišča na podlagi pisnega obračuna s priloženimi dokazili o višini plače in o izplačanem nadomestilu. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.

Res je sicer, da bo se bo v končni fazi tudi o kritju potnih stroškov priče odločilo po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). A s končno odločbo se bo v tem primeru odločilo le o morebitnem povračilu stroškov ene stranke drugi (če bo stranka ta strošek priglasila), stroške priče pa (pred tem) neposredno vedno krije stranka, ki je predlagala njeno zaslišanje. Če mora priča ob preložitvi naroka zaradi njegovega predolgega trajanja na sodišče pristopiti dvakrat, je upravičena do povračila stroškov za dva prihoda.

V skladu s prvim odstavkom 242. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju - ZNP-1) ima pravico do nadomestila plače oziroma povračila izgubljenega zaslužka, priča. Ta njena pravica je omejena z drugim odstavkom 242. člena ZPP, ki določa, da mora priča povračilo stroškov zahtevati takoj po zaslišanju, sicer pravico do povračila izgubi. Za povračilo stroškov je odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do njihove povrnitve, to pa je v konkretnem primeru zahteva priče.

Potni stroški priče so bili pravilno na podlagi tretjega odstavka 242. člena ZPP naloženi v plačilo toženki, saj predujem zanje ni bil založen. Prav ima sicer toženka, da bi moral po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) ta strošek v končni fazi kriti tožnik, ki je v pravdi propadel. A on teh stroškov ni zavezan povrniti priči neposredno (saj stroške priče neposredno krije stranka, ki predlaga njeno zaslišanje), temveč je ta strošek dolžan povrniti toženki.

Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 10. 2023 zaslišalo pričo B. B. Priča je zaposlena pri toženki, ki je podala zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Ker je toženka izkazala, da je priči B. B. za čas odsotnosti z dela izplačala nadomestilo plače, ji je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo in glede na uspeh strank v postopku njihovo plačilo pravilno naložilo tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Sodišče je izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožnica in je zato po tretjem odstavku 242. člena ZPP plačilo pričnine in potnih stroškov naložilo tožnici. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino razlogovanje, da je bila priča dr. A. A. opredeljena kot njej obremenilna priča in da se je z njo zgolj želela soočiti zaradi trditev v predloženi izjavi.

Sodišče prve stopnje je delodajalcu utemeljeno priznalo strošek nadomestila plače v bruto- bruto znesku. Slednji namreč predstavlja končni strošek delodajalca v zvezi s plačo oziroma nadomestilom plače delavca in do katerega je dejansko upravičen skladno z določbami Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Upoštevati je namreč treba, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače. Drugi bruto (ali bruto-bruto) pa pomeni strošek delavčeve plače za delodajalca. Gre za dajatve, ki glede plače bremenijo delodajalca (16,1%). Enako velja za nadomestilo plače za odsotnost z dela zaradi pričanja na sodišču. Končno breme slednjega ni dolžan nositi delodajalec, temveč najprej tisti, po predlogu katerega se je procesno dejanje na sodišču opravilo.

V čas odsotnosti z dela je treba všteti tudi čas prihoda na obravnavo ter povratka z nje. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa pravico zaposlenih do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, je priča upravičena do nadomestila za odsotnost z dela ne zgolj v času samega pričanja na sodišču, ampak tudi v času odsotnosti z dela zaradi poti na sodišče in nazaj na delo.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno poslalo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse po tarifni številki 3009 (postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka). Tožena stranka je namreč pritožbo vložila zoper dva samostojna sklepa naslovnega sodišča, s katerima je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov nadomestila plače za dve priči. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v eni vlogi vloženi dve pritožbi.

Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije še v dodatnem znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije v bruto znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.