VSRS Sodba in sklep II Ips 36/2008

Revizija v zvezi z obrestmi o pravdnih stroških se zavrže.

Revizija proti sodbi se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala plačilo 12,291.304 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in dni, navedenih v izreku prve sodbe, do plačila.

2Proti sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Strinja se z razlago sodišč, da gre deloma za kondikcijski in deloma za odškodninski zahtevek in da oba zahtevka izvirata iz pogodbe z dne 30. 11. 1999 o izdelavi tehnične dokumentacije za objekt mansardnih stanovanj ... v M. Toda pri delu sodišča prve stopnje vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v razlagi, da je tožnik tožencu ustno sporočal pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, in nato v zapisu, da tožnik ni niti zatrjeval, da bi tožencu omogočil odpravo napak, zlasti ne, da bi mu v ta namen določil primeren rok. Enako napako očita sodišču tudi v zvezi z ugotovitvijo, češ da je bil toženčev projekt uporaben, čeprav je sledilo izvedencu dr. M. D., da projekt ni bil uporaben in da bi nedokazana ustreznost obstoječih konstruktivnih elementov utegnila ogroziti njegovo izvedljivost. Zato tožnik na podlagi projekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, kar je izvedenec izrecno ugotovil, in pojasnil, da je projekt poleg nebistvenih pomanjkljivosti, vseboval tudi bistvene, kot je vprašanje statike. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava povzema, da je pogodba z dne 30. 11. 1999 podjemna pogodba, v kateri tožnik nastopa kot arhitekt, torej strokovnjak na svojem področju, ki mora po drugem odstavku 18. člena ZOR ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih. Po 607. členu ZOR bi moral izvršiti delo po pravilih stroke in v določenem času. Zato sodišče napačno presoja dejstvo, ali je bil tožnik zato, ker je toženec kljub opozorilom delal tako številne napake, da njegov projekt ni bil uporaben, upravičen do odstopa od pogodbe. S tem napačno uporabi 608. členu ZOR. Dodaja, da sodišče napačno razume tudi določbo 620. člena ZOR. Ta določa, da mora naročnik posla omogočiti prevzemniku, da napako odpravi le v primeru, da napaka ni taka, da delo ne bi bilo uporabno ali če posel ni izvršen v nasprotju s pogodbenimi pogoji. Pri tem pojasnjuje, da je to storil, saj je ustno zahteval odpravo napak, toda ker toženec napak ni odpravil, je tožnik odstopil od pogodbe. Tožnik roka, ki bi mu ga bil lahko določil za odpravo napak, ni določil, ker je tožniku prepustil, da odpravi napake v času, ki je razumljivo potreben za take posle. Zato se toženec nikoli ni skliceval na to, da mu tožnik ni dal primernega roka za odpravo napak in sam nikoli ni zahteval prolongacije rokov, tako da vprašanje primernosti rokov sploh ni bilo sporno. To bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti v okviru materialno procesnega vodstva in pozvati tožnika, naj se jasneje izrazi o okoliščini v zvezi s primernostjo roka (Odločba Ustavnega sodišča Up 108/04 z dne 8. 9. 2005). V zvezi s tem gre tudi za kršitev 285. člena ZPP. Tudi sodišču druge stopnje očita enake protispisne ugotovitve glede uporabnosti projekta, in torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter zmotno uporabo materialnega prava. Dodaja, da je protispisna tudi ugotovitev, da tožnik na prvi stopnji ni pravočasno zatrjeval, da je pogodbeni rok bistvena sestavina pogodbe, temveč je to storil šele po prvem naroku in brez dokazov. To ni res, saj vsebuje tako trditev pripravljalna vloga, ki jo je vložil neposredno na prvem naroku. Zato je prvo sodišče vsebinsko presojalo tožnikove navedbe, sodišče druge stopnje pa je zakrivilo bistveno kršitev pravdnega postopka (286. člen ZPP in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršitev vidi tudi v potrditvi teka zamudnih obresti za priznane pravdne stroške, ki ni v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 13. 12., da tečejo zakonske zamudne obresti v roku 15 dni od dneva, ki je bila tožniku vročena sodba višjega sodišča, s katero je sodba postala pravnomočna.

4Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1)

, ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2)

, je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena.

6Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ker revizija v tem delu ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo, naperjeno proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila pravdnima strankama že omogočena ustavno varovana pravica do pravnega sredstva. Zato je mogoče vložiti revizijo samo izjemoma, v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. V prvem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija dovoljena proti sodbi, izdani na drugi stopnji, medtem ko je odločitev o pravdnih stroških sklep, ki je vključen v sodbo. Proti sklepom je revizija dovoljena samo v tistih primerih, ki so navedeni v 384. členu ZPP, toda sklep o stroških ni med njimi, saj ne gre za sklep, s katerim bi se pravdni postopek končal, niti za sklep, s katerim bi sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo oziroma bi potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe. Poleg tega gre za znesek, ki ne presega revizijskega praga, saj se kot vrednost spornega zahtevka upošteva samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. členom ZPP). Gleda na to je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP s sklepom zavrglo ta del revizije.

7Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

9Sodišči sta ugotovili, da sta pravdni stranki 30. 11. 1999 sklenili pogodbo, s katero se je toženec zavezal izdelati tehnično dokumentacijo za objekt mansardnih montažnih stanovanj ... v M., tožnik pa se je zavezal plačati določeno ceno. Po navedbah tožnika se toženec ni držal dogovorjenega roka in je projekte oddal 26. 7. 2000. Po prejemu projekta je tožnik vložil dokumentacijo pri upravnem organu, ki je imel določene pripombe in tožnik je o napakah projekta obveščal toženca, ki jih je odpravljal. Kot je pojasnil izvedenec dr. M. D., je imel projekt različne napake, toda ne takih, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti ali bi bistveno zmanjševale uporabnost in vrednost objekta. Kljub temu, da projekt ni bil neuporaben, je tožnik 13. 12. 2000 odstopil od pogodbe.

10Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili pravna pravila, določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR),(3) ki se uporabljajo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika.(4) Ugotovili sta, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu (600. in naslednji členi ZOR), s katero se je toženec kot prevzemnik posla zavezal opraviti določeno delo, toženec kot naročnik pa to plačati. Pogodba je bila izvršena, toda po oddaji projekta so se pokazale določene napake, ki jih je tožnik uveljavljal v skladu s 614. in 615. členom ZOR. Tožnik je napake odpravljal, a je tožnik je kljub temu odstopil od pogodbe. Zato sta sodišči ugotavljali utemeljenost tožnikovega odstopa po 608., 618., 619.in 620. členu ZOR. Ker sta ugotovili, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak, ki ga ta ne bi spoštoval, in da projekt ni imel take napake, da delo ne bi bilo uporabno, sta pravilno zaključili, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odstop od pogodbe.

11Trditev, da je višje sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka zaradi tega, ker je v svoji sodbi razložilo, da tožnik ni pravočasno trdil, da je bil pogodbeni rok bistvena sestavina pogodbe, ni utemeljena. Tožnik je na prvem naroku res vložil pripravljalno vlogo, toda v njej ni nikjer navedel česa takega. Pod točko III. je navedel le dejstvo, da se toženec ni držal pogodbenega roka za izdelavo tehnične dokumentacije, ker bi moral delo dokončati najkasneje do 31. 1. 2000, projekte pa je izdelal šele 26. 7. 2000; v točki V. pa je navajal, da je moral zaradi toženčeve zamude od 1. 2. 2000 do dne, ko je delo dokončal drugi izvajalec, najeti posojilo in plačati bančne obresti. Trditev o roku kot bistveni sestavini pogodbe in možnost odstopa po 608. in 609. členu ZOR ne spada med dejansko stanje, ki bi ga moralo sodišče razčiščevati po uradni dolžnosti, saj ni povezano z zahtevkom, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. člen ZPP), niti ne gre za uporabo ustreznega prava, ki bi ga moralo uporabiti sodišče v okviru materialnega vodstva na podlagi navedb pravdnih strank o določenih dejstvih in predlaganih dokazih.

12Tudi očitanih nasprotij med razlogi v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je toženca obvestil o napakah in zahteval odpravo napak, kar je zapisalo na 3. in 4. strani obrazložitve sodbe. Ker pa mora naročnik po prvem odstavku 620. člena ZOR prevzemniku omogočiti, da napake odpravi in šele, če tega ne stori, lahko odstopi od pogodbe, je nato razložilo, da tožnik tožencu ni dal roka za odpravo napak (kar potrjuje tudi tožnik v reviziji). V tem ni nasprotja, kot tudi ne v razlagi sodišča v zvezi z uporabnostjo projekta kot pogojem za odstop od pogodbe po 619. členu ZOR. Sodišče je pravilno in dovolj jasno povzelo mnenje izvedenca, da izdelani projekt ni bil takoj uporaben za pridobitev gradbenega dovoljenja, ker je imel napake. Ker pa napake niso bile take, da jih ne bi bilo mogoče odpraviti ali da bi bistveno zmanjševale vrednost projekta, ta ni bil absolutno neuporaben, kot v reviziji prikazuje tožnik.

13Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista storili očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da sta pravilno uporabili materialno pravo. Zato revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Obenem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007