VSL sodba PRp 61/2011

Pritožba obdolžene se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka spoznana za odgovorno prekrška iz 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar ji je bila izrečena globa v znesku 500,00 EUR in stranska sankcija šest kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, obdolženki pa je bilo naloženo še plačilo stroškov postopka v obliki sodne takse.

Zoper tako odločitev je obdolženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper njo ustavi, podrejeno pa zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj se postavi izvedenec.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da take kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene, neutemeljene pa so tudi obdolženkine pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, bistvenih kršitvah določb postopka ter pritožba zoper izrečene sankcije.

Pritožnica vsebinsko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče ni poučilo, da lahko predlaga razbremenilne dokaze, in ker je upoštevalo njen zagovor, kot priznanje prekrška, čeprav to ni bilo dano v tem svojstvu, in da sodišče ni obrazložilo odločilnih dejstev tako predvsem dejstev glede vzrokov za obravnavano prometno nezgodo, kot tudi glede njene odgovornosti.

Ker je iz spisovnih podatkov, tako predvsem vabila obdolženki na zaslišanje dne 19. 10. 2010 (listovna št. 7) kot tudi samega zapisnika o obdolženkinem zaslišanju (listovna št. 8) razvidno, da je bila obdolženka v skladu z določili ZP-1 poučena o tem, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, obdolženkine pritožbene navedbe, da je sodišče ni poučilo, da lahko predlaga razbremenilne dokaze, niso utemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s 118. členom ZP-1 upoštevalo njeno izpovedbo kot priznanje prekrška. Sodišče prve stopnje namreč tudi po oceni višjega sodišča obdolženkino izpovedbo dano na zaslišanju dne 19. 10. 2010 (listovna številka 8) po tem, ko je bila seznanjena z navedbami obdolžilnega predloga in kjer je izrecno izjavila, da ni opazila, da jo že prehiteva vozilo in da jo je začelo zanašati z vozilom po tem, ko je zaradi vozila, ki jo je že prehitevalo in ki ga je spregledala „odvila volan v desno, da med nama ne bi prišlo do trčenja“, pravilno ocenilo kot jasno in popolno priznanje kršitve 30. člena ZVCP-1 v smislu člena 118. člena ZP-1.

Dejstvo, da je obdolženko pri manevru, ki ga je izvedla, da bi preprečila trčenje, ko je odstopila od nameravanega prehitevanja, za katerega ni imela vseh pogojev, določenih v ZVCP-1, z vozilom začelo zanašati tako, da je trčila v kovinsko ograjo ob desnem robu vozišča, kar obdolženka tudi v celoti priznava, pa nedvomno utemeljuje tudi pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da obdolženka ni prilagodila hitrosti svoje vožnje tej okoliščini, to je zasuku volana in vožnji nazaj na vozni pas, tako ravnanje pa pomeni kršitev določbe 30. člena ZVCP-1, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje in zato obdolženkine pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljene. Prav tako so neutemeljene tudi obdolženkine pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, saj je iz izpodbijane sodbe na strani dve, drugi odstavek razvidno, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev o kršitvi določbe 30. člena ZVCP-1 navedlo tudi zadostne razloge, pri čemer je ustrezno obrazložena tudi odločilna okoliščina „prometne razmere“, s katerimi je razumeti predvsem obdolženkino dohitevanje vozila, ki ga je nameravala prehiteti, njen začetek prehitevanja in odstop od prehitevanja, sodišče prve stopnje pa je o teh odločilnih okoliščinah tudi navedlo ustrezne razloge. Obdolženkino razumevanje te odločilne okoliščine, ko veže ta pojem neutemeljeno le na lastnosti in stanje ceste, vidljivosti in normalno odvijanje prometa, tako na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje v tem delu nima nikakršnega vpliva. Neutemeljene so tudi obdolženkine pritožbene navedbe, da je vozila v okviru dovoljene hitrosti vožnje, saj to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima nikakršnega vpliva. Obdolženki se tudi ne očita, da bi prekršila dovoljeno hitrost vožnje na avtocesti, vožnja s hitrostjo v okviru dovoljene hitrosti vožnje pa ne izključuje kršitve 30. člena ZVCP-1 to je vožnje z neprilagojeno hitrostjo določenim pogojem. V obravnavanem primeru tudi ni prezreti, da je do vožnje s hitrostjo, ki ni bila prilagojena izvedenemu manevru vračanja nazaj na vozni pas prišlo po tem, ko je obdolženka od prehitevanja odstopila, ker je spregledala, da jo že prehiteva drugo vozilo, torej v situaciji, ko je res reševala nastalo situacijo, do katere pa je prišlo izključno z njenim ravnanjem, saj se je odločila za prehitevanje v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1, ki določa, da voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugega vozila, če je voznik, ki vozi za njim že začel prehitevati. Obdolženkine pritožbene navedbe o prehitri vožnji tega voznika in o potrebi po postavitvi izvedenca cestnoprometne stroke pa višje sodišče glede na določbo 157. člena ZP-1 ne more upoštevati. Po citirani določbi je namreč pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik dolžan verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Ko se sklicuje na nova dejstva mora navesti dokaze s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala in ko se sklicuje na nove dokaze pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati. Temu standardu pritožnica zgolj z navedbo, da je voznik, ki jo je prehiteval vozil očitno prehitro in da naj se postavi izvedenca cestnoprometne stroke, ne zadosti, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

Prav tako pa je po oceni višjega sodišča tudi sodišče prve stopnje že ustrezno obrazložilo tudi svojo odločitev, da je obdolženka obravnavano kršitev storila s krivdno obliko zavestne malomarnosti. V postopku o prekršku se glede naklepa in malomarnosti glede na določbo 8. člena ZP-1 v kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, uporabljajo določbe kazenskega zakonika. Po določbi 9. člena ZP-1 je za prekršek odgovoren storilec, ki je storil prekršek iz malomarnosti ali z naklepom. Krivdni odnos obdolženke do kršitve 30. člena ZVCP-1 in storitve prekrška iz 234. člena citiranega zakona je tako potrebno presojati s pomočjo teorije o adekvatni vzročnosti. Po tej teoriji se kot vzrok posledice šteje dejavnik, ki je po človekovih izkušnjah in znanju o naravnih zakonitostih zmožen pripeljati do prepovedane posledice. Kot vzrok se šteje le tisti dejavnik, ki redoma in praviloma povzroči posledico kakršna je nastala. Če sta dve okoliščini med seboj povezani v odnosu vzrok - posledica, je potrebno presoditi ali je ta zveza v pravnem in v vrednostnem smislu bistvena. Zato v novejši pravni literaturi teorijo o adekvatni vzročnosti nadomešča teorija adekvatnosti, ki je dejansko teorija pripisljivosti. Ugotoviti je potrebno ali je določen učinek, za katerega ni sporno, da je posledica obdolženčevega ravnanja, mogoče tudi v vrednostnem smislu pripisati obdolžencu (objektivna pripisljivost dejanja). Nauk o objektivni pripisljivosti pove, da je poleg naravoslovno pojmovane vzročnosti potrebna še nadaljnja predpostavka, in sicer pozitivna ocena, da je posledico tudi v vrednostnem smislu mogoče šteti za storilčevo delo. Zato mora storilčevo ravnanje ustvariti protipravno nevarnost za objekt ravnanja, ta protipravno povzročena nevarnost pa se mora udejaniti v posledici, ki jo predvideva ustrezna inkriminacija (glej Matjaž Ambož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, stran 65-68). Obdolženka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, da bi preprečila trčenja z vozilom, ki jo je že prehitevalo, odstopila od prehitevanja in sunkovito odvila volan v desno, pri tem pa izgubila oblast nad vozilom. Glede na tak manever med vožnjo vozila z večjo hitrostjo, do katerega je prišlo povsem zavestno, pa je obdolženki glede na njene osebne lastnosti (voznica z opravljenim vozniškim izpitom) in upoštevajoč že objektivno pričakovano nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil prišlo pri takem manevru do zanašanja vozila, tudi po oceni višjega sodišča mogoče očitati, da pri tem ni ravnala s potrebno pazljivostjo in da je lahko pričakovala prepovedano posledico, to je zanašanje vozila in izgubo nadzora nad vozilom, v katero pa ni privolila, torej je ravnala z zavestno malomarnostjo, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori o neustrezno izrečeni sankciji, predvsem dejstvu, da je mogoče obdolženki kvečjemu očitati nezavestno malomarnost. Ne glede na že prej navedeno, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavestni malomarnosti tudi po oceni višjega sodišča pravilna, pa je pritožnici le pojasniti, da razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo tudi sicer upoštevajoč sodobno kazenskopravno znanost ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste krivde (glej komentar dr. Ivana Beleta, Kazenski zakonik s komentarjem str. 175), temveč je v vsakem posamičnem primeru potrebno ugotoviti ali ugotovljena zavestna ali nezavestna malomarnost pomeni večjo ali manjšo stopnjo krivde iz malomarnosti. Ne glede na navedeno pa je že sodišče prve stopnje obdolženki za obravnavano kršitev izreklo globo le malenkost nad najnižjo v zakonu predpisano globo za tovrstne kršitve, to je 460,00 EUR pri čemer se po določbi 17. člena ZP-1 lahko posamezniku izreče globa do 5.000,00 EUR, medtem, ko je bilo število kazenskih točk obdolženki izrečeno v predpisanem številu, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, ki je za obravnavano kršitev sicer predpisana fakultativno pa obdolženki ni bila izrečena. Sodišče prve stopnje je tako tudi po oceni višjega sodišča več kot v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ki po določbi 26. člena ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, podrobno že navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zaradi česar je bila odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrditi kot pravilno in zakonito, obdolženkino pritožbo pa zavrniti kot neutemeljeno.

Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, je na podlagi določbe 147. člena ZP-1 dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki jo bo odmerilo s posebnim plačilnim nalogom sodišče prve stopnje v skladu z določili Zakonom o sodnih taksah.