30. člen ZVCP-1-UPB5

Voznik je vozil z občutno manjšo hitrostjo, kot je bila omejena z obstoječo signalizacijo. Poleg tega voznik tožnika pred zaviranjem ni videl, saj je, kot to izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, tožnik prečkal cesto nenadoma. Drugačno presojo bi terjala situacija, v kateri bi voznik tožnika lahko opazil že prej, na primer, če bi ta pred tem hodil ali stal (z namenom prečkanja) ob cesti.

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Pešec, ki prečka vozišče v strnjenem naselju, ni nepričakovana ovira. Način vožnje stranskega intervenienta je v konkretnem primeru pretežen vzrok nastale nezgode.

Glede na ugotovljene kršitve prometnih predpisov in način vožnje tožnika je njegova stopnja krivde višja oziroma v razmerju do neznanega voznika enaka (50 %). Ne le voznik neznanega vozila, tudi tožnik je težje kršil cestnoprometno predpise, pri tem pa prekoračitev dovoljene hitrosti pri vožnji z motornim kolesom ni bila zanemarljiva.

Zgolj navedba, da obsojeni pred križiščem hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, ne vsebuje konkretizacije prekrška po drugem odstavku 30. člena ZVCP-1.

Dolžno spoštovanje cestnoprometnih predpisov pri vožnji sicer tudi tožniku nalaga vožnjo vozila s takšno hitrostjo, da ga lahko ves čas obvladuje, in da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na dane okoliščine lahko pričakuje1, vendar pa bi v zvezi s tem okoliščina, da obdolženi ni vozil motornega kolesa v okviru predpisane hitrosti, lahko utemeljevala razbremenitev odgovornosti zavarovanke toženke v celoti samo v primeru, v kolikor ta tožnika v trenutku vključevanja z neprednostne na prednostno cesto objektivno ne bi mogla zaznati oziroma ga ne bi imela v vidnem polju, kar pa je izvedenec cestnoprometne stroke, čigar izvedensko mnenje sta obe stranki povzeli, v celoti izključil.

Vprašanje koncentracije alkohola v krvi voznika in njenega vpliva na konkretne psihofizične sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, je strokovne narave, ki se dokazuje oziroma ga sodišče ugotavlja z izvedencem sodnomedicinske stroke. Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistven element procesnega gradiva, niso dejstva. Zato tudi niso predmet trditvenega bremena. Drži sicer pritožbena navedba, da ima pri tehtanju kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti običajno večjo težo kršitev pravila o prednosti. Vendar to velja le, če ni posebnih okoliščin, ki kažejo, da so za nastanek nesreče odločilnejše druge okoliščine, kot je primer v obravnavani zadevi. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče, ob upoštevanju okoliščin na tožnikovi strani, ki so predstavljale pretežni vzrok za nastalo škodo, je sodišče pravilno porazdelilo delež odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (80 % za tožnika in 20 % za voznika, za katerega odgovarja tožena stranka).

V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica (tožeča stranka), ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe.

Odškodninska odgovornost tožene stranke se sicer lahko izvaja že iz lastninske pravice na javni cesti, kjer je prišlo do obravnavanega poškodovanja. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost na nastanek škode, in sprejeme ukrepe, potrebe za varno uporabo te površine. V kolikor lastnik nepremičnine ne ravna v skladu z navedenim, je podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ), ki je v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizirano z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.3 Sodišče prve stopnje se sicer res nepravilno sklicuje na določbo prvega odstavka 100. člena sedaj veljavnega ZCes-1, po katerem so za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah odgovorne občine. Vendar pa pritožba prezre, da je prav enako določbo, ki posebej normira odškodninsko odgovornost v zvezi s prometno ureditvijo občinskih cest, vseboval že tudi ob času škodnega dogodka (9. 3. 2011) veljaven ZVCP-1 v prvem odstavku 15. člena. Skladno s prvo alinejo drugega odstavka tega člena je bila občina obvezana določiti prometno ureditev na

Ker sta motorista vozila z nerazumno veliko hitrostjo (200 km/h in ob trčenju 180 km/h), kljub preglednosti ravne ceste 600 m, tožeči stranki ni moč očitati, da je sokriva za nesrečo, ker je zavila levo na neprednostno cesto. Voznik, ki zavija levo, utemeljeno pričakuje, da bo nasproti vozeče vozilo vozilo vsaj v mejah dovoljene hitrosti oziroma z ne tako enormno prekoračeno hitrostjo.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo načelno stališče, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ena izmed mogočih posebnih okoliščin, v katerih pa navedenega pravila ni mogoče nekritično uporabiti, slaba preglednost.

Zavarovanec toženke je vozil prehitro in zaradi ovire, ki jo je zanj predstavljalo drugo tožnikovo vozilo, ni zaviral. Drugo tožnikova ocena, da bo križišče lahko izpraznil, preden bo v križišče pripeljal zavarovanec toženke, ni bila pravilna. Nepravilno se je vključeval v promet na prednostni cesti. Odgovornost vsakega od voznikov zato znaša 50 %.

Voznik motorja je v 80 % soodgovoren za nastalo škodo ob trčenju z avtomobilom, saj je vozil s tako prekoračeno hitrostjo, da vozila ni mogel varno ustaviti pred oviro (avtomobilom, ki se je nahajal delno na njegovem pasu). Sprožilni element prometne nesreče pa je bila vožnja avtomobilista, ki je s hitrostjo 30 km/h ob zaviranju desno zaradi lažjega manevriranja najprej delno prečkal sredinsko črto, pri čemer zaradi konfiguracije terena nasproti vozečega motorista ni mogel zaznati.

Ob tehtanju kršitev cestnoprometnih predpisov in načina vožnje obeh udeležencev, ki oba nista bila dovolj pozorna na dogajanje na cestišču, je primerna odgovornost obeh udeležencev prometne nesreče do polovice.

Po jasnem in popolnem priznanju storitve prekrška sodišče v skladu s 118. členom ZP-1 v obrazložitvi sodbe zgolj kratko navede oceno obdolženčevega priznanja in obrazloži odmero sankcije. Policist izpolni zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušeni udeleženec cestnega prometa, le, če se preizkus opravi, zaradi česar policistu zaradi nepodpisa zapisnika tudi ni bilo treba odrediti strokovnega pregleda, pri čemer policisti tudi niso dolžni voznike opozarjati na posledice njihovega ravnanja. Pouk o pravici do polovičnega plačila globe mora biti del pouka o pravici do pravnega sredstva na odločbi, in ne posebnega dopisa.

Presoja deležev odgovornosti voznika osebnega vozila (90%) in voznika motornega kolesa (10%) je ob ugotovljenih in neizpodbijanih dejanskih okoliščinah prometne nezgode materialnopravno pravilna.

Tožnik je kot poklicni voznik cestnega vozila največjih dovoljenih dimenzij z neprilagojeno in prehitro vožnjo po ovinkastem cestnem odseku, katerega vozišče je bilo v slabem stanju, in z neprimerno vožnjo izven naselja in v naselju kršil cestnoprometne predpise. S tem je kršil tudi delovne obveznosti in mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zgolj na podlagi skice kraja prometne nesreče in fotografij s kraja prometne nesreče ter laične presoje sodišča o poteku gibanja vozil, ni mogoče zanesljivo ugotoviti, katera od obdolžencema očitanih kršitev je bila neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče in ali je kateri od obdolžencev imel objektivne možnosti preprečiti nastanek nesreče. To bi lahko povedal šele izvedenec cestnoprometne stroke, ki bi ga tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče moralo angažirati, da bi dejansko stanje lahko ugotovilo popolno in pravilno.

Toženka je dolžni skrbnosti zadostila s postavitvijo (vse) ustrezne prometne signalizacije, katera je opozarjala na večjo previdnost vožnje čez montažni most z vidnimi režami med mostnimi ploščami. Pretirana je zahteva, da bi morala toženka, ker naj le tako ne bi prišlo do zagozditve kolesa v režo, prepovedati promet za kolesarje. Izkustveno je poznano, da ob počasni vožnji, torej vožnji z minimalno hitrostjo, reža med ploščami ne bi pomenila bistvene ovire, saj bi povprečno skrben in izkušen kolesar ob majhni hitrosti, v kolikor bi zapeljal v režo, kolo obvladal.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da zavarovanec tožnice ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in ga lahko ustavil pred pričakovano oviro, vendar te okoliščine pri svojem odločanju ni (v zadostni meri) upoštevalo.

Obdolženki se ne očita, da bi prekršila dovoljeno hitrost vožnje na avtocesti, vožnja s hitrostjo v okviru dovoljene hitrosti vožnje pa ne izključuje kršitve 30. člena ZVCP-1, to je vožnje z neprilagojeno hitrostjo določenim pogojem. Obdolženka je, da bi preprečila trčenje z vozilom, ki jo je že prehitevalo, odstopila od prehitevanja in sunkovito odvila volan v desno, pri tem pa izgubila oblast nad vozilom. Glede na tak manever med vožnjo vozila z večjo hitrostjo, do katerega je prišlo povsem zavestno, je obdolženki glede na njene osebne lastnosti (voznica z opravljenim vozniškim izpitom) in upoštevajoč že objektivno pričakovano nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil prišlo pri takem manevru do zanašanja vozila, mogoče očitati, da pri tem ni ravnala s potrebno pazljivostjo in da je lahko pričakovala prepovedano posledico, to je zanašanje vozila in izgubo nadzora nad vozilom, v katero pa ni privolila, torej je ravnala z zavestno malomarnostjo. Razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo upoštevajoč sodobno kazenskopravno znanost ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste, temveč je v vsakem posamičnem primeru potrebno ugotoviti, ali u