118. člen ZP-1

Čeprav se sodba, s katero sodišče prve stopnje zavrne zahtevo za sodno varstvo, na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ne more izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to sodišča prve stopnje ne odreši njegove dolžnosti, da svojo odločitev o sprejemu priznanja odgovornosti ustrezno pojasni. Storilec ni priznal vseh očitanih zakonskih znakov prekrškov in odgovornosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 118. člena in 68. člen ZP-1 ter je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki vpliva na zakonitost sodbe, saj po objektivnih in subjektivnih kriterijih ni jasnega in popolnega priznanja prekrškov.

Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal. Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.

Obdolženec je zagovor podal potem, ko je bil seznanjen, da je vsebnost njegove krvi pokazala prisotnost THC in je s svojim podpisom zapisnika o zaslišanju potrdil pravilnost zapisanega, zato so protispisne pritožbene navedbe, da obdolženčevo priznanje prekrška ni bilo jasno in popolno in sodišču ni bilo potrebno izvajati nadaljnjih dokazov v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZP-1. Postopek za prepoznavo znakov in simptomov prepovedanih drog ali prepovedanih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi je pomemben le za presojo utemeljenega suma storitve prekrška v prvi fazi postopka, ko sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja; medtem ko se gotovost o storitvi prekrška vožnje pod vplivom prepovedanih drog dokazuje le s strokovnim pregledom, katerega del je analiza krvi. Glede na težo prekrška in dejstvo, da je bila pri obdolžencu ugotovljena vsebnost prepovedane droge THC v krvi (kar dokazuje, da jo je zaužil le malo pred vožnjo, ker se THC v krvi zadrži le nekaj ur), ne obstajajo posebne olajševalne okoliščine, ki bi prekršek delale posebno lahek. V okviru splošnih pravil za odmero sankcije se kot obteževalna okoliščina upošteva predkaznovanost

Zaključek o odgovornosti obdolženca za očitani mu prekršek zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč zgolj na podlagi obdolženčevega priznanja prekrška, saj priznanje v zagovoru ni jasno, ker so navajanja obdolženega v zagovoru medsebojno protislovna, zato bi bilo potrebno za prepričljivo odločitev o odgovornosti obdolženega izvesti še druge dokaze.

Obdolžencu - tujcu je bila zagotovljena pravica uporabe svojega jezika in zagotovljena pravica do obrambe

Po jasnem in popolnem priznanju storitve prekrška sodišče v skladu s 118. členom ZP-1 v obrazložitvi sodbe zgolj kratko navede oceno obdolženčevega priznanja in obrazloži odmero sankcije. Policist izpolni zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušeni udeleženec cestnega prometa, le, če se preizkus opravi, zaradi česar policistu zaradi nepodpisa zapisnika tudi ni bilo treba odrediti strokovnega pregleda, pri čemer policisti tudi niso dolžni voznike opozarjati na posledice njihovega ravnanja. Pouk o pravici do polovičnega plačila globe mora biti del pouka o pravici do pravnega sredstva na odločbi, in ne posebnega dopisa.

Obdolženki se ne očita, da bi prekršila dovoljeno hitrost vožnje na avtocesti, vožnja s hitrostjo v okviru dovoljene hitrosti vožnje pa ne izključuje kršitve 30. člena ZVCP-1, to je vožnje z neprilagojeno hitrostjo določenim pogojem. Obdolženka je, da bi preprečila trčenje z vozilom, ki jo je že prehitevalo, odstopila od prehitevanja in sunkovito odvila volan v desno, pri tem pa izgubila oblast nad vozilom. Glede na tak manever med vožnjo vozila z večjo hitrostjo, do katerega je prišlo povsem zavestno, je obdolženki glede na njene osebne lastnosti (voznica z opravljenim vozniškim izpitom) in upoštevajoč že objektivno pričakovano nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil prišlo pri takem manevru do zanašanja vozila, mogoče očitati, da pri tem ni ravnala s potrebno pazljivostjo in da je lahko pričakovala prepovedano posledico, to je zanašanje vozila in izgubo nadzora nad vozilom, v katero pa ni privolila, torej je ravnala z zavestno malomarnostjo. Razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo upoštevajoč sodobno kazenskopravno znanost ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste, temveč je v vsakem posamičnem primeru potrebno ugotoviti, ali u

Če obdolženec prekršek prizna in je to priznanje jasno ter popolno, sodišču ni potrebno zbirati drugih dokazov, mora pa oceniti obdolženčev zagovor in se opredeliti do njegovega krivdnega odnosa.