VDSS sklep Psp 716/2008

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo toženca z dne 11. 12. 2006, odločilo, da je prvostopenjska odločba toženca z dne 21. 6. 2006 nična, ter sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 660,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obenem je sodišče prve stopnje s sklepom, zoper katerega pritožba ni bila vložena, in kot pravnomočen ni predmet presoje pritožbenega sodišča, postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek na plačilo 1.050,00 EUR, ustavilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v obravnavani zadevi ničnostni razlog ni podan. Poudarja, da je zahtevo za ponovno uveljavitev oziroma odmero družinske pokojnine vložila J.O. v imenu hčerke P.W., ki je zahtevi predložila potrdilo o šolanju. Toženec je tako zaradi prirasta družinskega člana izdal odločbo z dne 21. 6. 2006, s katero je družinsko pokojnino za dva družinska člana odmeril po 86. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92). Družinska pokojnina se družinskim članom, ki živijo ločeno, na podlagi 165. člena ZPIZ-1 izplačuje v enakih delih. Meni, da je vlogo z dne 2. 11. 2005 vložila upravičena oseba P.W. po pooblaščeni materi J.O., ki pa ni predložila pooblastila. Opozarja na 4. in 5. odstavek 55. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Toženec bi moral J.O. sicer pozvati na predložitev pooblastila, vendar tega ni storil. Kljub temu pa meni, da odločba z dne 21. 6. 2006 ni nična, temveč izpodbojna, saj navedena kršitev pravil postopka ne vpliva na samo odločitev v zadevi. Napaka, ki jo vsebuje izpodbijana odločba, se lahko popravi v ponovljenem postopku ter se o zadevi ponovno odloči, kar pa za ničen upravi akt ne velja. Nadalje opozarja, da je P.W. prejemala nakazane zneske družinske pokojnine, s čimer je v izdano odločbo molče privolila, zato ničnosti razlog po 4. točki 1. odstavka 279. člena ZUP ni podan. Ne strinja se niti z odločitvijo o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZUP), ki se pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo na podlagi 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1). Presojanje pravilne in zakonite uporabe postopkovnih določb pred upravnim organom za socialno sodišče predstavlja materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Tožnica v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 11. 12. 2006 v zvezi prvostopenjsko odločbo toženca z dne 21. 6. 2006. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila z odločbo toženca z dne 6. 10. 1998 pravica do družinske pokojnine po pokojnem J.W. priznana družinskima članicama tožnici A.W. (pokojnikovi ženi) in P.W. (pokojnikovi hčeri). Kot souživalkama se jima je družinska pokojnina izplačevala ločeno v dveh enakih delih od 1. 9. 1998 dalje. Ker se je P.W. prenehala redno šolati, ji je na podlagi odločbe toženca z dne 1. 10. 2005 z dnem 31. 8. 2005 prenehala pravica do družinske pokojnine, tožnici A.W. pa je bila z odločbo z dne 3. 10. 2005 priznana pravica do (celotne) družinske pokojnine od dne 1. 9. 2005 dalje. Z odločbo z dne 21. 6. 2006 je bilo odločeno, da imata družinski članici A.W. in P.W. pravico do družinske pokojnine, ki znaša 212.746,09 SIT na mesec in se jima izplačuje od 1. 9. 2005 dalje v dveh enakih delih. Obenem je bilo odločeno, da se pokojnina po tej odločbi tožnici izplačuje od 1. 7. 2006 dalje, že izplačani zneski pa se ne poračunajo. Tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo je bila zavrnjena z dokončno odločbo toženca z dne 11. 12. 2006. Z odločbo z dne 21. 2. 2007 je uživalki družinske pokojnine P.W. pravica do družinske pokojnine prenehala z dnem 30. 9. 2006. Hkrati je toženec izdal še odločbo z dne 21. 2. 2007, s katero je tožnici ponovno priznal celotno družinsko pokojnino od dne 1. 10. 2006 dalje.

Gre torej za spor o tem, ali ima P.W. od 1. 9. 2005 do 30. 9. 2006 pravico do družinske pokojnine po pokojnem J.W., ki se ji izplačuje v polovičnem znesku, oziroma o tem, ali se tožnici za čas od 1. 7. 2006 (glede na datum izdaje odločbe toženca z dne 21. 6. 2006) do 30. 9. 2006 družinska pokojnina izplačuje v polovičnem znesku. Tožnica in P.W. sta pravico do družinske pokojnine (odločba toženca z dne 6. 10. 1998) pridobili še v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki je pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine določal v 71. členu (pogoji na strani umrlega zavarovanca) in v 72. do 84. členu (pogoji na strani družinskih članov). Po 1. odstavku 174. člena ZPIZ/92 se je na zahtevo upravičencev družinska pokojnina delila na enake dele, če so imeli pravico do družinske pokojnine samo člani ožje družine ali samo člani širše družine, pa so nekateri od njih živeli ločeno. Enako določbo vsebuje tudi ZPIZ-1 v 1. odstavku 165. člena, skladno s katerim se družinska pokojnina, če imajo pravico do družinske pokojnine samo člani ožje družine ali samo člani širše družine, pa nekateri od njih živijo ločeno, na zahtevo upravičencev deli na enake dele.

Toženec je v izpodbijanih odločbah na podlagi zahteve matere P.W. J.O. ugotovil, da se P.W. v šolskem letu 2005/2006 redno šola in so zato izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine, ki se ji skupaj s tožnico izplačuje v dveh enakih delih. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine tožnici in P.W., oz. za delitev družinske pokojnine med družinske člane, ki živijo ločeno, temveč je ob ugotoviti, da je bila P.W. pravica do družinske pokojnine priznana z odločbo z dne 21. 6. 2006 na podlagi vloge, ki jo je podala njena mati J.O., brez pooblastila upravičenke (P.W.), zavzelo stališče, da je odločba z dne 21. 6. 2006 nična, ker je bila izdana brez zahteve stranke. Takšno stališče je po stališču pritožbenega sodišča zmotno.

Ničnost odločbe je pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava. Če sodišče ugotovi, da so podani razlogi za ničnost izpodbijanega upravnega akta na podlagi 5. odstavka 81. člena ZDSS-1 s sklepom izreče upravni akt za ničnega. Če se upravni akt izreče za ničnega, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale. Primeri, v katerih se upravna odločba izreče za nično (ničnostni razlogi), so taksativno določeni v 279. členu ZUP. Za nično se na podlagi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP izreče tudi odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Skladno s 128. členom ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. To pomeni, da je ničnosti razlog iz 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP podan le v primeru, ko gre za odločbo, ki se lahko izda le na zahtevo stranke, pa stranka te zahteve ni dala in tudi ni pozneje (izrecno ali molče) vanjo privolila. Postopek za uveljavljanje pravice do vdovske ali družinske pokojnine se po 1. odstavku 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo vdove ali vdovca oziroma družinskega člana ali zakonitega zastopnika.

Dne 2. 11. 2005 je J.O. pri tožencu vložila vlogo, iz katere izhaja, da je mati P.W., da dostavlja potrdilo o šolanju in predlaga, da se to potrdilo predloži v oddelek za nakazovanje pokojnin. Ta vloga je podpisana s strani J.O., po pooblastilu hčerke P.W.. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bila P.W. v času vložitve zahteve že polnoletna (rojena je dne 18. 9. 1984) in ni izkazano, da ni poslovno sposobna, oziroma v postopku ne bi mogla nastopati sama. Pravilno je ugotovilo tudi, da J.O. niti k zahtevi z dne 2. 11. 2005 niti kasneje ni predložila pooblastila P.W., na kar s strani toženca tudi ni bila pozvana. Vendar pa navedeno po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da je bila odločba z dne 21. 6. 2006, ki je bila izdana prav na podlagi vloge z dne 2. 11. 2005, izdana brez zahteve stranke. Zahteva stranke je bila podana, ni pa bilo niti v postopku pri tožencu niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, ali je to zahtevo vložila upravičena oseba, konkretneje, ali je imela J.O. pooblastilo P.W. za vložitev zahteve za priznanje pravice do družinske pokojnine z dne 2. 11. 2005.

ZUP v 46. členu in nadaljnjih določbah določa, kdo je lahko stranka v postopku in kdo je lahko njen pooblaščenec. Stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko po 1. odstavku 46. člena ZUP sama opravlja dejanje v postopku. Skladno s 1. odstavkom 53. člena ZUP stranka lahko določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave. Dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (2. odstavek 53. člena ZUP). Pooblastilo se lahko da pisno ali ustno na zapisnik (1. odstavek 55. člena ZUP). Na podlagi 4. odstavka 55. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva taka oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo. Organ lahko dovoli, da opravi procesna dejanja za stranko oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo in izkaže v pooblastilu odobritev že opravljenih dejanj. Do predložitve pooblastila ni dovoljeno izdati odločbe. Če po izteku roka ni predloženo pooblastilo, se opravljena dejanja ne upoštevajo. Če oseba iz 4. ali 5. odstavka tega člena v roku, ki ga določi organ, ne predloži pooblastila za vloženo zahtevo oziroma za vloženo pritožbo ali izredno pravno sredstvo, organ zavrže takšno vlogo, razen če je dolžan nadaljevati postopek po uradni dolžnosti. Organ zavrže vlogo s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba (5. in 6. odstavek 55. člena ZUP).

Toženec je torej dovolil, da je J.O. vložila zahtevo z dne 2. 1. 2005, ni pa je pozval na predložitev pooblastila P.W.. S tem je toženec res kršil določbe ZUP, vendar pa posledica takšnega postopanja toženca ni ničnost izdane odločbe. Kot že navedeno se po 4. točki 1. odstavka 279. člena ZUP za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. V konkretnem primeru je bila torej zahteva za izdajo odločbe z dne 21. 6. 2006 vložena (vloga z dne 2. 11. 2005), zato ničnostni razlog po tej določbi ni podan, na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženca in razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo najprej ugotoviti, ali je zahtevo z dne 2. 11. 2005 vložila upravičena oseba, torej ali je imela J.O. pooblastilo za začetek postopka za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine P.W., oziroma ali je P.W. kasneje odobrila opravljena procesna dejanja. V ta namen bo sodišče v dopolnjenem dokaznem postopku na podlagi načela materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalnega načela (62. člen ZDSS-1) najprej zaslišalo P.W. in po potrebi J.O.. Pri tem bo sodišče na podlagi 69. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti P.W. tudi obvestilo o teku zadevnega postopka, saj bi odločitev v tej zadevi lahko posegla tudi v njeno pravico do družinske pokojnine. Skladno z 69. členom ZDSS-1 namreč dokler ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče o začetku postopka tudi po uradni dolžnosti obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Tako ravna sodišče tudi v primeru, če je v spornem pravnem razmerju tretji soudeležen tako, da se odločitev lahko sprejme samo na enak način tudi zanj. Šele, ko bo sodišče prve stopnje po tako izvedenem dokaznem postopku skladno z navodili pritožbenega sodišča odpravilo navedene pomanjkljivosti, bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Če bo ugotovilo, da je bilo zadevno pooblastilo dano, bo sodišče dokončno odločbo toženca obravnavalo tudi po vsebini.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo. O stroških postopka bo namreč odločilo sodišče prve stopnje glede na uspeh tožnice v sporu po določbi 154. člena ZPP.

ZDSS-1 v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev v novo sojenje sodišču prve stopnje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Namen glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje je dopolniti tiste dokaze, ki so bili po prepričanju pritožbenega sodišča pred sodiščem prve stopnje pomanjkljivo izvedeni, in ponoviti tiste dokaze, glede katerih se pritožbeno sodišče ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne pa izvajanje celotnega dokaznega postopka, pa četudi samo glede nekaterih pravotvornih dejstev. Dejansko stanje namreč ugotavlja sodišče prve stopnje, medtem ko pritožbeno sodišče tako ugotovljeno dejansko stanje zgolj preizkuša v okviru pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje v doslej izvedenem postopku ni ugotavljalo, ali je imela J.O. pooblastilo za zastopanje P.W., in glede na zavzeto stališče dejanskega stanja zadeve sploh ni ugotavljalo. O teku postopka pa bo potrebno obvestiti tudi P.W., ki kot intervenient lahko vstopi v pravdo. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi sodišče druge stopnje zato moralo praktično samo izvesti celotni dokazni postopek. Pritožbeno sodišče opisanih nepravilnosti tako ne bi moglo odpraviti z morebitno dopolnjeno oziroma ponovljeno izvedbo dokazov na glavni obravnavi. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da v tem primeru niso podani pogoji iz 1. odstavka 30. člena ZDSS-1, zaradi česar je sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.