62. člen ZDSS-1

Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek).

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče v socialnem sporu skladno z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti pravdnega postopka vezano na trditveno podlago oziroma tožbeni temelj, ki in kakor ga opredeli tožeča stranka, in ali je skladno z omenjenima načeloma dolžno pri izvedbi dokaza z izvedencem (in drugih dokazov) ostajati znotraj okvirov konkretnega dokaznega predloga in dokazne teme, ki in kakor ju opredeli stranka, ki predlaga izvedbo dokaza; - ali lahko sodišče v socialnem sporu na podlagi določb 61. in 62. člena ZDSS-1 razširi tožbeni temelj in s tem predmet obravnavanja zadeve tudi na dejstva, ki med strankama niso sporna.

Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnici glede na njeno zdravstveno stanje in preostale okoliščine pravilno izdana napotnica za kirurški pregled za obravnavo "hitro". Takrat izkazane okoliščine o tožničinem zdravstvenem stanju niso zahtevale izdaje napotnice z drugačno stopnjo obravnave, ker maligna bolezen še ni bila dokazana niti ni bil postavljen sum nanjo. Ključno je, da je bilo glede pravilnosti stopnje izdane napotnice treba izhajati iz presoje znanega zdravstvenega stanja ob izdaji napotnice za kirurški pregled, saj pri tožnici v trenutku izdaje napotnice ni bilo izkazane potrebe po urgentni obravnavi.

Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč. Pravilno je pojasnjeno, da pri tožniku ni šlo za tako slabo zdravstveno stanje, da bi lahko njegovo dejansko stanje opredelili pod nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč. Pri tožniku je, kot ugotavlja izvedenka, prišlo do škode na socialnem in akademskem področju, ki pa ni bilo življenjsko ogrožujoče.

Sodni izvedenci v zahtevi sodišča za nagrado oziroma v pojasnilo niso navedli nobenih dejstev ali predlagali dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je mnenje upoštevajoč pravne standarde treba oceniti kot zelo zahtevno. Kot dejstva, s katerimi je izvedenski organ utemeljeval zahtevnost mnenja, je navedena obsežnost spisa in medicinske dokumentacije ter podaja odgovorov dveh članov komisije iz različne specialnosti na vprašanja sodišča s strokovno utemeljenimi izčrpnimi odgovori. Slednje ne utemeljuje dodane vrednosti oziroma opredelitve nagrade kot zelo zahtevne. Da gre za obsežno mnenje oziroma obsežno dokumentacijo obsežnega sodnega spisa ne more biti nosilni razlog za utemeljitev zahtevnosti nagrade, saj je kriteriju obsežnosti primarno namenjena druga postavka, tudi za opravljen osebni pregled je predvidena posebna postavka.

Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila. Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.

Ob tem, da se je tožnica lahko odločala o operaciji rekonstrukcije zaklopke, ki je bila izvedena v njeni lastni režiji marca 2018 v Londonu, in ji je bila prav takšna operacija v letu 2017 ponujena tudi pri nas (tudi v letu 2018, na konziliju 15. 2. 2018), za presojo zaključenih možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje različnih možnih metod operacije, saj navedeno pomeni, da ji je bila enakovredna metoda zdravljenja v Sloveniji na voljo. Prav tako ni pomembno, če ji v našem zdravstvenem sistemu operacija ni bila zagotovljena prav s strani domače institucije ali domačega kirurga, temveč ob sodelovanju domačih institucij s pogodbenim partnerjem v tujini, torej še vedno v okviru javnega zdravstva. V ponovnem sojenju sta na podlagi trditev, ki jih tožnica ni navajala, obe sodišči pravni standard "izčrpanih možnosti zdravljenja" napolnili z vsebino, ki se je nanašala na varno izvedbo operacije (oziroma varno obravnavo bolnika), tega pa tožnica ni zatrjevala. Na ta način sta postopali v nasprotju z 212. členom ZPP in 61. ter 62. členom ZDSS-1, kar je vplivalo na odločitev in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Dejansko stanje ni popolno in pravilno razčiščeno glede bistvenega vprašanja pri ugotavljanju invalidnosti, tj. ali je pri tožniku prišlo do sprememb oz. do poslabšanja zdravstvenega stanja od nastopa dela, in sicer ne samo od nastopa dela na delovnem mestu "prodajalec na terenu", ampak od prvega nastopa dela dalje. To velja zlasti glede na mnenje sodne izvedenke, ki je kot razlog za spremembo izvedenskega mnenja navedla, da je tožnik za delo "prodajalec na terenu" pridobil veljavno zdravniško spričevalo, na katero pa se je sklicevala že v prvotnem mnenju. V prvotnem mnenju je hkrati ugotovila, da je pri tožniku od 11. 6. 2018 podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za daljše oz. pretežno in neprekinjeno sedeče oz. stoječe delo, vsiljeno hojo, pogosto hojo po neravnem terenu in stopnicah in dvigovanje težjih bremen, ter da je ob upoštevanju navedenih stvarnih obremenitev za delo zmožen le v skrajšanem delovnem času.

Po 1. odst. 232. člena Pravil OZZ lahko osebni zdravnik dejansko le izjemoma oceni začasno zadržanost z dela za nazaj za največ tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če zaradi praznikov ni bil dosegljiv. Začasno nezmožnost za delo, daljšo od tri dni, lahko prizna le imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Že glede na besedno zvezo "drugi utemeljeni primeri, ko pacient ni mogel do osebnega zdravnika ali mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost" v Pravilih OZZ ne gre za taksativno določene primere, kot povsem zmotno razloguje tožeča stranka.

Dejstvo, da sta pri izdelavi izvedenskega mnenja sodelovala zdravnika, zaposlena v UKC F. oz. z njim eden od članov izvedenskega organa redno sodeluje, samo po sebi ne dokazuje njune pristranskosti ali nestrokovnosti. V okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 44.a člena ZZVZZ, saj niso izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji. Še manj je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 44.b člena ZZVZZ, saj tožnica na čakalno listo niti ni bila uvrščena, ker je bila šele v postopku diagnostike. Tudi sicer ni presežen razumen čas zdravljenja v Sloveniji, saj je izvedenski organ prepričljivo pojasnil, da bi bilo tožnici možno opraviti operacijo zaklopk, ko bi bila potrebna v razumnem časovnem obdobju, ne glede ali bi šlo za popravo ali zamenjavo zaklopke.

Sodišče je ocenilo, da obstoji podlaga za pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja. Primerjava med izvedenskim mnenjem z dne 6. 4. 2022 in dopolnilnim izvedenskim mnenjem z dne 4. 5. 2022, pokaže, da ne gre zgolj za dodatna pojasnila predhodno obrazloženega v izvirnem izvedenskem mnenju. Pri presoji pripomb ocena toženca o relevantnosti ne more biti ključna. Toženčev cilj je diametralno nasproten cilju, ki ga zasleduje tožnica. Sodišče je tisto, ki dokazno oceni izvedensko mnenje in sprejme odločitev o potrebnosti morebitnih dopolnitev. V dopolnilnem mnenju je sodna izvedenka odgovorila na pripombe tožnice, ki se tožencu zdijo nerelevantne in nepotrebne, pa vendar je sodišče ocenilo drugače.

Odločba z dne 16. 3. 2022, ki je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, s katero je o začasni nezmožnosti za delo tožnica odločeno za isto obdobje od 19. 3. 2022 do 15. 4. 2022, ne obstaja več, saj je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, ki je pravnomočna. Te odločbe tožnica ni izpodbijala, zato pritožbene navedbe, da toženec take odločbe ne bi smel izdati, niso upoštevne.

Pritožbeno razlogovanje, da bi le izvedenec ortoped lahko natančno pojasnil zdravstveno stanje tožnice glede SCC, potek zdravljenja, omejitve, ki jih ima v vsakdanjem življenju, možnost vpliva temeljne bolezni na pojav drugih boleznih in funkcionalne sposobnosti tožnice, ne more predstavljati razloga za imenovanje sodnega izvedenca v socialnem sporu, saj je predmet socialnega spora omejena na invalidnost; in sicer kako zdravstveno stanje zavarovanca vpliva na opravljanje dela oziroma poklica v skladu s 63. členom ZPIZ-2.

Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.

Iz citiranih določb ZDSS-1, ki jih je mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva zoper posamične upravne akte iz 157. člena Ustave RS, nedvomno izhaja, da se pravni interes za vložitev izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske upravne odločbe domneva. Pravne koristi ali pravnega interesa ob pravočasno vloženi tožbi zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo ni potrebno niti ni dopustno ugotavljati. Iz tega razloga tožbe ni mogoče zakonito zavreči, kar velja tudi za obravnavani primer. Ne gre za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP, ko je ob neizkazani pravni koristi potrebno tožbo zavreči na podlagi 274. člena ZPP.

V sporih v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja se ne odloča zgolj o tožbenem zahtevku, temveč se primarno presoja pravilnost izpodbijanih odločb in ugotavlja dejanska delazmožnost posameznika. Ta je glede na definicijo invalidnosti odvisna od ugotovljenega zdravstvenega stanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in svojega poklica posameznika. Ker je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in presojalo pravilnost izpodbijanih odločb ter izvedenega predsodnega postopka ter odločalo o pripadajočih pravicah iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnice, ni mogoče govoriti, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.

Ker je bilo izkazano, da je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala tudi težja fizična dela, česar ji zdravstveno stanje ni dopuščalo, je sodišče pravilno ugotovilo njeno nezmožnost za delo vse do premestitve 15. 12. 2019. Obveznost delodajalca organizirati delo, res ni predmet tega socialnega spora, zato je brezpredmetno razlogovanje, kaj bi delodajalec moral zagotoviti tožeči stranki. To je podvrženo raznim prekrškovnim sankacijam po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. Bistveno je, da tožeči stranki niso bile priznane stvarne razbremenitve v okviru invalidskega postopka.

Čeprav iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožena stranka v zvezi z očitanimi kršitvami sicer formalno vodila "disciplinski postopek", je bistveno, da posamezna ravnanja tožene stranke po vsebini predstavljajo izpolnitev obveznosti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ne glede na to, kako je formalno poimenovala listine v zvezi s tem (npr. opozorilo z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vabilo na zagovor o uvedenem disciplinskem postopku, zapisnik o zagovoru o uvedenem disciplinskem postopku, itd.). Tožnik je storil kršitev spolnega nadlegovanja sodelavke in ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po določbi prvega odstavka 197. člena KZ-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved zakonita.

Tožeča stranka je bila upravičeno izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, saj ni izpolnjevala aktivnosti, ki so ji že zakonsko naložene.