69. člen ZDSS-1

Tožnica v postopku ni uspela, saj je sodišče postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora zato nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške.

Tožnik, rojen 6. 6. 1958 je ob vložitvi zahteve 8. 10. 2018 dopolnil 60 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 38 let 1 mesec in 29 dni brez dokupa ter 1 let 10 mesecev in 1 dan dokupljene dobe od 30. 9. 2013 do 31. 7. 2015. Ker je bil v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje prijavljen do 1. 11. 2018 mu je bila predčasna pokojnina zakonito priznana od 2. 11. 2018 dalje v višini 415,03 EUR mesečno. Izpolnil je zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 29. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. 2. odstavek 29. člena ZPIZ-2, ki je od leta 2013 zviševal starost za predčasno pokojnino, in sicer v letu 2017 na 59 let in 8 mesecev za moške, v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj je tožnik koncem tega leta dopolnil 59 let 6 mesecev in 25 dni starosti.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor stranskega intervenienta, da je sodišče v izreku izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj nobena stranka ni zahtevala, da mora delodajalec tožeči stranki zagotoviti ustrezno delo. Že na podlagi zakona obstoji obveznost delodajalca, da mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto. Določilo 69. člena ZDSS-1 določa vstop tretje osebe kot soudeleženca, kar dejansko velja po vsebini za določbe o stranskemu intervenientu v 199. členu ZPP. Takšen položaj pridobi tretja udeležena oseba zato, ker bi lahko ureditev spornega razmerja posegla v pravice ali na zakon oprte neposredne koristi tretje osebe. Pravni učinek sodbe se ne glede na dejstvo, ali to delodajalec želi ali ne, razširja tudi nanj.

Stranski intervenient je upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, to pomeni, da tožeča stranka v postopku ni uspela. V tem primeru mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.

Tožnik je bil v spornem času kljub določenim zdravstvenim težavam zmožen za delo. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. V prvem odstavku 68. člena ZDSS-1 je določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. V sporni zadevi se je zavodu kot stranski intervenient pridružil tožnikov delodajalec. Po stališču pritožbenega sodišča se določba glede povračila stroškov postopka razteza ne samo na zavod, temveč tudi na stranskega intervenienta (delodajalca), ki se je pridružil zavodu. Stranski intervenient se je v predmetni zadevi pridružil nasprotni stranki (toženi stranki in sicer zavodu), kar pomeni, da upoštevaje prvi odstavek 68. člena ZPP s tem, ko tožnik v sporu ni uspel, tudi ni dolžan povrniti stroškov postopka zavodu (če bi jih le-ta priglasil), enako pa to velja tudi za stranskega intervenienta, ki se je pridružil zavodu.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Novela ZUPJS-C je med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS). Ppravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti.

Ker je bil tožnik od 1. 9. 2009 dalje zmožen za delo kot invalid III. kategorije z omejitvami pri delu, je njegov tožbeni zahtevek, da je bil tudi od 1. 9. 2009 začasno nezmožen za delo, neutemeljen. Delodajalec mora delavcu po končanem bolniškem staležu zagotovi varno delo ter ostale pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, dolžan je skrbeti za varno in učinkovito delo in upravičen je ukrepati v primeru morebitnih neopravičenih izostankov, zato ima pravni interes, da v sporu glede datuma zaključka bolniškega staleža uspe toženec.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena. Dolžnosti sodišča v zvezi s pravico stranke do izjave so zrcalna slika njene aktivnosti. Pravico obravnavanja si stranki zagotovita s ponudbo procesnega gradiva – ker neobstoječih trditev ali dokaznih predlogov ni mogoče obravnavati, sodišče takšne (neobstoječe) možnosti stranki tudi ne more odvzeti.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebah (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes), je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena.

Tožena stranka bi se lahko udeležila socialnega spora, v katerem se je ugotavljala tožničina zmožnost za delo v spornem obdobju oziroma upravičenost do odsotnosti z dela zaradi bolezni. Zato so neutemeljene njene revizijske navedbe, da sodišče pri presoji izpodbijane odpovedi ne bi smelo upoštevati pravnomočne odločitve v socialnem sporu, iz katere izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, ker tožena stranka ni bila stranka tega postopka in na njegov potek tudi ni imela nobenega vpliva.

Pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri uveljavljanju katere so udeležene tri stranke: zavarovanec oziroma delavec, nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja in delodajalec. Toženec (zavod) je zahtevo tožnika (delodajalca) za povračilo nadomestila za polni delovni čas zavrnil z dokončno odločbo, tako da je spor o povračilu nadomestila socialni spor, ki je v pristojnosti socialnega sodišča.

Pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo z dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri uveljavljanju katere so udeležene tri stranke: zavarovanec oziroma delavec, nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja in delodajalec. Toženec (zavod) je zahtevo tožnika (delodajalca) za povračilo nadomestila za polni delovni čas zavrnil z dokončno odločbo, zato spor o povračilu nadomestila ni gospodarski, temveč socialni spor.