58. člen ZDSS-1

Za odločitev v tej zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali pomeni sklep sodišča Psp 102/2010 z dne 28. 8. 2024 in sodba sodišča Ps 260/2023 z dne 4. 3. 2024 za nov dokaz oziroma novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Določeno je, da postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar ni bil znan, ker se zanj ni vedelo. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo oziroma se je nov dokaz našel šele po končanem upravnem postopku. V tej zadevi je bila sodna odločba izdana po dokončnosti upravne odločbe. Glede na navedeno v tem primeru ne gre za nov dokaz.

V obravnavani zadevi gre za spor med delavcem in delodajalcem, v katerem tožnik kot delavec od svojega delodajalca zahteva razliko v nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Gre torej za individualni delovni spor za katerega je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Samo v primeru, ko delodajalec delavcu ne izplača nadomestila v zakonsko določenem ali s pogodbo dogovorjenem roku, lahko torej delavec uveljavi plačilo nadomestila neposredno od ZZZS. A contrario to pomeni, da v vseh ostalih primerih nadomestilo za začasno nezmožnost za delo delavec uveljavlja od delodajalca in gre za individualni delovni spor.

Pritožbeni pavšalni očitek, da tožnik ni prejemal vseh obračunanih storitev, je vsebinsko tako prazen, da nanj konkretneje ni mogoče odgovoriti.

Tožena stranka je imela ne glede na datum vročitve prepisa skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa zoper pravilnost prepisa poda ugovor, ki pa ga ni vložila, zato je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana (286.a člen ZPP). Plačilo nadomestila za čas do 30 delovnih dni oziroma njegova višina je neposredno vezana na v upravnem postopku (ali socialnem sporu) ugotovljen vzrok začasne nezmožnosti za delo. S tem, ko je sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovitve drugačnega vzroka za začasno nezmožnost za delo, tožniku prisodilo vtoževano razliko nadomestila, je dejansko prevzelo odločanje, ki je v pristojnosti osebnega zdravnika in ZZZS. Sodno varstvo, ki pomeni obid pristojnosti osebnega zdravnika in pristojnosti ostalih deležnikov zavoda, ni dopustno (drugi odstavek 18. člena ZPP). Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.

Do zamude roka za zaključek izobraževanja je pri tožnici prišlo iz razlogov višje sile.

Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske. Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti

V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za začetek prekluzivnega roka za vložitev tožbe šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa ali trenutek, ko se je iztekel 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Tožnik zmotno vztraja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Določilo 275. člena ZPP omogoča, da kadar sodišče meni, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko predsednik senata z odločitvijo o tem počaka tudi do prejema odgovora na tožbo oziroma to stori v pripravljalnem postopku. Določila ZPP načelno omogočajo odločanje o procesnih predpostavkah glede predmeta po predhodnem preizkusu tožbe, če pa gre za kompleksnejša vprašanja, lahko sodišče o teh odloča tudi v nadaljevanju postopka. Tožnik ne zatrjuje, da o upravnem pisanju, ki mu je bilo vročeno v hišni predalček ni bil obveščen, temveč le, da je bil z njim seznanjen kasneje. Opravljene poizvedbe sodišča pri UE D. in UE B. potrjujejo, da je imel tožnik v času vročanja obeh izpodbijanih odločb stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje na naslovu C. cesta 33, D

V primeru obvestila o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja gre za oblastno enostransko odločitev toženca, ki s svojim učinkovanjem spreminja tožnikov pravni položaj. Zmotno je razlogovanje sodišča, da gre zgolj za zadržanje in ne za poseg v pravice tožnika. V roku 30 dni od izdanega obvestila nastopi po 39. členu ZIUZDS zadržanje pravic iz OZZ oziroma vzpostavi njegovo obveznost plačila dolga kot pogoj za uveljavitev pravic iz OZZ.

Pomota upravnega organa v obrazložitvi odločbe ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, saj postane le izrek pravnomočen. Obrazložitev ne more postati pravnomočna in tudi ne zavezujoča za stranke, saj le utemeljuje, zakaj je odločevalec sprejel odločitev, ki je razvidna iz izreka. Socialni spor ni namenjen varovanju negotovih hipotetičnih bodočih pravnih položajev. Na podlagi morebitne tožnikove nove vloge, bo toženec odločil o tožnikovih pravicah, koristih iz sistema socialne varnosti z novim upravnim aktom. Zoper tak dokončen upravni akt, bo tožnik ponovno užival sodno varstvo in tako ne bo v ničemer prikrajšan.

Odločitev o neizločitvi uradne osebe v izreku izpodbijanega sklepa, vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka. Za slednje socialno sodišče ni pristojno, ker ni izpolnjen materialni pogoj za upravni akt in za izpodbijanje s samostojno tožbo.

Pravilno je pojasnilo sodišča, da izrek izpodbijanega sklepa o neizločitvi uradne osebe vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na vodenje postopka. Za slednje socialno sodišče ni pristojno, ker ni izpolnjen materialni pogoj za upravni akt in za izpodbijanje s samostojno tožbo.

Četudi mnenje odpustnega psihiatra ne bi bilo pravilno upoštevano pri določitvi datuma invalidnosti, to ne more biti razlog za obnovo postopka. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko kvečjemu izpodbijal z rednim pravnim sredstvom. Torej s pritožbo zoper odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 6. 2021 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine, ne pa z izrednim pravnim sredstvom v obnovi postopka.

Pravice iz obveznega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (4. člen ZPIZ-2). Podedujejo se lahko zgolj zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, za kar pa ne gre v tem sporu. Pravica do izplačevanja invalidske pokojnine torej ne more preiti na tožečo stranko. Tožena stranka je zato utemeljeno na podlagi 50. člena ZUP pritožbeni postopek, ki ga je vodila zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 10. 2018, s sklepom ustavila.

Odločba z dne 16. 3. 2022, ki je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, s katero je o začasni nezmožnosti za delo tožnica odločeno za isto obdobje od 19. 3. 2022 do 15. 4. 2022, ne obstaja več, saj je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, ki je pravnomočna. Te odločbe tožnica ni izpodbijala, zato pritožbene navedbe, da toženec take odločbe ne bi smel izdati, niso upoštevne.

Sodišče nima izvirne pristojnosti za sojenje o začasni nezmožnosti za delo ali nadomestilu za bolniški stalež, če pred tem pravica ni uveljavljana v predsodnem upravnem postopku. Socialni spor je po definiciji v 58. členu ZDSS-1 spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, v katerem se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. Glede na 63. člen ZDSS-1 je socialni spor dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.