61. člen ZDSS-1

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče v socialnem sporu skladno z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti pravdnega postopka vezano na trditveno podlago oziroma tožbeni temelj, ki in kakor ga opredeli tožeča stranka, in ali je skladno z omenjenima načeloma dolžno pri izvedbi dokaza z izvedencem (in drugih dokazov) ostajati znotraj okvirov konkretnega dokaznega predloga in dokazne teme, ki in kakor ju opredeli stranka, ki predlaga izvedbo dokaza; - ali lahko sodišče v socialnem sporu na podlagi določb 61. in 62. člena ZDSS-1 razširi tožbeni temelj in s tem predmet obravnavanja zadeve tudi na dejstva, ki med strankama niso sporna.

Pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna je urejena v 83. členu ZUJIK. Po navedeni določbi lahko samozaposleni v kulturi zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga poklic zajema. Tožnikovo delo v zadnjih petih letih ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka in zato tožnik ni upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem j

Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč. Pravilno je pojasnjeno, da pri tožniku ni šlo za tako slabo zdravstveno stanje, da bi lahko njegovo dejansko stanje opredelili pod nujno zdravljenje oziroma nujno medicinsko pomoč. Pri tožniku je, kot ugotavlja izvedenka, prišlo do škode na socialnem in akademskem področju, ki pa ni bilo življenjsko ogrožujoče.

Sodni izvedenci v zahtevi sodišča za nagrado oziroma v pojasnilo niso navedli nobenih dejstev ali predlagali dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je mnenje upoštevajoč pravne standarde treba oceniti kot zelo zahtevno. Kot dejstva, s katerimi je izvedenski organ utemeljeval zahtevnost mnenja, je navedena obsežnost spisa in medicinske dokumentacije ter podaja odgovorov dveh članov komisije iz različne specialnosti na vprašanja sodišča s strokovno utemeljenimi izčrpnimi odgovori. Slednje ne utemeljuje dodane vrednosti oziroma opredelitve nagrade kot zelo zahtevne. Da gre za obsežno mnenje oziroma obsežno dokumentacijo obsežnega sodnega spisa ne more biti nosilni razlog za utemeljitev zahtevnosti nagrade, saj je kriteriju obsežnosti primarno namenjena druga postavka, tudi za opravljen osebni pregled je predvidena posebna postavka.

Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila. Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.

Ključno za odločitev je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do poškodbe pri delu prišlo na delovnem mestu, torej da obstaja vzročna zveza med njenim delom, na podlagi katerega je zavarovana, in pa boleznijo COVID-19.

Zaradi javno pravne narave pravic iz sistema socialne varnosti, kar velja tudi za pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in kogentne narave zakonskih in podzakonskih splošnih aktov, je potrebno v sodno socialnih sporih ugotoviti resnično dejansko stanje. Z 61. členom ZDSS-1 je socialno sodišče zavezano, da popolnoma in po resnici ugotovi sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

V pritožbi tožnik neutemeljeno poudarja, da sta tako osebni zdravnik kot psihiatrinja potrdila, da se je lahko v času bolniškega staleža prosto gibal, saj ne gre za to, da ne bi ravnal v skladu z navodili pristojnega zdravnika v okviru aktivnega bolniškega staleža v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ampak je odpotoval iz kraja bivanja, za kar pa bi rabil izrecno odobritev (osebnega) zdravnika (drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).

Ob tem, da se je tožnica lahko odločala o operaciji rekonstrukcije zaklopke, ki je bila izvedena v njeni lastni režiji marca 2018 v Londonu, in ji je bila prav takšna operacija v letu 2017 ponujena tudi pri nas (tudi v letu 2018, na konziliju 15. 2. 2018), za presojo zaključenih možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje različnih možnih metod operacije, saj navedeno pomeni, da ji je bila enakovredna metoda zdravljenja v Sloveniji na voljo. Prav tako ni pomembno, če ji v našem zdravstvenem sistemu operacija ni bila zagotovljena prav s strani domače institucije ali domačega kirurga, temveč ob sodelovanju domačih institucij s pogodbenim partnerjem v tujini, torej še vedno v okviru javnega zdravstva. V ponovnem sojenju sta na podlagi trditev, ki jih tožnica ni navajala, obe sodišči pravni standard "izčrpanih možnosti zdravljenja" napolnili z vsebino, ki se je nanašala na varno izvedbo operacije (oziroma varno obravnavo bolnika), tega pa tožnica ni zatrjevala. Na ta način sta postopali v nasprotju z 212. členom ZPP in 61. ter 62. členom ZDSS-1, kar je vplivalo na odločitev in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Iz podanega mnenja sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikova invalidnost ni posledica poklicne bolezni niti poškodbe na delu, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

Dejansko stanje ni popolno in pravilno razčiščeno glede bistvenega vprašanja pri ugotavljanju invalidnosti, tj. ali je pri tožniku prišlo do sprememb oz. do poslabšanja zdravstvenega stanja od nastopa dela, in sicer ne samo od nastopa dela na delovnem mestu "prodajalec na terenu", ampak od prvega nastopa dela dalje. To velja zlasti glede na mnenje sodne izvedenke, ki je kot razlog za spremembo izvedenskega mnenja navedla, da je tožnik za delo "prodajalec na terenu" pridobil veljavno zdravniško spričevalo, na katero pa se je sklicevala že v prvotnem mnenju. V prvotnem mnenju je hkrati ugotovila, da je pri tožniku od 11. 6. 2018 podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za daljše oz. pretežno in neprekinjeno sedeče oz. stoječe delo, vsiljeno hojo, pogosto hojo po neravnem terenu in stopnicah in dvigovanje težjih bremen, ter da je ob upoštevanju navedenih stvarnih obremenitev za delo zmožen le v skrajšanem delovnem času.

Po 1. odst. 232. člena Pravil OZZ lahko osebni zdravnik dejansko le izjemoma oceni začasno zadržanost z dela za nazaj za največ tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če zaradi praznikov ni bil dosegljiv. Začasno nezmožnost za delo, daljšo od tri dni, lahko prizna le imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oz. mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Že glede na besedno zvezo "drugi utemeljeni primeri, ko pacient ni mogel do osebnega zdravnika ali mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost" v Pravilih OZZ ne gre za taksativno določene primere, kot povsem zmotno razloguje tožeča stranka.

Dejstvo, da sta pri izdelavi izvedenskega mnenja sodelovala zdravnika, zaposlena v UKC F. oz. z njim eden od članov izvedenskega organa redno sodeluje, samo po sebi ne dokazuje njune pristranskosti ali nestrokovnosti. V okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 44.a člena ZZVZZ, saj niso izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji. Še manj je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 44.b člena ZZVZZ, saj tožnica na čakalno listo niti ni bila uvrščena, ker je bila šele v postopku diagnostike. Tudi sicer ni presežen razumen čas zdravljenja v Sloveniji, saj je izvedenski organ prepričljivo pojasnil, da bi bilo tožnici možno opraviti operacijo zaklopk, ko bi bila potrebna v razumnem časovnem obdobju, ne glede ali bi šlo za popravo ali zamenjavo zaklopke.

Odločba z dne 16. 3. 2022, ki je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, s katero je o začasni nezmožnosti za delo tožnica odločeno za isto obdobje od 19. 3. 2022 do 15. 4. 2022, ne obstaja več, saj je nadomeščena z novo odločbo z dne 6. 4. 2022, ki je pravnomočna. Te odločbe tožnica ni izpodbijala, zato pritožbene navedbe, da toženec take odločbe ne bi smel izdati, niso upoštevne.

Sodišče prve stopnje je ustrezno razčistilo dejansko stanje. Na predlog tožnika je od invalidske komisije II. stopnje zahtevalo, da opravi osebni pregled ter da odgovori na vprašanje sodišča v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo. Tudi z zaslišanjem obeh članov invalidske komisije je sodišče prve stopnje razčistilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je pa pri tožniku podana poklicna invalidnost. Glede na njegovo starost in s tem nezmožnost za poklicno rehabilitacijo, je tožena stranka tožniku, skladno z že citiranimi zakonskimi določbami, kot invalidu II. kategorije invalidnosti utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine.

Pritožbeno razlogovanje, da bi le izvedenec ortoped lahko natančno pojasnil zdravstveno stanje tožnice glede SCC, potek zdravljenja, omejitve, ki jih ima v vsakdanjem življenju, možnost vpliva temeljne bolezni na pojav drugih boleznih in funkcionalne sposobnosti tožnice, ne more predstavljati razloga za imenovanje sodnega izvedenca v socialnem sporu, saj je predmet socialnega spora omejena na invalidnost; in sicer kako zdravstveno stanje zavarovanca vpliva na opravljanje dela oziroma poklica v skladu s 63. členom ZPIZ-2.

Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.

Iz citiranih določb ZDSS-1, ki jih je mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le v skladu z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva zoper posamične upravne akte iz 157. člena Ustave RS, nedvomno izhaja, da se pravni interes za vložitev izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske upravne odločbe domneva. Pravne koristi ali pravnega interesa ob pravočasno vloženi tožbi zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo ni potrebno niti ni dopustno ugotavljati. Iz tega razloga tožbe ni mogoče zakonito zavreči, kar velja tudi za obravnavani primer. Ne gre za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP, ko je ob neizkazani pravni koristi potrebno tožbo zavreči na podlagi 274. člena ZPP.