81. člen ZDSS-1

Za presojo pravilnosti odločitve v predsodnem upravnem postopku je ključno dejstvo zatrjevane ničnosti odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Kot je pojasnjeno, je bila sporna odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti že večkrat presojana v sodnih postopkih. Sodišče se je pravilno opredelilo do vsakega pogoja, ki ga prvi odstavek 279. člena ZUP določa kot ničnostni razlog in ugotovilo, da ni podan nobeden izmed zakonsko določenih pogojev.

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo. Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utem

Za odločitev v tej zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali pomeni sklep sodišča Psp 102/2010 z dne 28. 8. 2024 in sodba sodišča Ps 260/2023 z dne 4. 3. 2024 za nov dokaz oziroma novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Določeno je, da postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar ni bil znan, ker se zanj ni vedelo. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo oziroma se je nov dokaz našel šele po končanem upravnem postopku. V tej zadevi je bila sodna odločba izdana po dokončnosti upravne odločbe. Glede na navedeno v tem primeru ne gre za nov dokaz.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Ker sodišče pri sodbi na podlagi pripoznave ne ugotavlja dejstev in opravi preizkus le po tretjem odstavku 3. člena ZPP ter tudi ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna (peti odstavek 324. člena ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Zahtevek ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče o plačilu zakonskih zamudnih obrestih še ni odločalo. Priznalo je zgolj pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, izdajo odmerne odločbe in (morebitno) plačilo zakonskih obresti pa naložilo tožencu. Sodišče o plačilu zakonskih zamudnih obresti še ni odločilo, ker mora toženec predhodno ugotoviti, ali tožnica sploh izpolnjuje preostale pogoje za plačilo prispevkov.

Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen. Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.

Tožnica je postavila tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 30. 8. 2023 in z dne 2. 10. 2023 ter da se ugotovi, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 9. 9. 2023 dalje do 11. 10. 2023 dalje in da se ji prizna pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela v tem obdobju. Ne glede na to, da tožnica ni omejila presoje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila začasno nezmožna za delo v času od 1. 9. 2023 do vključno 8. 9. 2023, pa iz postavljenega tožbenega zahtevka povsem jasno izhaja, da navedeno obdobje ni sporno, sporna je zgolj odločitev za čas po 9. 9. 2023 do 11. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je torej svojo odločitev pravilno omejilo na presojo odločb toženca, s katerimi je bilo odločeno o spornem obdobju. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo umaknila tožbo v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje in na priznanje pravice do nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo. Ker tožnica ni umaknila tožbe v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb toženca, je odprto vprašanje, ali je bilo sodišče dolžno presoditi tudi izpodbijani odločbi toženca. Kot to pravilno poudarja že

Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključka o zmanjšani delazmožnosti za manj kot 50 % ni podal izvedenski organ, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč le izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa oziroma zaslišana izvedenca. Sodišče prve stopnje je zaključke vezalo le na ustno podano mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, ki je na obravnavi izpovedal, da je pri tožnici delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ter da je zaradi tega podana III. kategorija invalidnosti. Takšno presojo je sodišče napravilo kljub temu, da je bil za izdelavo izvedenskega mnenja določen izvedenski organ v sestavi treh izvedencev. Pri tem je izvedensko mnenje v celoti ocenilo kot jasno in prepričljivo in tako podano izvedensko mnenje sprejelo kot podlago za svoje dejanske zaključke, čeprav ustno podano mnenje izvedenca ni skladno s pisno podanim izvedenskim mnenjem.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, določbe prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni pravilno uporabilo, zato je prišlo do očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Drži, da postopanje upravnega organa druge stopnje ni bilo skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZSVarPre, vendar pa je utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo ter vsebinsko odločilo o zadevi (drugi odstavek 81. člena ZDSS-1). To velja še zlasti v okoliščinah konkretnega primera, ko tožnica v socialnem sporu zahteva priznanje višjih prejemkov iz javnih sredstev in daljši čas prejemanja. Vračanje zadeve upravnemu organu v novo odločanje pa bi le podaljšalo postopek. Gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravic iz javnih sredstev, zato je potrebno upoštevati tudi načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1.

V primeru izdaje nezakonite upravne odločbe, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica priznana za nazaj, se upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, vključno s pravico do Zoisove štipendije po ZŠtip-1, namreč ni posebej urejeno. OZ v prvem odstavku 378. člena določa, da je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti.

ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na to, da je sodišče zgolj poseglo v del izpodbijane odločbe toženca (glede stvarnih razbremenitev), pa mu s tem v zvezi ni mogoče očitati, da bi moralo zgolj delno odpraviti izpodbijano odločbo. Sodišče s tem, ko je v celoti odpravilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo toženca, ni kršilo že omenjene določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede na tretji odstavek 154. člena ZPP odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da ji je toženec dolžan povrniti (največ) 20 % stroškov postopka. V zadevi se je presojalo tožničino zdravstveno stanje in vpliv tega zdravstvenega stanja na njeno delovno zmožnost. Kot že rečeno, toženec v predsodnem postopku dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, zato je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter samo odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja. V takem primeru pa j

Vrhovno sodišče ne more izdati svetovalnega mnenja na način, da bi odgovorilo sodišču prve stopnje, v katerem primeru je sodišče druge stopnje pravilno presodilo uporabo načela dispozitivnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Okoliščine, na katere se opira predlog, namreč ne odražajo razhajanj pri uporabi načela dispozitivnosti z vidika tožnikovega (ne)dovoljenega razpolaganja z zahtevkom. Različni odločitvi sodišča druge stopnje sta nenazadnje posledica različnega obsega presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar pa nima neposredne povezave z zastavljenim vprašanjem.

Kot izhaja iz pritožbenih navedb, bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini, ne pa da jo je vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V sporni zadevi je bilo sodišče dolžno zgolj presoditi izpodbijani odločbi, torej odločitev toženca, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel.