19. člen ZDSS-1

Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Izpodbijani sklep je bil osebno vročen pooblaščenki toženke 13. 3. 2026. Rok 15 dni za pritožbo se je iztekel v soboto 28. 3. 2026, tako da bi bila skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP pritožba pravočasna, če bi bila vložena v ponedeljek 30. 3. 2026. Pritožba, poslana priporočeno po pošti 31. 3. 2026, je tako prepozna, zato jo je bilo treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP).

Ne obstaja pravna podlaga za to, da bi se toženko kot pravno osebo, ki v individualnem delovnem sporu ni uspela, oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo primerno denarno odškodnino. Pri odmeri odškodnine je ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Upoštevalo je intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter vse konkretne okoliščine, ki so podane pri tožniku, kot tudi sodno prakso v podobnih primerih.

Predlagatelj niti v umiku predloga niti v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso pomembni.

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka (nasprotni udeleženec) izpolnila zahtevek. Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.

Glede na to, da v obravnavani zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost, se Delovno sodišče v Mariboru ni moglo izreči za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti.

Predlagatelj je umaknil predlog, pri čemer ni navajal, da je do umika prišlo zaradi izpolnitve zahtevka, zato je skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP nasprotni udeleženki dolžan povrniti stroške postopka. Postopek v kolektivnih delovnih sporih ureja ZDSS-1, če pa sledni določenega vprašanja ne ureja, se uporabljajo določbe ZPP (19. člen ZDSS-1) in ne ZNP.

V obravnavani zadevi ne gre za spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, temveč za odškodninski spor iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, zato je glede stroškov postopka potrebno upoštevati določbe ZPP.

Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni. Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.

V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že zato, ker ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana. Iz odpovedi ne smejo izostati konkretni razlogi za njeno podajo niti v primeru, da je delavec še pred njeno podajo ustno seznanjen z možnostjo odpovedi in z razlogi zanjo. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da za tožnika ni bilo več dela, čeprav mu je že julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje toženke na stališče, da delodajalcu ni treba v odpovedi pojasnjevati vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 13/2024, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih stor

Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen. Po določbi 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bol

Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj pri tem ne navaja vsebine tega stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka. Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne. Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.

Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak je odločitev pravilno sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki se ob izostanku drugačnih določb v ZDSS-1 uporablja v (kolektivnih) delovnih sporih (19. člen ZDSS-1). Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Kot je razvidno že iz same zakonske določbe, drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, niso pomembni. Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.

ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Glede na navedeno določbo je torej sodišču prepuščeno, da odloči, ali bo postopek prekinilo, pa tudi, ali bo že prekinjen postopek nadaljevalo. Sodišče prve stopnje je sledilo razlogom, kot izhajajo iz sklepa o prekinitvi postopka, to pa je izdaja pravnomočne upravne sodbe. Za samo odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka ni odločilna sama vsebina sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, da o zadevi odloči. V tem primeru je sodišče utemeljeno na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje.

Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica)

ZDSS-1 v šestem odstavku 41. člena določa, da je v sporih o prenehanju delovnega razmerja rok za pritožbo 15 dni, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri oblikovanju pravnega pouka v sodbi. Pritožbo tožnice je pravilno zavrglo, ker je bila vložena po poteku tega roka. Nepravilna je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s 333. členom ZPP, saj slednji ni bil podlaga za odločitev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z določitvijo 15-dnevnega roka za pritožbo v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju po učinkovitejšem sodnem varstvu pravic iz delovnega razmerja, zato je s tega vidika ta ukrep dopusten. Omenjeni rok predstavlja sorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva, je nujen, primeren in tudi sorazmeren v ožjem smislu.