46. člen ZUP

V konkretni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da glede na svoje ranljivo stanje uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. S poročilom socialne službe azilnega doma je vzpostavljen utemeljen dvom glede sposobnosti tožnika, da se polnopravno udeležuje postopka pred toženko (njegova procesna sposobnost), s tem pa je ovržena teza, da ni okoliščin, ki bi izkazovale, da se na vabila toženke v upravnem postopku neutemeljeno ni odzval. Če je namreč podan dvom, ali je tožnik sposoben samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku, bi najprej morala biti raziskana ta okoliščina že po uradni dolžnosti.

Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna brezplačna pravna pomoč). Toženka tega, ali je ta pogoj izpolnjen, utemeljeno ni niti ugotavljala, saj vsebinske predpostavke za meritorno obravnavo zadeve niso bile izpolnjene.

Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika. Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.

Glede na dolžnost vročevalca in upravnega organa v primerih, ko stranka v upravnem postopku ne sporoči spremembe svojega naslova po drugem in tretjem odstavku 96. člena ZUP, morebitno krivdno, nedobroverno oziroma neskrbno ravnanje pooblaščenca, ni relevantno.

Ker tožnik, ki mu je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, v skladu z drugim odstavkom 46. člena ZUP ne more samostojno in veljavno opravljati procesnih dejanj v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, bi moral organ skrbnika za posebni primer pozvati, ali soglaša z zahtevkom, ki ga je postavil tožnik.

Toženka je odločitev oprla na nepravilno stališče, da tožnik ne more biti stranka v postopku. Prošnjo za BPP je namreč vložila oseba (tožnik), ki je omejeno procesno sposobna glede upravnih postopkov. Takšno osebo zastopa njen zakoniti zastopnik. Glede na navedeno bi moral organ za brezplačno pravno pomoč skrbnika za posebni primer pozvati, ali soglaša z zahtevkom, ki ga je postavil tožnik.

Tožnika, ki mu je bila delno odvzeta opravilna sposobnost, bi ob vložitvi vloge za začetek postopka in v nadaljnjem postopku moral zastopati skrbnik oziroma bi moral skrbnik odobriti njegova dejanja.

Tožniku je bil zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti z dokončno in izvršljivo odločbo po vložitvi obravnavane tožbe postavljen začasni skrbnik. Tožnik je torej v tem upravnem sporu ustrezno zastopan, tožbene navedbe o tem, da bi mu sodišče moralo postaviti začasnega zastopnika, pa so z imenovanjem začasnega skrbnika postale brezpredmetne. Sodišče po vpogledu v zapisnik , ki ga je tožnik brez pripomb podpisal, ugotavlja, da je tožnik upravnemu organu izrecno predlagal, naj vse izdane odločbe in sklepe po nadzorstveni pravici razveljavi ter vse postopke ustavi. Glede na navedeno ne drži, da je upravni organ odločal brez njegove zahteve, zato ni izpolnjen pogoj po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Kverulantsvo in nekritičnost do postopkov pomeni, da ugotovljena motnja vpliva na tožnikovo sposobnost presoje, ali je nek postopek razumno začeti, ne pa tudi tega, da v tem upravnem sporu ni sposoben izražati volje in se odločati v skladu z zahtevami postopka, še zlasti ne, ker je vložil tožbo, ki je bila takoj sposobna za obravnavo na seji.

Sklep o zavrnitvi izločitve uradne osebe, izdan na podlagi določb 45. člena ZUP (1986) in ki se na podlagi določb 222. člena ZUP (1986) lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo, ni eden izmed sklepov, ki se po določbi drugega odstavka 5. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Za nično se izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče vanjo privolila. Ker je bila zahteva za izdajo odločbe vložena, takšna odločba, kljub temu da ni bilo ugotovljeno, ali je to zahtevo vložila upravičena oseba, ni nična.

Otrok pred 15. letom starosti ni procesno sposoben, zato upravni organ ne krši pravil postopka, če mu ne da možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji upravna odločba.

Tožena stranka sploh ni preverjala dejstva ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima verjeten izgled za uspeh (člen 24 ZBPP). Ker je presoja teh okoliščin bistvenega pomena za pravilno in zakonito odločitev, o tem pa izpodbijana odločba nima razlogov, podlage za presojo pa tudi ni med listinami upravnega spisa, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi formalni pogoji niso izpolnjeni, ker vlagateljica zahteve, ki je rojena 31.8.1986, v času vložitve zahteve še ni dopolnila 18 let starosti, zato ni popolno poslovno sposobna oseba, glede na to pa je omejena tudi njena procesna sposobnost. Ker je po določbi 3. točke 46. člena ZUP mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, procesno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost, bi morala tožena stranka v postopku za uveljavitev brezplačne pravne pomoči najprej preizkusiti dejstvo ali je lahko vlagateljica, glede na okoliščine primera, sploh stranka, ki sme sama opravljati dejanja v postopku.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.