259. člen ZPIZ-1

Za presojo pravilnosti odločitve v predsodnem upravnem postopku je ključno dejstvo zatrjevane ničnosti odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Kot je pojasnjeno, je bila sporna odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti že večkrat presojana v sodnih postopkih. Sodišče se je pravilno opredelilo do vsakega pogoja, ki ga prvi odstavek 279. člena ZUP določa kot ničnostni razlog in ugotovilo, da ni podan nobeden izmed zakonsko določenih pogojev.

Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010. Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.

Tožniku, ki je bil v obdobju od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, se je to obdobje na podlagi 193. člena v zvezi s 405. členom ZPIZ-1 upoštevalo kot dodana doba, vendar le za izpolnjevanje pogojev, ne pa za odmero. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje se je skladno s 405. členom ZPIZ-1 v tožnikovem primeru, glede na to, da se za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 upošteva 11 mesecev, pravilno upoštevalo 8 let, 7 mesecev in 5 dni pri ugotavljanju pogojev, ni pa tega obdobja v takšnem trajanju mogoče upoštevati v pokojninsko dobo, ki bi se upoštevala tudi pri odmernem odstotku pokojnine, ker zato ni nobene podlage. Na podlagi pravilno ugotovljene in dopolnjene pokojninske dobe ter posledično pravilno ugotovljenem odmernem odstotku ter o višini starostne pokojnine, ni nobene podlage za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca z dne 20. 9. 2012.

Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.

V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je

Odločba z dne 13. 9. 1999 je bila kronološko gledano izdana kasneje in tudi potrjena v sodnem postopku, v katerem je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnica ni pridobila pravice do družinske pokojnine. Zato se tožnica v tem socialnem sporu ne more uspešno sklicevati na morebitno odločbo z dne 18. 6. 1999 in navedbe v smeri, da odločba obstaja, je pravnomočna in izvršljiva, za odločitev niso pomembne.

S prenehanjem delovnega razmerja ter prenehanjem opravljanja drugega ustreznega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ne glede na to, ali je zavarovanec to delo opravljal ali pa je bil ves čas v bolniškem staležu, tako da dela praktično niti ni nastopil, nastopijo zakonski razlogi za ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine (159. člen ZPIZ-1). Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznana pravica do delne invalidske pokojnine. S prenehanjem delovnega razmerja in po zaključenem bolniškem staležu tožnica ni upravičena do izplačevanja že odmerjene invalidske pokojnine, ker za izplačevanje ni pravne podlage. Zato tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine tožnici odpravi, ni utemeljen.

Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev. Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu poko

Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za telesno okvaro podal šele marca 2008, zato je toženec utemeljeno odločil, da se mu invalidnina za telesno okvaro izplačuje šest mesecev za nazaj od vložitve zahteve. Tožbeni zahtevek na priznanje oziroma izplačilo invalidnine vse od leta 1991 dalje, je neutemeljen, čeprav mu je bilo že takrat z odločbo zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev priznano nadomestilo za telesno okvaro.

Ravnanje toženca, ki tožniku ni priznal pravice do invalidnine že od 30. 10. 1985 dalje, temveč od 1. 11. 2009 dalje, ni protipravno ravnanje. Toženec pred vložitvijo zahteve tožnika z dne 28. 4. 2010 za priznanje pravice do invalidnine ni mogel (in tudi ni smel) uvesti postopka za priznanje te pravice, kljub temu da je invalidska komisija že v izvedenskem mnenju z dne 10. 3. 1986, ko je ocenjevala tožnikovo invalidnost, ocenila tudi telesno okvaro. Odškodninska odgovornost toženca za premoženjsko škodo v višini mesečnih zneskov invalidnin, ki bi tožniku šli od 30. 10. 1985 dalje, ni podana, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Tožnik, ki mu je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prenehalo dne 30. 12. 2010, ko je že izpolnjeval pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje, ki se mu od tedaj dalje tudi izplačuje, kljub temu da je zahtevo za priznanje starostne pokojnine vložil šele dne 3. 1. 2011. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je dopolnil določeno pokojninsko oziroma zavarovalno dobo in določeno starost in ni (več) vključen v obvezno zavarovanje.

Tožniku, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni bil zavarovan, se pokojnina izplača za šest mesecev nazaj od vložitve zahteve, čeprav je pogoje za upokojitev iz 36. člen ZPIZ-1 izpolnil že pred tem. Zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu pokojnina izplača za nazaj vse od izpolnitve pogojev za upokojitev.

Tožnici za vložitev ponovne zahteve za priznanje pravic do invalidske pokojnine (poleg zahteve, ki jo je podala v zvezi z odločbami tožene stranke iz leta 1994 in 1996, ki sta bili predmet nadaljnje sodne presoje) ni bilo treba čakati do zaključka teh sodnih postopkov oziroma do omenjene sodbe. Navedeno tudi pomeni, da celo tožničino zavzemanje za drugačno razlago oziroma po tej razlagi dopolnitev drugega odstavka 157. člena ZPIZ-1 ne bi moglo spremeniti odločitve o tem, da se ji invalidska pokojnina izplačuje od 1. 5. 2006 dalje.

Ker tožnik izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe iz 3. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do (samostojne) starostne pokojnine(dopolnil je 65 let starosti in 16 let zavarovalne dobe v Sloveniji), ima, čeprav mu je bila v Bosi in Hercegovini priznana pravica do invalidske pokojnine z upoštevanjem slovenske dobe, pravico do starostne pokojnine.

Med strankama ni sporno, da je tožnica po dokončni odločbi invalid I. kategorije invalidnosti. To je bilo potrjeno tudi v predhodnem socialnem sporu. Tožnica ni bila dolžna čakati na pravnomočno odločitev v socialnem sporu, ampak bi lahko že pred tem vložila zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ne glede na predhodni sodni postopek se ji pravica do invalidske pokojnine izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj.

V primeru, ko zakon ne določa obveznosti povračila stroškov oziroma je izrecno določeno, da stranka v upravnem postopku sama nosi stroške postopka, stroški v zvezi s pravnim sredstvom ne pomenijo pravno priznane oblike škode.

Sodišče ne more upoštevati sprememb v zdravstvenem stanju, nastalih po izdaji dokončne odločbe, ker bi si s tem neutemeljeno prisvojilo pristojnosti, ki jih ima tožena stranka. Če pride po izdaji dokončne odločbe tožene stranke do takih sprememb v zdravstvenem stanju, lahko zavarovanec (tožnik) ponovno predlaga začetek postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Nagrada za dopis substitutu predstavlja potrebni strošek postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnica ni upravičena do povračila stroškov upravnega postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu, saj se je začel na njen predlog oziroma predlog njene osebne zdravnice.

Delodajalec mora pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena ZVZD, ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo in dokončne odločbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Mnenje z dne 24. 9. 2007, da je potrebno tožnika z novimi izvidi napotiti na invalidsko komisijo, ni bilo podlaga obveznosti tožene stranke, da bi tožnika razporedila na drugo delovno mesto oziroma da zgolj zaradi tega mnenja od tožnika, kolikor je bil na delu, ne bi smela zahtevati sicer pričakovanih delovnih rezultatov.

Na novo odmerjena pokojnina na podlagi plač, izplačanih in priznanih s sodbo v delovnem sporu, zavarovancu pripada prvi dan naslednjega meseca po vloženi zahtevi, ne pa že od dneva upokojitve dalje.