30. člen ZDSS-1

V obravnavani zadevi gre za za postopek v zvezi s plačilom odškodnine. Podana je pristojnost okrajnega sodišča.

Ker je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo prvostopenjsko dokazno oceno, je prekršilo določbo 4. člena ZPP, kar predstavlja v reviziji uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Na podlagi določb 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje svoje dokazne ocene in odločitve ne more graditi le na podlagi na pritožbeni obravnavi ponovljenega dokaza, če so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni še številni drugi dokazi. Posebej to velja za primer, ko ponovitev dokaza na pritožbeni obravnavi ni prinesla nič bistveno novega. Pri dokazni oceni mora enakovredno upoštevati tudi dokaze, neposredno izvedene pred sodiščem prve stopnje, čeprav le-ti niso neposredno ponovljeni na pritožbeni obravnavi. To stori tako, da upošteva zapisnike o izpovedbah na prvi stopnji zaslišanih prič, strank ali izvedencev. Prav tako mora upoštevati tudi druge listinske dokaze, ki so bili predmet dokazne ocene pred sodiščem prve stopnje in ki se nanašajo na dejstva, pomembna za odločitev.

Ker je sodišče druge stopnje vztrajalo, da predstavlja možno pravno podlago tožbenega zahtevka tudi drugi odstavek IX. točke pogodbe o zaposlitvi, o kateri se stranki v dosedanjem postopku še nista določno izjavili in dokazi glede pomena te pogodbene določbe še niso bili izvedeni, sodišče ni kršilo določb 30. člena ZDSS-1 in 351. člena ZPP, ko je zaradi izvedbe dokazov v zvezi s tem zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno ugotoviti odločilna dejstva v širšem obsegu (tako glede pravočasnosti odpovedi kot tudi glede utemeljenosti odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), izpodbijani sklep pravilno ugotavlja, da izvedbe dokazov oziroma ugotavljanja dejanskega stanja v takšnem obsegu ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje.

Ob spremenjenem materialnopravnem stališču, da je tožničin tožbeni zahtevek vsaj kolikor se nanaša na čas pred uveljavitvijo ZJU lahko utemeljen, se bo moralo sodišče opredeliti tudi do višine tožbenega zahtevka in dokazov v zvezi s tem, česar prvostopno sodišče ob drugačni materialnopravni presoji temelja zahtevka doslej ni naredilo. Vrnitev zadeve v novo sojenje glede tega dela zahtevka zato ni v nasprotju z določbami 30. člena ZDSS-1.

Določba 30. člena ZDSS-1 ne uvaja možnosti splošne pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP, tega sklepa zato ni mogoče izpodbijati.

Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo, katere dokaze bi moralo sodišče prve stopnje izvesti v ponovljenem postopku. Kolikor sodišče druge stopnje šteje, da ima v navedbah in dokaznih predlogih strank podlago za ugotavljanje, katera pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana, bo moralo na podlagi 30. člena ZDSS-1 te dokaze samo izvesti na neposredni obravnavi.

Tožnikov očitek o dolgotrajnosti postopka je sicer upravičen, vendar zgolj takšna posplošena navedba ne predstavljajo utemeljenega pritožbenega razloga v smislu 30. člena ZDSS-1.

Če v sodnem spisu obstajata z istim datumom dve različni odločitvi senata sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka, ni mogoče ugotoviti, kako je bilo o zahtevku odločeno. Sodba sodišča prve stopnje se glede vsebine odločitve zato ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Take napake sodišče druge stopnje, tudi če izvede obravnavo, ne more odpraviti, saj ni jasno, kakšno odločitev sodišča prve stopnje naj sploh preizkuša.

Predmet pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, če gre za vprašanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je lahko le vprašanje, ali bi bilo dokaze, ki jih sodišču prve stopnje nalaga sodišče druge stopnje, dolžno izvesti sodišče druge stopnje samo. Materialnopravni razlogi, na podlagi katerih sodišče druge stopnje gradi svojo odločitev, ne morejo biti predmet pritožbe zoper razveljavitveni sklep.

Ker v sklepu o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje ni nobenih konkretnih napotkov glede izvedbe dokazov in s tem nobenih pravno upoštevnih ugotovitev o tem, zakaj postopka v smislu prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 ni mogoče zaključiti pred sodiščem druge stopnje, je izpodbijani sklep nezakonit.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer navedlo razloge o tem, zakaj meni, da toženčeva v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, vendar v izreku sodbe o pobotnem ugovoru ni odločilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker o tem delu spora sploh še ni bilo odločeno, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do preskoka v sojenju med stopnjama sodišč, ko bi sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi prvič odločalo o obstoju v pobot uveljavljane terjatve.

Tožnik se ne pritožuje zoper samo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Pritožuje se le zato, ker sodišče druge stopnje ni sledilo njegovemu predlogu in vrnilo zadeve v novo sojenje pred spremenjenim senatom. To pa ni predmet pritožbe v smislu določb drugega odstavka 30. člena ZDSS-1.

Tožnica je bila ob nastopu dela na delovnem mestu »upravljalec strojev II« zmožna za delo in je delo tudi opravljala. Kasneje, do pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje, pa je prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je zmožna le za delo na drugem ustreznem delovnem mestu v ugodnih mikroklimatskih pogojih in v čistem delovnem okolju v polnem delovnem času. Takšno dejansko stanje predstavlja podlago za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni.

S pritožbo iz 30. člena ZDSS-1 je stranki omogočeno izpodbijanje razlogov, iz katerih je sodišče druge stopnje vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje namesto, da bi (po dopolnjeni ali ponovljeni izvedbi dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi) samo odločilo v zadevi. Ker pritožba, ki je vložena na podlagi 30. člena ZDSS-1, ni namenjena ponovnemu preverjanju pravilnosti in zakonitosti razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe ne more in ne sme zavzeti stališč do vprašanj, ki se nanašajo na vsebino odločitve, saj je presoja o teh vprašanjih omejena na morebitno revizijo po pravnomočno končanem postopku.

Glede na potrebo po izvedbi obširnejšega dokaznega postopka, da bo mogoča pravilna odločitev v sporu, sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da je bolj smotrno, da se dokazni postopek v nakazanih smereh dopolni pred sodiščem prve stopnje.

Če pritožnik ne navaja razlogov, ki jih v zvezi z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje navaja 30. člen ZDSS-1, temveč navaja in utemeljuje razloge, ki se nanašajo na stvar samo (predmet spora), pritožba ne more biti utemeljena.

Ker revizijsko sodišče pravilnosti materialnopravnih izhodišč sodišča druge stopnje ne more presojati, pritožbeni razlog po 2. odstavku 30. člena ZDSS-1 pa je v pritožbi le naveden, ni pa obrazložen, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Kolikor vidi sodišče druge stopnje glede odsotnosti tožnika z dela v času od 23.11.2004 do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (le v tem obsegu je bilo v pritožbenem postopku dejansko stanje še sporno) na podlagi tožnikovih navedb ali mnenja izvedenca dr. K. potrebo po dodatnem neposrednem zaslišanju tega izvedenca ali celo po imenovanju dodatnega izvedenca po uradni dolžnosti, gre za ponavljanje že izvedenih dokazov oziroma zgolj za dopolnjevanje že izvedenega dokaznega postopka. Takšno dopolnitev dokaznega postopka je na podlagi določb 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dolžno izvesti samo.