VSL sodba in sklep II Cp 1684/2010

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep razveljavi.

II.

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. izreka spremeni tako, da se dosojena odškodnina iz zneska 7.510,50 EUR zviša na 10.514,70 EUR;

izrek o stroških (točki 3. in 4. izreka) izpodbijane sodbe, pa se spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 622,61 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, tožnik pa stranskemu intervenientu 499,03 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, oba v roku 15 dni po prejemu te odločbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

2. V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 209,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, od poteka paricijskega roka dalje do plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino 7.510,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2003 dalje do plačila (točka 1. izreka sodbe); višji in drugačen tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka sodbe); toženi stranki naložilo v plačilo 830,15 EUR pravdnih stroškov tožnika (točka 3. izreka sodbe); tožniku pa plačilo 1.613,00 EUR pravdnih stroškov stranskega intervenienta (4. izreka sodbe).

S sklepom z dne 17.2.2010 pa je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da se šteje pritožba tožeče stranke zoper sodbo za umaknjeno in se pritožbeni postopek ustavi, ker tožeča stranka ni plačala sodne takse za pritožbo.

Zoper sklep se pritožuje tožnik. Opozarja, da je bil v predmetnem postopku s sklepom z dne 24.4.2007 oproščen plačila stroškov postopka, zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka. Obe uveljavljata vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge ter višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik meni, da je sodba nepravilna in nezakonita v odločitvi glede višine soprispevka in glede stroškov postopka. Vztraja, da je tožnik ključe vozila izročil M.Ž. dopoldne, ko je bil še trezen. Priča Č. o času izročitve ključev vozila ni izpovedala ničesar, zato je obrazložitev sodišča v nasprotju z njegovo izpovedbo. Poudarja, da mu priča Č. ni naklonjena, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče za ugotovitev dejstev zaslišati tudi ostale udeležence prometne nesreče oziroma igre s kockami. Ni videl in spremljal, če je M.Ž. pil, zato ni mogel vedeti, da je alkoholiziran, ko se je usedel z njim v vozilo. Tudi to, da je mlad voznik, ni vedel. Poleg tega pa ni nedvomno dokazana vzročna zveza med alkoholiziranostjo stranskega intervenienta in nastalo škodo. V kazenskem postopku stranski intervenient ni bil obsojen zaradi alkoholiziranosti, v tem postopku pa je izvedenec ugotovil, da alkoholiziranost ni bil izključni razlog za nastanek škodnega dogodka. Zato je določitev sokrivde v višini 50 % neutemeljena in nepravična, je pa tudi v nasprotju s sodno prakso, torej arbitrarna. Stroškovni del sodbe ni obrazložen, tako da ga ni moč preizkusiti. Nepravilen je tudi izračun uspeha v pravdi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe po temelju (točka 1. izreka) in zoper stroškovni del (točka 3 izreka sodbe). Meni, da je sodišče kršilo določila pravdnega postopka, ko je zaslišalo tožnika na novem naroku za glavno obravnavo, čeprav svojega izostanka iz predhodnega naroka ni opravičil. Do njenih ugovorov v tej smeri se prvostopenjsko sodišče niti ni opredelilo. Sodišče je s tem tožniku omogočilo, da je s svojim zaslišanjem dokazoval obseg škode, kar je v bistvenem vplivalo na končno odločitev v zadevi. Kot materialnopravno zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da je nevarnost v zvezi z upravljanjem vozila prešla na voznika - stranskega intervenienta in ima tožnik pravico terjati odškodnino iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti za lastno vozilo. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik vedel, da je stranski intervenient užival alkohol. Tožnik pa ni uspel dokazati, da bi mu ključe izročil, ko je bil še popolnoma trezen. Že s tem, ko je sedel v vozilo, je nevarnost upravljanja prešla na tožnika, saj je vozilo zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ravnati z njim. Zmoten je tudi zaključek, da ni predložila nobenega dokaza, da tožnik ni uporabljal varnostnega pasu. Predložila je policijski zapisnik in predlagala dokaz z izvedencem medicinske stroke in izvedencem za raziskavo prometnih nesreč. Soprispevek tožnika je zaradi neuporabe varnostnega pasu vsaj še dodatnih 20 %. Glede uporabe varnostnega pasu je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Nepravilno je sodišče kot del stroškov postopka upoštevalo tudi pred pravdo izdelano izvedeniško mnenje, ki ga je tožnik vtoževal kot materialno škodo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, in sicer naj pritožbeno sodišče glede na podane ugovore o utemeljenosti dosojene odškodnine spremeni tudi izrek o stroških postopka glede na uspeh v pravdi.

Na vročene pritožbe pravdni stranki nista odgovorili.

O pritožbi zoper sklep:

Pritožba je utemeljena, saj je prvostopenjsko sodišče očitno spregledalo, da je bil tožnik s sklepom z dne 24.4.2004 oproščen plačila stroškov postopka. Zato glede na določilo 3. odst. 105.a člena ZPP ni dolžan plačati sodne takse za pritožbo in je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna. Zato jo je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP) ter v pritožbenem postopku obravnavati tudi pritožbo tožnika.

O pritožbah zoper sodbo:

Ob preizkusu izpodbijane odločitve provstopenjskega sodišča v okviru v pritožbah uveljavljanih razlogov in tistih, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je prvo sodišče glede na trditveno in dokazno podlago pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravne določbe Zakona o obveznih zavarovanih v prometu (ZOZP), predvsem 17. in 20. člen glede (ne)izgube pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ter 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pri prisoji višine odškodnine. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo tožnikove soodgovornosti, to je določbo 1. odst. 192. člena ZOR. Upoštevnih procesnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo, pa tudi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša. Tako ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Razen v delu o presoji soodgovornosti tožnika in glede stroškov pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja, se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne in korektno obrazložene razloge prvostopenjskega sodišča, glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje:

O pritožbi tožene stranke:

Nobeno določilo ZPP ne predpisuje, da se pravdne stranke ne sme zaslišati, če ne pristopi na narok, pa čeprav svojega izostanka ne opraviči. Sodišče ima le možnost, da je ne zasliši. ZPP ga namreč v 2. odst. 262. člena pooblašča, da presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje; glede na 258. člen ZPP, se lahko odloči tudi, da je ne zasliši. V obravnavanem primeru pa se je odločilo pravilno, ko je razpisalo še en narok in zaslišalo tožnika. Le tako je lahko pri dosoji višine odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo (200. člen ZOR), saj je moralo preizkusiti tudi tiste tožbene trditve, ki so pomembne za odmero višine odškodnine in se nanašajo na subjektivno doživljanje tožnika. Ravno, če ga ne bi zaslišalo, bi lahko prišlo do izdaje nepravilne in nezakonite sodbe, ne pa obratno, kot meni pritožba.

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je zavarovanje odgovornosti smiselno povezano s pojmom krivde voznika vozila, zato tožnik s tem, ko je dal svoj avto za peljati vinjenemu stranskemu intervenientu, sam pa prisedel kot sopotnik, ni izgubil pravice do povračila (nematerialne škode) iz zavarovalne police svojega vozila. Prvostopenjsko sodišče je sledilo napotilom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa opr. št. II Cp 588/2009 z dne 17.6.2009, kjer je natančneje obrazloženo navedeno materialnopravno stališče. Tudi pritožbeno stališče se sklicuje na razloge navedenega sklepa o razlogih za uporabo 17. in 20. člena ZOZ v obravnavani zadevi. Iz določb ZOZP, ki je specialni predpis, izhaja, da je zavarovanje odgovornosti vezano na vozilo in voznika, ne pa na lastnika, in da lastnik vozila ni v celoti izključen iz zavarovalnega kritja, izključeni so le njegovi zahtevki za škodo na stvareh. Zmotno je tako stališče tožene stranke, da je tožnik s tem, ko je svoj avto zavestno prepustil v upravljanje vinjenemu vozniku, prevzel nase celoten riziko in izgubil pravico do povračila vsakršne škode, ki mu je nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Je pa s tem soprispeval k nastanku škode, kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju, zato je upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka podala ugovor tožnikove sokrivde "tudi zaradi dejstva, da med vožnjo ni bil pripet z varnostnim pasom" (zadnja stran odgovora na tožbo). V dokaz je navedla: kot do sedaj. Pred tem je sicer kot dokaze navedla tudi kazenski spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 64/2000, izvedenec za raziskavo prometnih nesreč, izvedenec medicinske stroke. Iz tako skopih navedb nikakor ne izhaja, da tožena stranka v dokaz dejstvu, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, predlagal vpogled v policijski zapisnik. Oba predlagana izvedenca pa je sodišče angažiralo, vendar v zvezi z okoliščinami, ki bi lahko pripomogle k razjasnitvi, ali je bil tožnik pripet z varnostnim pasom, izvedenca v mnenjih nista ničesar zapisala. Ne pravdni stranki ne stranski intervenient tekom postopka na prvi stopnji temu niso ugovarjali; nihče ni predlagal, naj se izvedeniški mnenji v tem delu dopolnita. Glede na tako dokazno in trditveno podlago je odločitev prvostopenjskega sodišča, da soprispevek tožnika, češ da ni bil pripet z varnostnim pasom, ni podan, pravilna. Tega dejstva namreč tožena stranka, na kateri je dokazno breme, de facto ni dokazovala, saj dokaznih predlogov ni dovolj substancirala.

Pravilno pa je pritožbeno stališče tožene stranke, da sodišče ne more v primeru, če tožeča stranka uveljavlja povračilo stroškov pred pravdo pridobljenega izvedeniškega mnenja, te stroške priznati kot del pravdnih stroškov. Skladno z materialnim pravom in posledično enotnem stališču sodne prakse sicer stroški pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja sodijo med pravdne stroške, če so potrebni zaradi postavitve oziroma specifikacije zahtevka (1. odst. 151. člena ZPP), niso pa del materialne škode, kakor jo vtožuje tožnik. Ker je sodišče vezano na zahtevke strank (1. odst. 2. člena ZPP), ne more samo "prerazporejati" zahtevkov. Iz naslova povračila materialne škode pa stroški izvedenskega mnenja tožniku ne gredo in sicer, kot je navedlo že prvo sodišče, zato ker niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti (pa tudi zato ne, ker tožnik do povračila materialne škode skladno z 2. odst. 17. člena ZOZP ni upravičen). Vendar pa sodišče prve stopnje dejansko stroškov pred pravdo pridobljenega izvedeniškega mnenja ni upoštevalo v okviru pravdnih stroškov. Očitno jih je pozabilo prišteti k dosojenim pravdnim stroškom, saj izračun pokaže, da je toženo stranko obvezalo k povračilu le glede na uspeh pravdnih strank ustreznega dela odvetniških stroškov in stroškov plačila sodnih taks. Zato, in ker tudi z ostalimi ugovori ni uspela, pritožba tožene stranke tudi v stroškovnem delu ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

Prav ima sodišče prve stopnje, da za razsojo ni odločilno, kdaj je tožnik izročil ključe svojega avtomobila stranskemu intervenientu. Ker je ugotovilo, da to dejstvo ni odločilno, tudi ni v zvezi s časom izročitve ključev naredilo dokazne ocene, in je pritožbena graja povsem neutemeljena. Sodišče prve stopnje se je pri dokazni oceni oprlo na pričo R.Č., ko je obrazlagalo zaključek, da je tožnik, ko je prisedel kot sovoznik k stranskemu intervenientu, vedel, da je pil in torej ni trezen, kar bi kot mlad voznik moral biti. Dokazno oceno, da je tožnik vedel za vinjenost stranskega intervenienta, sodišče ni oprlo zgolj na izpovedbo R.Č., pač pa tudi M.Ž. Dokazna ocena je življenjsko logična in 8. členu ZPP skladna - celostna. To, da se R.Č. po nesreči s tožnikom ne druži več, ni razlog, da mu sodišče ne bi verjelo. Sicer pa tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjala verodostojnosti priče. Glede na določila 286.b člena ZPP pa tudi ne more uspeti s pritožbeno grajo, da sodišče ni zaslišalo vseh udeležencev. Da jih ne bo zaslišalo, je bilo namreč jasno, ko je sodišče objavilo sklep, da je stvar zrela za razsojo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 2.12.2009 ni razvidno, da bi katera od strank takrat vztrajala, da mora sodišče izvesti še katerega od predlaganih dokazov. Niso torej uveljavljale kršitve določb pravdnega postopka relativne narave takoj, ko je bilo to mogoče, zato njihovo pritožbeno uveljavljanje ni upoštevno.

Vzročna zveza med alkoholiziranostjo stranskega intervenienta in nastalo škodo, pa je nedvoumno dokazana. Sodišče je namreč to zaključilo na podlagi mnenja izvedenca dr. N.Č., da je vzrokov za nastanek prometne nezgode lahko več, in sicer prevelika hitrost, nepazljiva vožnja v fazi prehitevanja, ali reagiranje voznika ob prehitevanju, skupni imenovalec vseh pa je alkoholiziranost voznika (stranskega intervenienta). Pritožba si torej napačno tolmači ugotovitve izvedenca.

Dokazano je torej, da je tožnik vedel, da je stranski intervenient pil alkohol, strinja pa se drugostopenjsko sodišče tudi z zaključkom prvostopenjskega, da je glede na to, da sta bila prijatelja vedel, da je mlad voznik. Torej je neizkušen. Zato je s tem, ko je prisedel v avto k vinjenemu "mlademu" vozniku prevzel nase tudi del odgovornosti. Vendar pa je to prvo sodišče po oceni višjega presodilo previsoko. Upoštevajoč okoliščine primera in sodno prakso pritožbeno sodišče prispevek tožnika ocenjuje na 30 %.

Višine prisojene odškodnine 15.021,00 EUR pravdni stranki ne izpodbijata, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča je višina dosojena skladno s kriteriji iz 200. člena ZOR. Ker pa je ugotovilo nižji soprispevek tožnika, je drugostopenjsko sodišče dosojeno odškodnino zvišalo skladno s tem prispevkom na 10.514,70 EUR.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo pri dosoji soprispevka tožnika, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ustrezno zvišalo dosojeno odškodnino. Ostali pritožbeni razlogi tožeče stranke (glede odločitve o stroških postopka) in pritožbeni razlogi tožene stranke pa niso utemeljeni, pa tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) ni, zato je pritožbo tožeče stranke glede stroškov postopka, pritožbo tožene stranke pa v celoti, kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na 2. odst. 165. člena ZPP.

Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je uspeh pravdnih strank približno polovičen (tožeča stranka je vtoževala 20.864,63 EUR, uspela pa z 10.514,70 EUR), tožnik pa je imel znatno višje stroške kot tožena stranka in stranski intervenient, je pritožbeno sodišče skladno z 2. odst. 154. člena ZPP odločilo, da mora tožnik vrniti polovico pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta, ona dva pa tožniku vsak polovico njegovih stroškov postopka na prvi stopnji. Že sodišče prve stopnje je stroške obeh pravdnih strank in stranskega intervenienta odmerilo po specificiranih stroškovnikih in skladno z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah ter načelom potrebnosti stroškov (155. člen ZPP). Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov v spisu (list. št. 194, 195 in 196 do 197 spisa). Potrebni pravdni stroški tožene stranke znašajo 597,98 EUR, tožeče stranke 3.686,41 EUR, stranskega intervenienta pa 2.841,80 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1.843,20 EUR, ker sta na strani tožene stranke nastopala dva udeleženca, odpade na vsakega za povračilo 921,60 EUR. Tožena stranka je glede na uspeh v postopku upravičena do povračila 298,99 EUR, stranski intervenient pa do povračila 1.420,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov se izkaže, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 622,61 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, tožnik pa stranskemu intervenientu 499,30 EUR.

Ker je tožnik deloma uspel s pritožbo, mu je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeni uspeh tožnika je približno 3.000,00 EUR, zato mu je tožena stranka dolžna skladno s tar. št. 21 OT povrniti 375 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 172,12 EUR. Navedenemu znesku je sodišče prištelo še 2 % materialne stroške (13. člen OT) in 20 % DDV. Tožena stranka mora tako tožniku povrniti 209,98 EUR stroškov pritožbe.

Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni paricijski rok za plačilo dosojenih pravdnih stroškov. Če zavezanci za plačilo pravdnih stroškov tega ne bodo storili v roku, bodo prišli v zamudo in bodo dolžni od dne zamude dalje plačevati tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).