17. člen ZOZP

Zavarovanje traktorja je povezano s krivdo voznika traktorja. Voznik traktorja je bil prvi tožnik, škoda na poškodovanem osebnem vozilu je bila povzročena s traktorjem, torej je do poškodovanja osebnega vozila, ki je v solasti tožnikov, oziroma druge tožnice, prišlo pri uporabi traktorja, navedenega v zavarovalni polici, katerega lastnik je pravna oseba. Zato je tožbeni zahtevek druge tožnice odškodninski zahtevek tretje osebe, gre za zavarovano nevarnost v skladu s 1. členom Splošnih pogojev.

Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.

Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.

Sodobna pravna teorija se zaveda, da sodobno pojmovanje glede narave jezika ne dopušča strogega ločevanja med jezikovno metodo in drugimi metodami razlage. Jezikovni pomen namreč ni več tako ločen od pomenov, ki jih odstirajo drugi vidiki razlage, kajti šele kontekst jezika ali sobesedilo kot besedilo, v katero spada obravnavani del, določa njegov pomen. Zato jezikovna metoda razlage ne more biti več samostojna metoda, ampak je povezana tudi z drugimi metodami razlage, ki vsaj deloma njen absolutni pomen relativizirajo in ga povezujejo tudi z drugimi vidiki razumevanja (vsaj z logičnim, zgodovinskim, sistematičnim in namenskim vidikom razlage).

V skladu s 17. členom ZOZP pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo voznik vozila, zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda za škodo na stvareh, in oškodovanci iz tretjega odstavka tega člena. Samo ti zahtevki so lahko izključeni oziroma nimajo zavarovalnega kritja, vse druge osebe so oškodovanci iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti oziroma tretje osebe. Ker se zavarovanje prenaša z vozilom, je lastnik vozila, ko je sopotnik v lastnem vozilu, oškodovanec in ima pravico zahtevati odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo. Njegova škoda na stvareh pa je po drugem odstavku 17. člena ZOZP izključena. Navedena določba je torej v skladu s 1. točko 12. člena Direktive 2009/103/ES. Ostane odgovor na vprašanje, kaj pomeni izguba zavarovalnih pravic iz 7. člena ZOZP oziroma iz tu obravnavanih zavarovalnih pogojev toženke. Že prvi odstavek 7. člena jasno pove, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in zavarovalnih pogojih. Ker se v obravnavanem primeru voznik ni ravnal po zakonu in je vozil

V konkretnem primeru je tožnica (zavarovanka) s tem, ko je z namenom izogniti se sankcijam za prometni prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepustila upravljanje vozila osebi, za katero je vedela, da je pod vplivom alkohola in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, sama kršila zavarovalno pogodbo. V splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je namreč določeno, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, ki ga je vozil, in tudi če je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Četudi v času prometne nesreče sama ni bila voznica, je s svojim ravnanjem omogočila upravljanje vozila osebi (ki je s tem pridobila status sozavarovane osebe), za katero je vedela, da ga bo upravljala prav v okoliščinah, zaradi katerih je kršitev zavarovalne pogodbe sankcionirana z izgubo zavarovalnih pravic. Odškodninski spori so tipični spori, v katerih pride med strankama do spora tako o podlagi kot tudi o višini zahtevka. Na načelni ravni je sicer jasno, da morajo biti za sam obstoj (podlago) odškodninske terjatve kumulativno podane vse potrebne predpostavke. Pa ve

V primerih, kjer je zavarovanec tudi lastnik vozila, je šla večinska sodna praksa v smer soprispevka in ne v smer popolne izgube pravic. Razlog za to je treba iskati v namenu ZOZP, saj je zaradi velikih rizikov ob uporabi motornega vozila prevladalo stališče, da je treba varovati oškodovanca, pa čeprav je to zavarovalec ali lastnik vozila, ki pa ni krivi voznik. Smisel teh določb je v tem, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo pretrpi, to je sam oškodovanec, pač pa, da je potrebno oškodovancem v čim večji meri ublažiti, če že ne odpraviti škodo, ki so jo utrpeli. V ospredju citiranih določb je torej oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode. Subjekti, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, so v ZOZP izrecno navedeni, s tem pa je tudi varstvo oškodovanca dvignjeno na višji nivo.

V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Sodna praksa je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevani dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo na "drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Z vidika pravil o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožeči stranki breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženi stranki pa je dokazno breme, da so podane okoliščine, ki po pogodbi in zakonu izključujejo zavarovalno kritje, zaradi česar tožeča stranka s

Eno temeljnih načel obveznih zavarovanj odgovornosti lastnika vozila je načelo varstva oškodovanca (tretje osebe), pri čemer v skladu z našim sistemom, ki ohranja krivdni princip, za oškodovanca ne šteje krivi voznik vozila, ki je škodo povzročil sebi. Za škodo posrednega oškodovanca odgovarja tisti, ki je odgovoren za stanje neposrednega oškodovanca. Ker neposredni oškodovanec na podlagi zakona ne more biti upravičen do povrnitve škode, ki si jo je zadal sam, tudi posrednim oškodovancem takšna odškodnina ne pripada. V primeru sporov, temelječih na zavarovalnih pogodbah, je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki, tožena stranka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice.

Zmotno je stališče, da je tožnica s tem, ko je svoj avto zavestno prepustila v upravljanje vinjeni voznici brez vozniškega dovoljenja, prevzela nase celoten riziko in izgubo pravic do povrnitve vsakršne škode, ki je nastala v obravnavanem dogodku. Je pa s tem soprispevala k nastanku škode, zato je upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. O tem, kolikšen del soodgovornosti predstavlja dejstvo, da kot lastnik dovoliš, da avto vozi vinjena oseba brez vozniškega izpita, sodna praksa sicer ni enotna, a po oceni pritožbenega sodišča (skladno z večinsko sodno prakso v zadnjem obdobju) je odgovornost tožnice in prvotoženke enaka, torej vsake do 50 %.

Odgovornost neposrednega oškodovanca za škodo posrednega oškodovanca je po splošnih pravilih odškodninskega prava izključena. Ker je neposredni oškodovanec postal posebno hud invalid zaradi poškodb, dobljenih v prometni nesreči, ki jo je kot voznik zavarovanega vozila povzročil sam, njegovi ženi pa odškodnina po drugem odstavku 180. člena OZ ne pripada, je treba preveriti še, ali je podlago njenemu zahtevku najti v ZOZP. Po presoji revizijskega sodišča ne.

Lastnik avtomobila, ki ne sklene obveznega zavarovanja, bi po 17. členu ZOZP sicer imel pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, a jo po 41. členu izgubi, ker jo mora povrniti zavarovalnemu biroju. Sodišče je pravilno razložilo zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki, da „ni v skladu z duhom ZOZP“ da bi se lastnik avtomobila, ki je kršil določila o obveznem zavarovanju v prometu, skliceval na to, da vozilo ni bilo zavarovano, če je sam opustil osnovno obveznost zavarovanja vozila in dovolil njegovo uporabo v prometu.

Nobeno določilo ZPP ne predpisuje, da se pravdne stranke ne sme zaslišati, če ne pristopi na narok, pa čeprav svojega izostanka ne opraviči. Sodišče ima le možnost, da je ne zasliši. Tožnik s tem, ko je dal svoj avto za peljati vinjenemu stranskemu intervenientu, sam pa prisedel kot sopotnik, ni izgubil pravice do povračila (nematerialne škode) iz zavarovalne police svojega vozila. Sodišče ne more v primeru, če tožeča stranka uveljavlja povračilo stroškov pred pravdo pridobljenega izvedeniškega mnenja, te stroške priznati kot del pravdnih stroškov.

Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije odškodninske zahtevke neposrednih oškodovancev; krije pa tudi zahtevke posrednih oškodovancev, kadar jim takšno pravico priznava ZOZP ali kakšen drug zakon. Ni mogoče zanikati obstoja primarne škode, iz katere izvira (sekundarna) škoda tožnice kot posredne oškodovanke. To škodo je tožnici z uporabo vozila, na katerega se nanaša sklenjeno zavarovanje, povzročil tožničin zakonec, ki je svojo avtomobilsko odgovornost zavaroval pri toženki. Potemtakem niti njegova niti toženkina odškodninska odgovornost v razmerju do tožnice nista izključeni, čeprav toženka ne odgovarja za škodo neposrednega oškodovanca. Končno škoda posrednega oškodovanca ni odvisna od obstoja škode neposrednega oškodovanca.

Pri obveznem zavarovanju lastnika vozila proti odgovornosti za škodo je zavarovalna polica vezana na vozilo, ne na lastnika vozila.

Voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, ni upravičen niti do odškodnine za premoženjsko niti za nepremoženjsko škodo. Pri tem je nepomembno, ali je prometno nesrečo povzročil s svojim ali s tujim vozilom.

Glede na to, da je toženec po zavarovalni pogodbi svoje pravice izgubil, tožeča stranka ni imela obveznosti plačila odškodnine. Ker je bila tožeča stranka ob izplačilu odškodnine seznanjena z vsemi pomembnimi okoliščinami primera, se ne more uspešno sklicevati na določbe 6., 7. in 17. člena Zakona o obveznem zavarovanju vozil.