262. člen ZPP

Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).

Pravica do izjave, ki vključuje pravico do sodelovanja v postopku in do kontradiktornosti, je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Toženki je bila zagotovljena s pravilnim vročanjem vseh sodnih pisanj in vabil ter z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave (281. in 282. člen), ki jo je ob izpolnjenem pogoju pravilne vročitve mogoče opraviti v odsotnosti stranke. Stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, namreč ni mogoče prisiliti k izpovedbi (262. člen ZPP). Posledica nesodelovanja stranke na naroku pa je tudi v tem, da se ne more sklicevati na kršitev pravice do izjave zaradi opustitve njenega zaslišanja.

Drugi odstavek 258. člena ZPP določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove. Da bi za postopke mednarodne zaščite veljalo drugače, ne izhaja ne iz ZMZ-1, ne iz Uredbe Dublin III.

Sodišče prve stopnje tožnici ni odvzelo pravice do izjave in ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Tožnica bi se morala sama pobrigati, da bi svoje pravice uveljavljala na način, kot je določen s postopkovnimi pravili v ZPP. Sodišče sodi po dejanskem stanju ob zaključku glavne obravnave (291. člen ZPP), zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prepozno vložene tožničine pripravljalne vloge (replika na odgovor toženih strank).

Sodišče na predlog stranke za izvedbo dokaza preko videokonference ni vezano. Lahko ga zavrne, če oceni, da je primerneje, da se stranka zasliši na sodišču. Breme izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke je izključno na stranki. Če stranka predlaga dokaz s svojim zaslišanjem in sodišče sklene, da ga bo izvedlo, je izključno v strankini dispoziciji, ali bo izkoristila možnost, da jo bo sodišče zaslišalo. Nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje. Prav tako je sodišče ne more prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP). Lahko pa odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedovati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP), kot je po številnih neuspelih poskusih zaslišanja tožeče stranke odločilo sodišče tudi v obravnavanem primeru. Stranka, ki ne izkoristi možnosti sodelovanja v dokaznem postopku, se na kršitev načela kontradiktornosti ne more sklicevati. Dokaz z zaslišanjem tožeče stranke je pravilno zavrnjen.

Ocene sodelavcev ne morejo dokazovati, kako je delo opravljala tožnica, niti same po sebi ne dokazujejo diskriminacije tožnice. Tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja diskriminacije. Trditveno breme glede navedenega je na delavcu, ki pa mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, ampak tudi, da je razlog neenake obravnave ena od okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR‑1.

Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in

Tožba otroka na izpodbijanje očetovstva je otrokova pravica, ne pa pravno sredstvo otrokovega očeta za razbremenitev očetovstva. V okoliščinah, kot so konkretne, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba dati prednost izraženi izjavi otroka po ohranitvi nespremenljivosti družinskih razmerij pred pravico prvega toženca do seznanitve o njegovem biološkem očetovstvu.

Za predlagano preložitev naroka ne zadošča, da ima stranka zdravstvene težave. Te morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive - samo tako nastale težave stranki preprečijo, da bi se na nastali položaj lahko ustrezno odzvala, npr. z angažiranjem pooblaščenca, ki jo zastopa na naroku. Če se stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje, sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov, kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.

Stališče pravne teorije je, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.

Določba 31. člena ZPSPP sicer res varuje položaj najemnika pred nenadnim prenehanjem najemnega razmerja, vendar ne v vseh primerih - med drugim tudi ne tedaj, ko najemna pogodba preneha po samem zakonu (ex lege).

Za presojo uveljavljenega zahtevka je namreč ključno vprašanje, ali tožnica razpolaga s sklepom skupščine za vložitev odškodninske tožbe zoper toženca kot bivšega poslovodjo tožnice, kar predstavlja materialnopravno predpostavko za vložitev obravnavane tožbe. Navedeno dejstvo predstavlja odločilno dejstvo v postopku, ki mora biti izkazano, da sodišče lahko presoja vprašanje utemeljenost tožbenega zahtevka po njegovi podlagi in višini. Ker sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni pozvalo, naj dopolni svoje navedbe o obstoju ustreznega skupščinskega sklepa za vložitev obravnavane tožbe in za potrebne trditve predloži dokaze, je kršilo določbo 285. člena ZPP, zaradi česar je podana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Zahtevek je bil postavljen ob koncu vsake vložene vloge s priglasitvijo stroškov, nato pa še ponovljen in dopolnjen ob vložitvi stroškovnika na naroku za glavno obravnavo. Uveljavljani pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten. Zaslišanje strank je res obojestranski dokaz, a sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče ali če se stranka ne odzove sodnemu vabilu. Določbe SZ in SPZ so zavezujoče narave in solastnikom ne dopuščajo dogovora o drugačni (nižji ali višji) večini. Stanovalci (in upravnik) torej niso tisti, ki bi s pogodbo lahko določili, da nek posel presega upravljanje oz. ga je treba skleniti z večjo od v zakonu predpisane večine, če po zakonu ne gre za tak posel.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem toženca. Toženec je bil namreč pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo z vabilom za zaslišanje, vendar na narok ni pristopil in svoje odsotnosti ni opravičil niti ni njegov pooblaščenec predlagal preložitve glavne obravnave zaradi njegovega zaslišanja. Potrdila o pravnomočnosti odvetnica tožnikov (še) ni mogla zahtevati, saj odločba ob zaključku glavne obravnave ni bila pravnomočna. Če bo toženec znesek, ki ga je dolžan plačati tožnikoma, plačal prostovoljno, potrdilo o pravnomočnosti niti ne bo potrebno. Za priznanje negotovih bodočih stroškov postopka pa ni pravne podlage.

Po pisnem opozorilu, v katerem je toženka tožniku utemeljeno očitala, da je 23. in 24. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela, in mu ga vročila 25. 2. 2021, je tožnik ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker je 26. 2. 2021 neupravičeno izostal z dela. Gre za krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je šlo za enodnevni izostanek z dela, saj je šlo pri tem za ponovno kršitev po pisnem opozorilu; pisno opozorilo očitno ni doseglo svojega namena in je tožnik istovrstno kršitev ponovil.

Vendar pa zgolj zato, ker so priče v razmerju s tožečo stranko, to ne pomeni, da so te priče zgolj zato tudi pristranske. Sodišče prve stopnje si je namreč vtis o izpovedi zaslišanih prič ustvarilo z osebnim vtisom ob zaslišanju, kar je tudi namen neposrednega zaslišanja prič. Jasno je pojasnilo, da so bile izpovedi skladne, tudi s predloženimi listinskimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo tako ceno za uporabo kabelske kanalizacije kot dolžino trase in čas uporabe.

Najemnica je svojo neposredno posest izvajala na podlagi najemne pogodbe, ki jo je sklenila s tožnico, kar pomeni, da je bila tožnica v tem primeru posredna posestnica in s tem upravičena zahtevati posestno varstvo. Vprašanje, ali je bila najemna pogodba veljavno sklenjena, je vprašanje o pravici, kar ni predmet postopka zaradi motenja posesti v skladu z določbami ZPP. Ker je bila tožnica posredna posestnica, je bila tako upravičena zahtevati posestno varstvo, posledično pa tožba zaradi tega ni nesklepčna. Tožbo je treba brati kot celoto. Celotna tožba izhaja iz domneve tožnice, da je motilna ravnanja izvedel zgolj toženec in nihče drug.

Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka je na strani tožene stranke, toda dejansko podlago za odločanje predstavljajo vse relevantne navedbe obeh pravdnih strank - ne glede na to, ali podpirajo tezo stranke, ki je navedbo dala ali morda tezo nasprotne stranke. Smisel omejitve odgovornosti na predvidljivo škodo je v tem, da naj stranki ne odgovarjata za več škode, kot sta jo ob sklenitvi pogodbe lahko razumno predvideli. Omejitev obsega odgovornosti na predvidljivo škodo je tudi vrednostna protiutež strogi pogodbeni odgovornosti (primerjaj 240. člen OZ). Toda s tem pravilom, ki predstavlja dodatno predpostavko odškodninske odgovornosti, ni mogoče poseči v presojo preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in ga uporabiti pri ugotavljanju višine pravno priznane škode na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Vprašanje predvidljivosti škode bi sodišče moralo obravnavati šele potem, ko bi ugotovilo, ali oziroma kakšna višina škode je tožnici nastala in s kakšno stopnjo krivde je ravnala druga toženka.

Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ni bila storjena nobena od uveljavljenih kršitev določb postopka. Za procesno pravilno ravnanje sodišča je bistveno, da je sodišče povabilo obe stranki na zaslišanje. Ker se nista odzvali, izostanka pa bodisi nista opravičili (kar velja za tožnika), bodisi nista izkazali opravičljivega razloga (kar velja za toženko), in ker prisilni ukrepi zoper stranke niso dovoljeni, je upoštevaje drugi odstavek 262. člena ZPP ovrednotilo ostalo zbrano procesno gradivo. Pristojnost za zbiranje dokazov po uradni dolžnosti je pri sodišču le v obsegu, kolikor je potrebno za zavarovanje koristi otroka (tretji odstavek 408. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo zaradi opustitve pridobitve (dodatnih) listin v zvezi s tožnikovimi in toženkinimi zmožnostmi za preživljanje sprejeta odločitev o očetovem preživninskem prispevku v nasprotju s koristjo hčere pravdnih strank. Ugotavljanje pomembnih dejstev ni rezultat matematične operacije, ampak vrednotenje okoliščin, pomembnih za umestitev otrokovih potreb v okvir preživninskih zmožnosti staršev. Obseg otrokovih potreb, za katere so starši dolžni poskrbeti, in njihove zmožnosti so v ra