20. člen ZOZP

Delovni stroj je bil v času škodnega dogodka namenjen prevozu (premikanju) hlodov, premikanje vozila, pa je ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Ne drži, da je bil škodni dogodek neodvisen od prometne funkcije stroja. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v zaključni fazi delovne operacije, torej pri odlaganju hloda, ko se delovni stroj ni premikal, imel pa je prižgan motor, in se je pri razkladanju hloda v navpičnem položaju veriga odpela in je hlod padel ter poškodoval tožnika, ne pomeni, da stroj ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo, za kar se v pritožbi zavzema toženka, saj je delovna operacija zajemala tudi premike stroja z namenom izvedbe delovne operacije (nakladanje, prevažanje in razkladanje hlodovine). Delovni stroj, ki ga poganja motorna sila in s katerim je voznik prevažal, odlagal in nalagal lesene hlode (torej velika in težja bremena), nevarna stvar. Glede na organizacijo dela v obravnavanem primeru (ko se je delo opravljalo na način, da ni bilo izključeno, da sta delavec in delovni stroj na istem mestu) ni bilo nepričakovano, da lahko delavec, ki se nahaja v bližini delovnega stroja (nepričakovano) vstopi v delovno področj

Povedano pomeni, da zakon razlikuje med zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ostalimi posrednimi oškodovanci (kot je tožeča stranka), ki na podlagi določb ZOZP nimajo pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic.

Iz določila prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 izhaja, da se aktivna legitimacija nosilca dajatev ene države članice za posledice škodnega dogodka, do katerega je prišlo v drugi državi članici proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo, presoja po pravu prve države. Aktivna legitimacija nosilca je po Uredbi podana v dveh primerih: po (a) točki prvega odstavka tega člena v primeru subrogacije, po (b) točki pa v primeru direktne tožbe. Kadar je torej za zahtevke, ki jih uveljavlja nosilec socialnih dajatev, po tujem pravu predpisana subrogacija ali pa direktna tožba, je njegova aktivna legitimacija podana. Iz 85. člena Uredbe 883/2004 sledi, da ima upravičenec zahtevke proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo na podlagi subrogacije ali direktne tožbe. Kdo je tretji, se presoja po pravu države, kjer je škoda nastala. To namreč izhaja iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 6. 2007 (Uredba Rim II). Po 4. členu te Uredbe se za neposlovne obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti uporabi pravo države, kjer je škoda nastala (4. člen). V tej pravdi torej slovensko pravo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je

Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno. Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV. Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP. Ker v konkretnem primeru ne

Ključna za odločitev o pritožbi je bila presoja pritožbenega sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilne uporabe tovornega vozila, na katerem tovor ni bil ustrezno privezan in je zato med vožnjo tovornega vozila padel na cesto, ne pa zato, ker voznik, ki je peljal svoj avto v koloni (za tovornim vozilom) ni dovolj intenzivno zaviral, da se ne bi kam zaletel, na čemer je utemeljilo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske terjatve in sicer protipravnost povzročitelja, škoda in vzročna zveza, vendar z deljeno odgovornostjo zavarovanca tožeče stranke.

Tožnik od toženke uveljavlja odškodnino, ker je imel povzročitelj prometne nesreče, v kateri je sam utrpel škodo, pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Gre za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP. Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na določbo 943. člena OZ. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Za presojo zamude oziroma teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine zahtevane od zavarovalnice je potrebno uporabiti splošne določbe 299. člena OZ.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za presojo, da tožnikovo ravnanje (prehitra vožnja) ni bilo vzrok za nesrečo oziroma da ravnanje toženkinega zavarovanca takšno vzročnost izključuje. Res je, da je toženkin zavarovanec tožniku zaprl pot oziroma izsilil prednost, vendar njegovih ravnanj ni mogoče presojati izolirano od tožnikovih ravnanj. Nevarno situacijo na cestišču sta z nespoštovanjem prometnih predpisov ustvarila oba udeleženca prometne nesreče. Tako pravila o prednosti kot tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo zaupanja v cestnem prometu, na katerega se sklicuje tožnik, je treba obravnavati v povezavi z načelom defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da udeležencem v cestnem prometu nalaga, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami (pozorni morajo biti na ravnanja drugih udeležencev, ter storiti vse, da preprečijo nevarnost, če ugotovijo, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi). Ravnanje toženkinega zavarovanca torej tožnika ni odvezovalo dolžnosti, naloženih z načelom defenzivne vožnje. Šele ob upoštevanju in razumevanju tega načela se razkrije pomen (t

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da v okoliščinah konkretnega primera ni podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dejanjem in njegovimi posledicami, - ali je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko se je ukvarjalo z vprašanjem pravno relevantne vzročnosti, v zvezi s čimer tožena stranka ni podala prav nobenih navedb v postopku na prvi stopnji.

Neutemeljena sta pritožbena očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati (1) standard konkurence krivdne in objektivne odgovornosti, češ da tovorno vozilo glede na volumen in težo predstavlja nevarnejšo stvar od zavarovančevega vozila (skuterja) in (2) konkurenco tožnici nastale materialne škode in zavarovančeve hude telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi ta dejstva lahko bila pomembna le, če bi bil voznik tovornega vozila soodgovoren za nastalo škodo in bi se odgovornost presojala na podlagi drugega odstavka 154. člena OZ. Če namreč v takem primeru trčita dve motorni vozili, ki sta po svoji teži, hitrosti in drugih lastnostih izrazito različni, pogosto ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja enega in drugega. Zato sodišče v takih primerih upošteva vse okoliščine primera, tudi tiste, ki jih navaja pritožnica. V konkretnem primeru pa ne gre za obojestransko krivdo.

Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialno pravno utemeljujejo zahtevek in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. V postopku odločanja o temelju spada pri odškodninski tožbi odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti: nedopustno škodno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost, ni pa treba z gotovostjo ugotavljati obstoja škode. V konkretni zadevi tožeča stranka kot oškodovanec vtožuje povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela v obliki izgubljenega dobička skladno z določbo prvega odstavka 168. člena OZ. Tožeča stranka je na dan prometne nesreče imela registrirano opravljanje gradbene dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik skladno z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Po drugem odstavku 3. člena ZGD-1 je pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Tožeča stranka vtožuje izgubljeni dobiček. Tožena stranka je tožena kot odgovornostna zavarovalnica, ker je povzročiteljica prometne nesreče imela pri njej sklenjeno zavarovalno pogodbo po Zakonu o obveznih zavarovanjih v promet

Nobenega razloga ni, da bi v dolžniškem razmerju do zavarovalnice razlikovali položaj, ko je odgovorna oseba zavarovanec, od položaja, ko je odgovorna oseba tretji. Če pogodbenega kritja nima zavarovanec (ki je plačeval premijo), potem ga ima še toliko manj tretji. Samo zato, ker obvezno zavarovanje ščiti tudi položaj oškodovanca, tretja oseba še ne more biti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti. Razbremenjena je, če jo pred tem ščiti zavarovalna pogodba. Vsebina te pogodbe pa je zanjo, ker pač ni stranka pogodbe, objektivna danost. Ker je zavarovalna pogodba obvezna in urejena z zakonom, je treba pri razlagi splošnih pogojev upoštevati kogentne določbe, v tem primeru predvsem 7. člena ZOZP. Če je namreč pogodba obvezna, potem njena vsebina ne more biti poljubna, marveč se mora gibati v mejah zakonsko predvidenih prvin pogodbe, katere obvezna sklenitev je določena. Obveznost, da se pokliče policijo, je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorni osebi v skladu s temeljnimi načeli (predvsem skrbnosti iz 6. člena OZ) mogoče naložiti le, če je to sploh mogla storiti (če ni bila torej tudi sama preveč poškodovana, da bi bila tega zmožna) ter/ali je če bila ob skrbnem

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za obravnavani primer, v katerem o višini odškodnine odloča sodišče, torej za primer, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena ali ko škoda ni v celoti ocenjena, ZOZP izrecno ne določa nastopa zamude zavarovalnice. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je za zamudo dolžnika uporabilo 299. člen OZ, je pravilna.

Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju,

Osrednje vprašanje je, ali je bila navedena prometna nesreča prirejena ali pa predstavlja bodoč, negotov in od volje pogodbenikov neodvisen škodni dogodek (zavarovalni primer).

Škoda je nastala pred 1.1.2016 in je tudi odškodninska obveznost zapadla pred 1.1.2016 (165. člen Obligacijskega zakonika). V času pred 1.1.2016 je bila v skladu z določbami ZOZP pravica tožeče stranke do uveljavljanja odškodnine od zavarovalnice, pri kateri je bil povzročitelj obvezno zavarovan, omejena na v zakonu naštete primere, med katerimi ni izplačevanja družinskih pokojnin.

Zmotno je stališče, da je tožnica s tem, ko je svoj avto zavestno prepustila v upravljanje vinjeni voznici brez vozniškega dovoljenja, prevzela nase celoten riziko in izgubo pravic do povrnitve vsakršne škode, ki je nastala v obravnavanem dogodku. Je pa s tem soprispevala k nastanku škode, zato je upravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. O tem, kolikšen del soodgovornosti predstavlja dejstvo, da kot lastnik dovoliš, da avto vozi vinjena oseba brez vozniškega izpita, sodna praksa sicer ni enotna, a po oceni pritožbenega sodišča (skladno z večinsko sodno prakso v zadnjem obdobju) je odgovornost tožnice in prvotoženke enaka, torej vsake do 50 %.

ZOZP določa zamudo le za primer, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, zato se o zamudi z izplačilom odškodnine odloča na podlagi OZ.

Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da mora sopotnik, če je imel v vozilu možnost zmanjšati posledice nesreče z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, sam trpeti tisti del škode, ki je posledica takšne opustitve. Ob dejanski ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da uporaba varnostnega pasu in pravilno prilagojen vzglavnik v veliki meri preprečujeta poškodbe glave, vratu in zapestja, ki jih je utrpela tožnica, je zaključek pritožbenega sodišča, da je tožničino neskrbno ravnanje vsaj delno prispevalo k nastanku škode, povsem pravilen.

Po sistemu "totalne škode" se škoda prizna v višini, ki oškodovancu omogoča nakup enakovrednega vozila, pri čemer se od nje odšteje vrednost razbitine oziroma rešenih delov vozila, če jih oškodovanec obdrži. Od odškodnine se ne obračunava in ne plačuje davek na dodano vrednost (DDV).