VSM sodba in sklep I Cp 2086/2009

I.
Pritožbi tožene stranke zoper zamudno sodbo Okrožnega sodišča opr. št. P 131/2008-22 z dne 29.6.2009 se ugodi in se citirana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Ugotovi se, da je tožnik M.P. do celote (1/1) lastnik nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča ... pod vl. št. 3815, parc št. 5052, v naravi sadovnjak v izmeri 165,00 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 56,00 m2.

Toženka Z.M., rojena 3.6.1978, je dolžna tožniku P.M. izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča ... pri nepremičnini vl. št. 3815, parc. št. 5052, v naravi sadovnjak v izmeri 165,00 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 56,00 m2, vknjižila lastninska pravica na tožnika P.M., rojenega ..., davčna številka ..., stanujoč ..., do celote (1/1), pri čemer takšno zemljiškoknjižno listino nadomesti ta pravnomočna sodba.

Tožnik P.M. je izključni lastnik vsega premičnega premoženja, ki se nahaja v hiši na naslovu, vpisane v vl. št. 3815, parc. št. 5052, in sicer gre za stanovanjsko opremo kopalnice, spalnice (omara za oblačila, električni kamin, postelja, dve nočni omarici, komoda, televizor), opremo dnevne sobe (omara, sedežna garnitura, dva stola, regal, peč na olje), opremo kuhinje (miza s tremi stoli in kotno klopjo, plinska peč, štedilnik, hladilnik, pomivalno korito, kuhinjske omarice in omare) ter opremo kleti (pralni stroj, 11 sodov, omara za orodje)“

zavrne ter se zadeva zaradi odločanja o podrejeno postavljenih tožbenih zahtevkih vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

II.

1.
Pritožbi tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča ... opr. št. P 131/2008-27 z dne 1.9.2009 se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi, odločitev o stroških postopka pa se pridrži za odločitev o podrejenih tožbenih zahtevkih.

2.
Pritožba tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča ... opr. št. P 131/2008-27 z dne 1.9.2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

3.
Pritožba tožeče stranke zoper sklep Okrožnega sodišča ... opr. št. P 131/2008-22 z dne 29.6.2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.
4.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke zoper zamudno sodbo Okrožnega sodišča ... opr. št. P 131/2008-22 z dne 29.6.2009 ter sklep istega sodišča opr. št. P 131/2008-27 z dne 1.9.2009 se pridrži za odločitev o podrejenih tožbenih zahtevkih.

Z v točki I. izreka (sodba) citirano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v zvezi z nepremičnino parc. št. 5052, ter na ugotovitev lastninske pravice na premičnem premoženju, ki se nahaja v pravkar navedeni nepremičnini, kakor to vse natančneje izhaja iz izreka izpodbijane zamudne sodbe.

S sklepom, citiranem v II./1. točki izreka, je sodišče prve stopnje v skladu s 163. členom ZPP odločilo o stroških postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila po prejemu zamudne sodbe z vlogo z dne 3.7.2009. Tožeči stranki je priznalo pravdne stroške v višini 1.862,53 EUR in jih v plačilo naložilo toženi stranki.

S sklepom, citiranem v II./2. točki izreka, je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vložitvijo odgovora na tožbo.

S sklepom, citiranem v II./3. točki izreka sklepa, pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedala odtujitev katerekoli premičnine in stanovanjske opreme, ki se nahaja v nepremičnini, parc. št. 5052.

K I. točki izreka (k sodbi):

O primarnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da so podani vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), odločilo z zamudno sodbo, s katero je zahtevku ugodilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, pri čemer je tožena stranka odgovor na tožbo sicer vložila dne 30.9.2008 (dan priporočene oddaje na pošto), vendar po poteku 30-dnevnega roka iz 277. člena ZPP, ki se je iztekel že 29.9.2008. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da ne gre za zahtevke, s katerim stranke ne morejo razpolagati in iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, medtem ko utemeljenosti podrejenega tožbenega zahtevka, ki glasi na vrnitev sporne nepremičnine kot darila, ob uporabi tretjega odstavka 182. člena ZPP ni presojalo.

Tožena stranka je po pooblaščencu v zvezi z (prepozno) vloženim odgovorom na tožbo predlaga vrnitev v prejšnje stanje in podala odgovor na tožbo oziroma se je sklicevala na že vloženi odgovor z dne 30.9.2008, podrejeno pa vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo. O predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je kot pristojno sodišče odločilo že sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. P 131/2008-27 z dne 1.9.2009, s katerim je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Z ozirom na to, da je ta predlog tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen in je citirano prvostopenjsko odločitev, ki je zaradi pritožbe tožene stranke prav tako predmet presoje, potrdilo (II./2. točka izreka sklepa), je to prešlo na obravnavanje pritožbe zoper izpodbijano zamudno sodbo. Tožena stranka sicer že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje uveljavlja, da ji tožba ni bila pravilno vročena, kar pa predstavlja razlog, s katerim je lahko uspešna tudi s pritožbo zoper zamudno sodbo, v kateri se na omenjeni razlog prav tako sklicuje ter v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), ob tem pa v celoti povzema tudi svoje navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

V zvezi z zatrjevano nepravilno vročitvijo tožbe tožena stranka navaja, da je že na poravnalnem naroku dne 6.3.2009, ko ji je bilo predočeno, da je odgovor na tožbo vložen prepozno, pojasnila, da podpis na povratnici, iz katere je razviden datum vročitve sodnega pisanja, ni njen, kar bi nedvomno potrdil izvedenec grafolog, vendar sodišče prve stopnje njenemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Prav tako je bil poziv za odgovor na tožbo posredovan na naslov X, medtem ko so bila vsa ostala pisanja sicer vročena njenemu pooblaščencu, vendar z navedbo naslova Y, tudi tožeča stranka je v tožbi in nadaljnji pripravljalni vlogi navedla naslov Y, zato toženi stranki ni jasno, zakaj je bila vročitev opravljena na naslov X, in zaključuje, da sodno pisanje ni prispelo na naslov njenega dejanskega stalnega prebivališča, povratnico pa je lahko podpisal kdorkoli. Tožena stranka zatrjuje, da je poštno pošiljko našla v svojem nabiralniku dne 1.9.2008, sicer pa vročitev v soboto 30.9.2008 ni mogla biti opravljena, saj se osebne vročitve pisanj v kraju, kjer živi, ob sobotah ne opravljajo, o čemer naj sodišče opravi uradne poizvedbe. Pritožba pa graja tudi prvostopenjsko materialnopravno odločitev, saj meni, da tožeča stranka v potrditev svojih tožbenih navedb ni predložila nobenega izmed dokazov, na katerega se je sklicevala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in tožeči stranki naloži povrnitev vseh do sedaj nastalih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa niso podane kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Ob tem, ko sta sicer podana pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 1. in 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožbenih trditev ob pravilni uporabi materialnega prava ne izhajajo pravne posledice, kot jih s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in je tožbeni zahtevek torej nesklepčen, kar je narekovalo spremembo prvostopenjske odločitve tako, da se ob uporabi tretjega odstavka 318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožbeno sodišče je najprej presojalo pravilnost vročitve tožbe toženi stranki zaradi odgovora, saj je to eden izmed pogojev, ki morajo biti v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP kumulativno izpolnjeni za izdajo zamudne sodbe. V skladu z drugim odstavkom 318. člena ZPP ima sodišče možnost, da pred izdajo zamudne sodbe pridobi obvestila o okoliščinah, ki so pomembne za presojo, ali so pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni. Tako je v danem primeru sodišče toženo stranko na poravnalnem naroku dne 6.3.2009 seznanilo, da njen odgovor na tožbo ni pravočasen, tožena stranka pa je že ob tej priliki imela možnost pojasniti okoliščine vročitve, oziroma uveljavljati, da vročitev ni bila pravilno opravljana, kar je tudi storila.

V zvezi z vročitvijo tožbe toženi stranki je potrebno najprej pojasniti, da je sodišče vročitev sprva poskusilo opraviti na naslov Y, vendar neuspešno, saj se je sodno pisanje vrnilo z oznako »preseljen« (list. št. 12), nato pa je vročitev poskušalo opraviti tudi na naslov začasnega prebivališča tožene stranke, naslov Z, vendar se je tudi tokrat sodno pisanje vrnilo z oznako »preseljen«. Tožeča stranka je nato po pozivu sodišča temu posredovala natančen naslov tožene stranke, in sicer naslov X, kjer pa je vročitev tožbe toženi stranki izkazana dne 30.8.2008, s povratnico pripeto k list. št. 10 sodnega spisa. Tožena stranka je že na poravnalnem naroku zatrjevala, da podpis na vročilnici ni njen, v dokaz pa je po potrebi predlagala izvedenca grafološke stroke, v zvezi s čemer pa velja pojasniti, da v primeru predlaganja dokaza »po potrebi,« ne gre za veljavno podan dokazni predlog, saj je v pravdnem postopku mogoče le dvoje, bodisi da stranka izvedbo dokaza predlaga in pri njegovi izvedbi vztraja, bodisi da določenega dokaza ne predlaga. Z ozirom na navedeno tožena stranka sedaj v pritožbi zaman vztraja pri dokazovanju z izvedencem. Na poravnalnem naroku dne 6.3.2009 je tožena stranka zatrjevala, da je sodno pisanje našla v svojem poštnem nabiralniku dne 1.9.2008 ter da se na naslovu, kjer je bilo pisanje vročeno, pri čemer je imela tožena stranka lahko v mislih le naslov X, osebne vročitve ob sobotah ne opravljajo. Sedaj v pritožbi tožena stranka zatrjuje sicer enako, vendar s to razliko, da njeno pisanje ni prispelo na naslov njenega dejanskega stalnega prebivališča, za katerega zatrjuje, da je na naslovu Y (kamor je bilo pisanje sprva neuspešno vročeno), pri čemer prihaja v nasprotje s svojimi navedbami na poravnalnem naroku, ko je trdila, da je sodno pisanje sicer našla v svojem nabiralniku na naslovu, kjer je bilo vročeno (naslov X), vendar dva dni kasneje, kot to izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 10 sodnega spisa. V primeru, da bi tožena stranka dejansko prebivala na naslovu Y, se pritožbenemu sodišču zastavlja vprašanje, kako se je potem lahko seznanila s sodnim pisanjem, ki je bilo vročeno na naslov X, pri čemer o tem, da se je tožena stranka s sodnim pisanjem dejansko seznanila, ob tem, ko je odgovor na tožbo dejansko vložila, četudi prepozno, ne more biti dvoma. Tožena stranka na pripravljalnem naroku ni zatrjevala, da je naslov njenega dejanskega bivališča Y, to stori sedaj v pritožbi, ob tem, ko gre sicer za nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP, pa v potrditev teh svojih navedb niti ne predloži kakšnega dokaza. Tudi v zvezi s trditvijo, da se v kraju, kjer je bila vročitev opravljena, osebne vročitve ne izvajajo ob sobotah, ne predloži nobenega dokaza, sedaj v pritožbi sicer predlaga, da sodišče o tej okoliščini opravi poizvedbe v Nemčiji, kar prav tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, vendar niti ne zatrjuje, da je takšne podatke poskušala pridobiti sama, vendar neuspešno, saj je ob upoštevanju načela dispozitivnosti kot temeljnega načela, uveljavljenega v civilnem pravdnem postopku, šele to pogoj za aktivnost sodišča. Tudi v pooblastilu tožene stranke v prilogi B1, ki datira na dan 22.9.2008, je kot prebivališče tožene stranke naveden naslov X, pri čemer je z ozirom na dejstvo, da gre za pooblaščenca iz Murske Sobote in da tožena stranka živi v Nemčiji, iz pooblastila pa je razvidno, da je bilo posredovano po faksu, mogoče sklepati, da ga je izpolnila tožena stranka sama. Po vsem obrazloženem pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je bila vročitev tožbe toženi stranki v odgovor opravljena pravilno, to je na naslov X, in je tožena stranka sodno pisanje prejela dne 30.8.2008, kakor to izhaja iz vročilnice, pripete k list. št. 10 sodnega spisa. Vročilnica je javna listina in zanjo, vse dokler ni dokazano nasprotno, velja domneva, da so v njej navedeni podatki resnični. Glede na zgoraj predstavljene okoliščine in ko tožena stranka s svojimi trditvami sama prihaja v logično protislovje, tudi pritožbenega sodišča ne prepriča, da vročilnica, pripeta k list. št. 10 sodnega spisa, ne izkazuje pravilne vročitve poziva za odgovor na tožbo. Kršitvi določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP upoštevaje navedeno zato nista podani.

Glede na zgornji zaključek o pravilno opravljeni vročitvi tožbe v odgovor, ob tem, ko ne gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, so pogoji za izdajo zamudne sodbe sicer podani, vendar ob pravilni uporabi materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, primarnemu zahtevku tožeče stranke ni mogoče ugoditi. Glede na tožbene trditve tožeča stranka namreč v skladu z relevantnim materialnim pravom ne more doseči pravnih posledic, kot te izhajajo iz postavljenega tožbenega zahtevka. Na tem mestu je potrebno še dodati, da z ozirom na dejstvo, da je bila tožba v predmetni zadevi vložena 12.3.2008, torej še pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev ZPP – novele ZPP-D, sodišče prve stopnje tožeče stranke ne bi bilo dolžno pozivati, da nesklepčnost tožbe odpravi.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da sta s toženo stranko od konca leta 2000 do konca leta 2007 živeli v zunajzakonski skupnosti, v kateri sta se jima rodila dva otroka, v letu 2000 in v letu 2006. Dne 25.11.2002 je bila sklenjena kupna pogodba v obliki notarskega zapisa, katere predmet je bila sporna nepremičnina (parc. št. 5052, vl. št. 3815) in po kateri je kot kupec nastopala tožena stranka, ki se je na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini vpisala kot lastnica do celote. Ker je imela tožeča stranka ob času nakupa nemško državljanstvo, formalno ni mogla postati lastnica nepremičnine, vendar pa je nakup te, kot tudi adaptacijo ter nakup celotne opreme (premičnin), financirala v celoti sama, in sicer z denarnimi sredstvi, ki jih je prihranila že pred nastankom zunajzakonske skupnosti. V svojo korist si je tožeča stranka izgovorila prepoved odtujitve in obremenitve te nepremičnine, ki je tudi vpisana v zemljiški knjigi, prav tako pa služnost brezplačnega bivanja.

Tudi ob tem, ko bi izhajali iz dejstva, da je tožeča stranka prispevala kupnino za nakup sporne nepremičnine, pa se njen tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na tej nepremičnini ob danih tožbenih trditvah niti z vidika originarne pridobitve niti z vidika pravno poslovne pridobitve lastninske pravice ne izkaže kot utemeljen.

Ugotovitveni zahtevek, kot ga je v danem primeru v zvezi z nepremičnim premoženjem postavila tožeča stranka, bi lahko bil uspešen v primeru, da bi tožeča stranka zatrjevala dejstva, ki lahko privedejo do zaključka, da je bila lastninska pravica na sporni nepremičnini pridobljena na originarni način, to je že v trenutku, ko so se izpolnili pogoji, določeni z zakonom. Glede na tožbene trditve je sicer mogoč sklep, da je med pravdnima strankama obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost (zunajzakonska skupnost) v smislu določb 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki v skladu z istim členom ustvarja enake pravne posledice kot sklenjena zakonska zveza. Pravne posledice veljavne zakonske zveze oziroma obstoječe zunajzakonske skupnosti se odražajo tudi na premoženjskem področju, pri čemer je režim nastajanja skupnega premoženja med zakoncema ozirom zunajzakonskima partnerjema v našem pravnem redu kogentne narave. Iz prvega odstavka 51. člena ZZZDR izhaja, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga, medtem ko je v drugem odstavku 51. člena ZZZDR kot skupno premoženje zakoncev opredeljeno premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, kar vse velja enako v primeru zunajzakonskih partnerjev. Zaradi posebnega in obveznega premoženjskega režima, ki velja v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, je zato mogoče, da eden od zakoncev oziroma partnerjev na izviren način, na podlagi zakona, pridobi lastninsko pravico na nepremičnini (nastajanje skupne lastnine), pri kateri je v zemljiški knjigi kot izključni lastnik vpisan drugi zakonec oziroma partner, vendar to velja le v primeru, kadar je bila nepremičnina pridobljena, oziroma so bila vlaganja, ki povečujejo substanco nepremičnine, opravljena s sredstvi, pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti. V danem primeru tožeča stranka ne zatrjuje, da je bila sporna nepremičnina kupljena s sredstvi skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev, saj v tožbi izrecno izpostavi ravno nasprotno, da je kupnina predstavljala njeno posebno premoženje, pridobljeno z delom pred nastankom zunajzakonske skupnosti, tako da o pridobitvi lastninske pravice na originarni način na podlagi določb ZZZDR ne more biti govora, v posledici tega pa tudi zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na tej osnovi ne more biti uspešen.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini se tudi z vidika morebitne originarne pridobitve lastninske pravice ob uporabi določil stvarnega prava ne izkaže kot utemeljen. Tožeča stranka v tožbi namreč ne ponudi ustrezne dejanske podlage, ki bi omogočala presojanje utemeljenosti tega zahtevka skladno z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oziroma določbami Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem.

Zgolj ob plačilu kupnine tožeča stranka skladno s pravili stvarnega prava lastninske pravice na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti niti na pravnoposlovni podlagi. Kupoprodajna pogodba z dne 25.11.2002 je bila sklenjena in predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist tožene stranke z dne 10.12.2002 vložen še v času veljavnosti ZTLR, ki pa je, enako kot sedaj SPZ v 49. členu (v veljavi od 1.1.2003), v 33. členu določal, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno (zemljiško) knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. V predmetni zadevi je znano, da tožeča stranka kot lastnica v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini ni bila vpisana, še več, tožeča stranka v posledici dejstva, da ni bila pogodbena stranka v zvezi z nakupom sporne nepremičnine, tudi ne razpolaga z veljavnim zavezovalnim pravnim poslom kot tudi ne z veljavnim razpolagalnim pravnim poslom (zemljiškoknjižnim dovolilom), kar je pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice vse potrebno za uspešen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in posledično za pridobitev lastninske pravice kot stvarne pravice. Tudi s tega vidika v tožbi postavljeni ugotovitveni zahtevek ne more biti utemeljen.

V kolikor je dajatveni zahtevek, ki glasi na izstavitev listine, primerne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, videti v povezavi z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnine, je tak zahtevek postavljen nepravilno oziroma se izkaže kot nepotreben. Če je lastninska pravica na nepremičnini pridobljena na izviren način, so stvarnopravni učinki nastopili že z izpolnitvijo z zakonom določenih pogojev, lastninska pravica kot stvarna pravica je tako nastala že v tem trenutku, vpis v zemljiško knjigo, ki je v takem primeru le deklaratorne narave, pa bi bilo mogoče doseči zgolj na podlagi ugotovitvenega zahtevka oziroma sodbe. V primeru, ko bi tožeča stranka lastninsko pravico pridobila že na originarni način, tožena stranka tudi ne bi več imela razpolagalne moči za izdajo veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla.

Tudi v kolikor zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila obravnavamo samostojno, ta ob trditvah v tožbi ne more biti utemeljen, saj ni zatrjevano, da med pravdnima strankama obstaja kakršnakoli pravna podlaga, ki bi toženo stranko nasproti tožeči stranki zavezovala za prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini v smislu izpolnitve obveznosti iz obligacijskega razmerja. Četudi je tožeča stranka prispevala kupnino za nakup sporne nepremičnine, pa prodajna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa, kot veljavni zavezovalni pravni posel v zvezi s prenosom lastninske pravice, učinkuje le med pogodbenima strankama, ob tem ko kakršnakoli obveznost tožene stranke v razmerju do tožeče stranke v zvezi s prenosom lastninske pravice iz te pogodbe ne izhaja.

Z oziroma na tožbene trditve je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na premičninah, podrobneje navedenih v izreku te sodbe. Na pravnoposlovni podlagi se lastninska pravice na premičnih stvareh na temelju določb ZTLR kot tudi SPZ pridobi s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice ter z izročitvijo v posest pridobitelja (20. člen in 34. člen ZTLR oziroma 40. člen in 60. člen SPZ). Tožeča stranka sicer navaja, da je nakup spornih premičnin financirala s svojimi denarnimi sredstvi, vendar ne zatrjuje obstoja veljavnega pravnega posla, iz katerega bi izhajala obveznost prenosa lastninske pravice na teh stvareh v svojo korist, prav tako pa ne navaja, da so bile premičnine ob priliki nakupa izročene njej. Ob tem velja pojasniti, da plačilo kupnine za prenos lastninske pravice na premičninah ni pravno pomembno, ob tem, ko je tožeča stranka sicer zagotovila denarna sredstva, pa ne zatrjuje, da je pravne posle v zvezi z nakupom premičnin sklenila sama in so ji bile stvari izročene, kar bi vodilo do nastanka lastninske pravice v njeni premoženjski sferi. Zgolj dejstvo, da ima tožeča stranka sporne premičnine sedaj v (izključni) posesti, kar iz trditev tožbe sicer izhaja, pa ob pomanjkanju ustreznega pravnega temelja še ne omogoča zaključka, da je pridobila lastninsko pravico na spornih premičninah, oziroma da je bila ta kasneje prenešena nanjo (četudi bi glede na trditve o pravdi zaradi motenja posesti šteli, da je podan pravni interes tožeče stranke za uveljavljanje zgolj ugotovitvenega zahtevka v tem, da pridobi močnejši pravni naslov). Ob tem, ko iz trditev tožeče stranke nedvoumno izhaja, da sredstva za nakup premičnin niso predstavljala skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev, pa tudi o izvirni pridobitvi lastninske pravice na spornih premičninah, skladno z določbami ZZZDR ne more biti govora, kar je obrazloženo že zgoraj v zvezi s spornim nepremičnim premoženjem, in zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na premičninah ne more biti utemeljen niti iz tega razloga. Tako postavljenemu tožbenemu zahtevku pa ni mogoče ugoditi niti ob uporabi določil ZTLR oziroma SPZ o pridobitvi lastninske pravice na premičninah s priposestvovanjem (prvi in tretji odstavek 28. člena ZTLR oziroma prvi odstavek 43. člena SPZ), saj tožeča stranka dejanske podlage, ki bi omogočala presojanje utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej luči, ne ponudi.

Z ozirom na dejstvo, da življenjskega primera, kot ga opisuje tožba, ni mogoče subsumirati pod katero izmed materialnopravnih norm, iz katerih sicer izhajajo pravne posledice, ki jih s tožbenim zahtevkom želi uveljaviti tožeča stranka, je potrebno tak tožbeni zahtevek skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP kot neutemeljen zavrniti. Ob tem pa se presojanje pritožbenih navedb v smeri, da tožeča stranka v potrditev svojih navedb ni predložila ustreznih dokazov, niti več ne izkaže kot relevantno.

Pravkar navedeno je narekovalo odločitev pritožbenega sodišča, ki je v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Z oziroma na dejstvo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, podrejenega zahtevka, ki glasi na vrnitev darila, skladno s tretjim odstavkom 182. člena ni obravnavalo. Glede na to, da so z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka s predmetno sodbo podani pogoji tudi za obravnavanje podrejeno postavljenega zahtevka, je potrebno predmetno zadevo sodišču prve stopnje vrniti zaradi nadaljnjega odločanja o tem zahtevku. Ob tem velja opozoriti, da je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 23.3.2009 postavila nadaljnji podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim nasproti toženi stranki uveljavlja plačilo oziroma vrnitev celotne vrednosti nepremičnine (70.000,00 EUR), kar prestavlja razširitev in s tem spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. V posledici navedenega je ob uporabi določb 277. člena ZPP novo postavljeni tožbeni zahtevek potrebno vročiti toženi stranki, da nanj odgovori. V primeru, da bo tožena stranka to storila, glede nadaljnjega podrejenega tožbenega zahtevka pogoji za izdajo zamudne sodbe ne bodo podani in bo tak zahtevek potrebno obravnavati v kontradiktornem pravdnem postopku.

K II./1. točki izreka:

Z obravnavanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, ki jih je po izdaji zamudne sodbe priglasila tožeča stranka, in te naložilo v plačilo toženi stranki v višini 1.862,53 EUR.

Takšno odločitev iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s pritožbo izpodbija tožena stranka, njeni pritožbi pa je kot utemeljeni potrebno ugoditi, saj ima že odločitev pritožbenega sodišča v I. točki izreka, ko je to sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter zaradi odločanja o podrejenih tožbenih zahtevkih zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zaradi nadaljnjega odločanja, za posledico tudi razveljavitev odločitve o stroških pravdnega postopka, o katerih pa bo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju načela uspeha, lahko celovito odločilo šele, ko bo obravnavalo tudi oba podrejeno postavljena tožbena zahtevka.

Ob tem, ko pritožbeno sodišče kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je o izpodbijanem sklepu odločilo na temelju 3. točke 365. člena ZPP.

K II./2. točki izreka:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z odgovorom na tožbo, ki ga je ta vložila dne 28.7.2009, zavrnilo ob pojasnilu, da iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka odgovor na tožbo po pooblaščencu dne 30.9.2008 vložila prepozno.

Pritožbeno sodišče uvodoma sicer ugotavlja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede na trenutek nastanka zamude (29.9.2008) dne 28.7.2009 vložen izven šest mesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP, vendar upošteva navedbe v predlogu, da je tožena stranka z ozirom na dejstvo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku odgovor na tožbo vročilo tožeči stranki, da se o njem v 15-dnevnem roku izjasni, hkrati pa razpisalo prvi narok za glavno obravnavo, lahko sklepala, da bo sodišče odgovor na tožbo upoštevalo kot pravočasen in sporno zadevo obravnavalo v kontradiktornem postopku, in v posledici tega predlog za vrnitev v prejšnje stanje sprejema kot pravočasen, saj je šteti, da je zamuda tako nastopila šele z izdajo zamudne sodbe in sklepa z dne 29.6.2009, ki sta bila toženi stranki vročena dne 1.7.2009.

Tožena stranka še tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor oziroma, da je sodno pisanje dejansko prejela šele dne 1.9.2008. Zavzema se, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi ter o spornem zahtevku meritorno odloči po izvedenem dokaznem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je sprejeta odločitev sicer materialnopravno pravilna, vendar jo utemeljujejo razlogi, razvidni v spodnji obrazložitvi, tako da zatrjevana pritožbena razloga ne moreta biti uspešna.

Razlogi o tem, zakaj je v danem primeru potrebno šteti, da je bila vročitev tožbe toženi stranki v odgovor pravilno opravljena ter da je bila opravljena dne 30.8.2008, so obširno navedeni že v obrazložitvi k sodbi (I. točka izreka). Na tem mestu velja toženi stranki pojasniti le, da nepravilna vročitev ni razlog, ki ga je mogoče uspešno uveljaviti s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, saj se ta v skladu z določilom prvega odstavka 116. člena ZPP vloži v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, o čemer pa v primeru nepravilne vročitve ne more biti govora, saj iz tega razloga rok za opravo procesnega dejanja, v danem primeru rok za vložitev odgovora na tožbo, niti ne bi začel teči, v posledici česar zamuda ni mogla nastati. Kot že v obrazložitvi k sodbi pojasnjeno, je nepravilna vročitev razlog, ki ga je potrebno uveljavljati v pritožbi zoper zamudno sodbo, v tem okviru pa ga je pritožbeno sodišče tudi obravnavalo.

Sodišče v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP vrnitev v prejšnje stanje dovoli, če spozna, da je stranka, ki je zaradi zamude izgubila pravico opraviti kakšno pravno dejanje, zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Bistvena za presojo utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljivost (upravičenost) razloga za zamudo. V danem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ob tem, ko sicer vztraja, da je sodno pisanje prejela šele dne 1.9.2008, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti ne zatruje, da je rok za vložitev odgovora na pritožbo zamudila iz upravičenega razloga, še več, niti ne zatrjuje, da je tak rok zamudila, saj izhaja iz stališča, da je odgovor na tožbo vložila pravočasno. Z ozirom na dejstvo, da tudi v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in da tožena stranka v svojem predlogu niti ne zatrjuje dejstev takšne narave, da bi ta, v kolikor bi se izkazala za resnična, lahko imela za posledico ugodno rešitev njenega predloga, njen predlog ne more biti utemeljen.

Po tako obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Stroške pritožbenega postopka v posledici neuspeha s predmetno pritožbo tožena stranka v skladu z določilom prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sama.

K II/3. točki izreka sklepa:

Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedala odtujitev katerekoli premičnine, ki se nahaja v sporni nepremičnini, zavrglo iz razloga, ker se predlagana začasna odredba ne sme v ničemer pokrivati s tožbenim zahtevkom oziroma se začasna odredba ne sme skladati z izrekom obsodilne sodbe.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ob tem pa posebej izpostavlja, da je začasno odredbo predlagala do pravnomočne rešitve v predmetni zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih trditev, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev je sicer materialnopravno pravilna, vendar iz razlogov, kot bodo predstavljeni v nadaljevanju.

Materialnopravno podlago za presojanje utemeljenosti predlagane začasne odredbe je potrebno tudi v primeru, kadar je ta izdana v okviru pravdnega postopka, iskati v določilih 266. člena do 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Stališče sodišča prve stopnje, da gre za identiteto zahtevka v tožbi in predlagani začasni odredbi je zmotno, saj se s tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na v zadevi spornih premičninah, medtem ko predlagana začasna odredba glasi na prepoved odtujitve in obremenitve teh premičnin. Tudi sicer pa v skladu z že uveljavljeno sodno prakso začasne odredbe, predlagane z namenom zavarovanja nedenarnih terjatev, ki glasijo enako kot tožbeni zahtevek, niso več nedopustne v primeru, da je potrebna začasna regulacija spornega pravnega razmerja in pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje (test reverzibilnosti). Pritrditi je potrebno tožeči stranki, da začasna odredba, v kolikor je utemeljena, lahko ostane v veljavi do pravnomočne rešitve zadeve (v skladu z 267. členom ZIZ je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba), saj se v nasprotnem primeru lahko izjalovi pomen dovoljenega zavarovanja, vendar pa je v danem primeru odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju začasne odredbe ne glede na zgoraj navedeno pravilna, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagana začasna odredba ni izvršljiva. Sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima namreč v skladu z 268. členom ZIZ učinek sklepa o izvršbi, kar pomeni, da mora biti obveznost v izreku sklepa opredeljena določno ali tako, da je vsaj določljiva, saj je le tako izvršljiva (smiselna uporaba 21. člena ZIZ – primernost izvršilnega naslova za izvršbo). Temu standardu v danem primeru predlagana začasna odredba, s tem, ko glasi na prepoved odtujitve katerekoli premičnine in stanovanjske opreme, ki se nahaja v sporni nepremičnini, ne zadosti.

Predlagana začasna odredba pa tudi sicer ne more biti utemeljena, saj ob tem, ko je primarni tožbeni zahtevek s to sodbo (I. točka izreka) pravnomočno zavrnjen, ni mogoče trditi, da je obstoj terjatve tožeče stranke verjetno izkazan in tako že primarni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatev iz prvega odstavka 272. člena ZIZ ni podan.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Posledica neuspeha tožeče stranke s pritožbo je tudi odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka, za katere je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da jih krije tožeča stranka sama.

K II./4. točki izreka:

Tožena stranka je v svoji pritožbi zoper zoper zamudno sodbo Okrožnega sodišča opr. št. P 131/2008-22 z dne 29.6.2009 ter sklep istega sodišča opr. št. P 131/2008-27 z dne 1.9.2009 priglasila stroške postopka s pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločitev o teh, z oziroma na dejstvo, da je ta odvisna od doseženega uspeha pravdnih strank v postopku, ki pa ga bo mogoče dokončno oceniti šele, ko bo odločeno tudi o podrejeno postavljenih tožbenih zahtevkih, pridržalo za odločitev sodišča prve stopnje o teh zahtevkih. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.