117. člen ZPP

Tožnika v tem postopku zastopa pooblaščenka, zato je bil sklep vročen njej. Vročitev neposredno stranki, ki ima pooblaščenca, sploh ne bi štela za veljavno opravljeno in bi pomenila bistveno kršitev določb postopka.

Pravnomočne lahko postanejo tudi sodne odločbe, ki so obremenjene s kršitvami določb postopka ali z napačno uporabo materialnega prava, saj je institut pravnomočnosti namenjen temu, da se pravna razmerja dokončno uredijo in da se pomiri spor, ki je zaradi postopka obstajal med strankami. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti.

Sodišče pravo (tudi tuje) pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje.

Bolezen pooblaščenca je lahko kvečjemu razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne vpliva pa na pravilnost vročitve.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj z zamujeno pritožbo bi moral tožnik vložiti najkasneje 4. 6. 2025, tožnik pa ga je vložil 30. 7. 2025, kar je po izteku 15-dnevnega roka. Ker je podan dejanski procesni stan iz 118. člena ZPP, je z izpodbijanim sklepom predlog na temelju 120. člena ZPP zakonito zavržen.

Po izteku objektivnega roka pet let od dne, ko je postala sodna pravnomočna, tožeča stranka obnove ne more več predlagati, četudi je šele po izteku tega roka izvedela za okoliščine, ki tvorijo obnovitveni razlog v skladu z 10. točko 394. člena ZPP.

Prvotožena stranka je zamudno sodbo prejela na podlagi fikcije vročitve 25. 9. 2024. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je rok 15 dni iz drugega odstavka 117. člena ZPP začel teči navedenega dne, saj je prvotožena (najkasneje) takrat izvedela za svojo zamudo z odgovorom na tožbo in posledično pravilno zaključilo, da se je rok za vrnitev v prejšnje stanje iztekel 10. 10. 2024. Ker je prvotožena stranka predlog vložila 21. 10. 2024 je njen predlog prepozen.

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in ne napaka sodišča, zaradi česar je lahko stališče o nepravilnosti pri vročanju le pritožbeni razlog.

Toženec je imel pravico izkoristiti celoten 15 dnevni rok za prevzem pošiljke potem, ko mu je vročevalec 4. 12. 2023 pustil obvestilo o prispeli pošiljki.

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog. V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.

Četudi je hospitalizacija nastopila dan kasneje, to je 9. 6. 2023, odvetniku ni moč očitati, da bi lahko že 8. 6. 2023 angažiral substituta, saj se je njegovo zdravstveno stanje nenadoma in nepredvidljivo poslabšalo.

V številnih primerih stranka sploh ne ve, da zamuja. Presoja zgolj vidika prenehanja vzroka kaže na prejudic sodišča prve stopnje, da je stranka najkasneje ob zaključku bolezni vedela za zamudo. Tožeča stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala okoliščine, da ob prenehanju vzroka ni vedela za zamudo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo presojati pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje tudi z vidika ali je tožeča stranka kasneje zvedela za zamudo, po prenehanju vzroka.

Določbo šestega odstavka 10. člena ZST-1 je treba razlagati tako, da taksna oprostitev, ki je na podlagi zakona predpisana za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika pravnega sredstva iz razloga neplačila takse, velja tudi za takse v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse oziroma roka za vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in torej tudi za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče dolžnikov predlog za takšno vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

Upoštevaje zgoraj citirano zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 8. 2024 skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 (četrti odstavek 117. člena ZPP) vložen prepozno, po poteku šestih mesecev od dneva zamude. Sodišče prve stopnje je sicer potek roka za pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 v korist tožnika (nepravilno) izračunalo šele na dan 27. 2. 2024, neupoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, ki mu sledi tudi sodna praksa, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji.

Z vročitvijo sodbe tožničini hčerki, to je odraslemu članu gospodinjstva, je bila osebna vročitev pravilno opravljena. Gre za nadomestno vročitev po prvem odstavku 142. člena v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP. Družinski član je sodno pisanje dolžan sprejeti.

Vročitev odločbe o brezplačni pravni pomoči po izteku rokov za opravo pravnega dejanja, za katerega je brezplačna pravna pomoč odobrena, lahko predstavlja vzrok, zaradi katerega je lahko dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.

Opravičilo za zamudo roka namreč ne more temeljiti le na predložitvi zdravniškega opravičila. Navedba, da pooblaščenec zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja ni bil zmožen opravljati svojega dela, je abstraktna in ne omogoča presoje, ali je res tako. Ni se bilo mogoče prepričati o opravičljivosti zamude roka. Diagnoza oz. zdravstveno stanje pooblaščenca ni navedeno niti v nobenem izmed dveh predloženih zdravniških opravičil. Sodišče tako niti na ta način ni moglo preveriti, ali je bilo zdravstveno stanje pooblaščenca res tako, da mu je preprečevalo pravočasno vložiti revizijo.

Določba o obveznosti razpisati narok se nanaša samo na predloge za vrnitev v prejšnje stanje, ki so dopustni. Prepozne in nedovoljene predloge predsednik senata zavrže brez naroka.

Po 30. členu SZ-1 se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz posla obratovanja večstanovanjske stavbe (razen stroškov toplote), kamor sodi tudi poraba vode, ne upoštevajo solastniški deleži etažnih lastnikov, temveč merila, ki jih določa drugi odstavek tega člena in ki jih podrobneje konkretizira Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi s stroški za porabo vode prvi odstavek 27. člena Pravilnika določa delitev stroškov po številu uporabnikov posameznih enot. Pri tem tretji odstavek tega člena za primer, da imajo nekatere enote večstanovanjske stavbe vgrajene individualne merilne naprave, druge pa ne, določa razdelitev stroškov, po kateri uporabniki z merilnimi napravami plačajo porabo vode po dejanski porabi na svojih merilnih napravah, razliko med porabo po glavni merilni napravi in seštevki porabe vode po individualnih merilnih napravah pa poravnajo vsi preostali uporabniki (torej tisti brez individualnih merilnih naprav) po številu uporabnikov posameznih enot.