279. člen ZIZ

Pravni interes za vložitev ugovora ima dolžnik, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se torej njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. Potem, ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zavarovanja in v ustavljenem postopku ne more več opravljati nobenih procesnih dejanj, bi morala druga dolžnica konkretizirano navajati, v čem bi ji vsebinska odločitev o ugovoru prinesla konkretno in neposredno pravno korist.

Odškodninska obveznost iniciatorja sodnega postopka je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Prvi primer je lahko podan takrat, kadar stranka začne postopek očitno brez utemeljitve. V drugem primeru gre za napačno uporabljanje postopka, ki je sicer sam po sebi upravičen, za namen, ki ni tisti, zaradi katerega je bil postopek ustanovljen.

Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožeče stranke je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila ravno ona tista, ki je v zvezi s spornimi avtomobili kršila dogovor prepovedi oglaševanja in preprodajanja (saj je toženka trdila, da je v posledici njene kršitve prišlo do izreka pogodbene kazni). Tožena stranka bi morala dokazati, da je prepoved kršila konkretno tožnica s spornima avtomobiloma. Prav tako bi morala dokazati, da je pogodbeno kazen svojemu principalu plačala zaradi kršitev tožeče stranke (tako je namreč zatrjevala sama). Posplošene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, kako iz izpovedb priče E. E. izhaja, da sta prepoved oglaševanja in preprodaje kršili tako B. d. o. o. kot tožnica in da je priča E. E. „ves čas govoril, da je X obe družbi tretiral kot eno in isto osebo“, zato niso upoštevne. Toženka na tak način ne more 'vzpostaviti' odgovornosti tožeče stranke. Še posebej, ker v pritožbi sama tudi pravilno navaja, da kršitve družbe B. d. o. o. niso pogoj za odgovornost tožeče stranke. Tveganje v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelj

ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ (ZKP je v tem delu lex specialis), zato smiselna uporaba določb o institutu opravičila začasne odredbe in z njim povezano povrnitvijo dolžniku prizadejane škode v postopkih začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po ZKP ne pride v poštev.

Res je, da izvedenec v izvedenskem mnenju navaja, da bi tožnik kot solastnik dosegel dinamiko sečenj, bi lahko v letih 2014 in 2015 posekal 50,16 m3 neto iglavcev, kar ob prodajni ceni, ki je v tem letu znašala 60,00 EUR na m3, pri tožniku, glede na njegov solastni delež, pomeni čisti dohodek v višini 1.404,48 EUR, vendar tega zneska ni mogoče šteti niti kot zmanjšanje tožnikovega premoženja za ta znesek, niti kot preprečitev povečanja tožnikovega premoženja za ta znesek. Navedeno količino lesa je namreč lahko tožnik posekal predhodno ali naknadno v okviru 10-letnega etata.

Odgovor na dopuščeno vprašanje - ali sme sodišče zavrniti tožbeni zahtevek zaradi že izpolnjene obveznosti v času zaključka glavne obravnave, kadar je tožnik prejel izpolnitev na podlagi regulacijske začasne odredbe in je bila izpolnitev začasne odredbe enaka kot zavarovana terjatev oziroma tožbeni zahtevek - je pritrdilen. Tožeča stranka mora, če želi preprečiti zavrnitev zahtevka, po izpolnitvi obveznosti tožbo spremeniti tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja.

Če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali že izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Iz tega izhaja, da je za opravičitev začasne odredbe potrebna oz. zadostuje že vložitev tožbe in ne končni uspeh v glavnem postopku. Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da to smiselno pomeni, da mora za opravičitev začasne odredbe, izdane v predkazenskem ali kazenskem postopku, zadostovati že vložitev obtožnice (pravnomočna obtožnica) in ne šele obsodilna sodba. V tem primeru je postala obtožnica pravnomočna (enkrat je bila tudi že izdana nepravnomočna obsodilna sodba), zato ni res, da toženka začasne odredbe ni opravičila.

Izgubljeni dobiček po 132. členu OZ je obligacijsko pravni pojem in ne računovodski. Z deložacijo zaradi realizacije neutemeljene začasne odredbe ter neizročitvijo poslovnega prostora tožeči stranki, je tej, ker prostora ni mogla uporabljati, nastajala škoda zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno. Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za storilca in začetek nastanka take škode. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev. Glede vedenja o nastanku škode gre poudariti, da se za začetek teka (subjektivnega) zastaralnega roka v skladu s teorijo in sodno prakso ne zahteva vedenje o točni višini oziroma obsegu škode, temveč vedenje o okoliščinah, ki omogočajo njeno določitev. Prepričanje o elementu protipravnosti na tek zastaralnih rokov ne vpliva. Tek zastaralnih rokov pri "trajajočih" škodnih dejanjih civilnega prav

Nobena metoda ugotavljanja dobička, pa naj je še tako standarizirana in v praksi enotno uveljavljena, ne more predstavljati absolutnega imperativa, ki bi izključeval vse druge možne načine ugotavljanja izgubljenega dobička (če so seveda po svoji naravi primerne). V načelu torej merilu "obdobje potem" ni kaj očitati; hipotetični izgubljeni dobiček je mogoče na podlagi tega merila izračunati enako dobro (verodostojno) kot na podlagi podatkov o poslovanju iz obdobja prej. Preden se izkaže, da je bila izdana začasna odredba neutemeljena, dolžnik nima pravice od upnika zahtevati povračila škode in torej tudi nima odškodninske terjatve. Odškodninsko terjatev in s tem tudi možnost, da jo izterja, pridobi šele z dnem, ko je seznanjen s pravnomočno odločitvijo o razveljavitvi izdane začasne odredbe. Upnikov močnejši procesni položaj v postopku izvršbe in zavarovanja je varovan tudi z 9. členom ZIZ; njegov pomen je v tem, da se dolžniku ne dopusti, da bi z vlaganjem katerihkoli pravnih sredstev lahko preprečil ali izničil učinek že začete izvršbe oziroma zavarovanja (četudi praviloma pravna sredstva zadržijo poplačilo upnika). Odgovor na vprašanje, ali je bilo tožeči str

Prav zaradi jasno zapisane volje pravdnih strank, da Sporazum v celoti uredi vsa njuna medsebojna razmerja, ki izhajajo ali bi lahko izhajala iz razmerja, ki sta ga imeli v zvezi z Koncesijsko pogodbo, ne more pritožba uspeti niti z zatrjevanjem, da naj bi šlo za subjektivno dojemanje stečajnega upravitelja, kaj sta s sporazumom pravdni stranki hoteli urediti, saj jasni dogovori razlage ne potrebujejo (prvi odstavek 82. člena OZ).

Možnost zahtevati povrnitev škode dolžniku, predpisana v 279. členu ZIZ, ne izključuje možnosti uporabe inštituta povračila škode in uveljavljanje tožbenega zahtevka proti državi po 26. členu Ustave.

Sodišču prve stopnje se do navedb, za katere se po logiki stvari šteje, da niso resnične, ni bilo potrebno opredeljevati, saj neresnične navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Več kot eno leto in tri mesece po prenehanju delovnega razmerja toženec ni storil prav ničesar s svojim premoženjem, zato ni mogoče trditi, da bi bila toženčeva ravnanja storjena z namenom skrivanja premoženja ali razpolaganja z njim zaradi onemogočanja bodoče izvršbe.

Prepoved obremenitve nepremičnine prepoveduje lastniku obremeniti nepremičnino z zastavno pravico in drugimi omejenimi oziroma izvedenimi stvarnimi pravicami, ne velja pa za dogovarjanje obligacijskih pravic na tej nepremičnini. Ker je najemna pravica obligacijska pravica, je pravilno stališče sodišč nižjih stopenj, da izdana začasna odredba tožniku ni preprečevala oddajanja stanovanja in poslovnega prostora v najem.

Edini kriterij za potrebe pravilne uporabe 279. člena ZIZ je ta, da se je izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker je bila razveljavljena, in ponovno presojanje neutemeljenosti začasne odredbe ni dopustno; dejstvo, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, je edini kriterij utemeljenosti začasne odredbe za potrebe pravilne uporabe določbe 279. člena ZIZ.

Primerljivost (le da v odnosu do pridobivanja strank - oglaševalcev - inverznih) položajev pravdnih strank ne sme voditi do sklepanja, da je mogoče škodo, ki bi zaradi neizdane začasne odredbe nastala upniku, mogoče vselej denarno ovrednotiti, in posledično zavrnitev izdaje začasne odredbe. V takih primerih je enako mogoče denarno ovrednotiti škodo dolžniku zaradi izdane začasne odredbe, ki bi se kasneje izkazala za neutemeljeno in zahtevati njeno povrnitev (279. člen ZIZ). Kadar sta položaja upnika in dolžnika glede posledic izdaje začasne odredbe za njuno delovanje in možnost povrnitve prejšnjega stanja (v primeru, da se začasna odredba izkaže za neutemeljeno), povsem primerljiva (tj. da izdana začasna odredba povzroča dolžniku enako „škodo“ kakršno bi neizdana začasna odredba povzročala upniku), ni mogoče izdajo začasne odredba zavrniti s sklicevanjem na možnost denarnega ovrednotenja škode.

Sodišče mora pravni standard konkludentno ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji oškodovančeva volja privoliti v škodo, v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti s presojo okoliščin, v katerih je bilo oškodovančevo ravnanje storjeno.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 4. odstavka 19. člena ZIZ, ki ureja pravilo o dovolitvi izvršbe še pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Z izdajo sklepa o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi, ni bilo odločeno o dovolitvi izvršbe, temveč o tem, da se postopek zavarovanja ustavi. Morebitna neutemeljenost začasne odredbe daje dolžniku zgolj podlago za odškodninski zahtevek do upnika, ki je predlagal izdajo neutemeljene začasne odredbe (279. člen ZIZ). Zato negotovost, ki traja do pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi začasne odredbe, ne more iti v breme dolžnikovega dolžnika (v našem primeru tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da bi lahko tožeča stranka od tožene stranke šele po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi začasne odredbe zahtevala plačilo dolgovane obveznosti.

Upravičenec oziroma tisti, ki mu grozi škodna nevarnost, lahko v primeru, ko za odstranitev vira nevarnosti obstaja več možnih načinov, zahteva zgolj odstranitev vira nevarnosti, nasprotniku pa mora dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa. Ker je bila začasna odredba kasneje razveljavljena, je postalo tudi postopanje tožnice po začasni odredbinaknadno nezakonito, zaradi česar je v konkretnem primeru podan element nedopustnega škodnega ravnanja. Sprememba tožbe se ne dopusti le v primerih, ko je jasno, da bo (spremenjenemu) zahtevku ugodeno. Pod zakonski pojem „dokončna ureditev spornih razmerij med strankama“ ne sodijo le primeri, ko je zahtevku ugodeno (in posledično pride tudi do spremembe v realnih razmerjih), ampak tudi primeri zavrnitev zahtevka (zahtevkov), saj zaradi načela res iudicata o njem (njih) ni več dopustno odločati. Načelno soglašanje, da bi bilo potrebno problem rešiti s postavitvijo betonskega zidu, ne pomeni, nespornosti trditev o dejstvih, ampak podobnost zahtev(kov). Sodišče pa upoštevaje 214. člen ZPP ni vezano na podobnost nasprotnih si (vzajemnih) tožbenih zahtevkov, ampak na nespornost pravno-relevantnih dejstev (oziroma trditev o n

Tveganje v zvezi s škodo, ki nastane v primeru, ko upnik izdaje začasne odredbe ne opraviči, nosi upnik ne glede na krivdo. Stroški ugovora dolžnika zoper sklep o zavarovanju po vsebini smiselno predstavljajo škodo, ki jo je utrpel dolžnik v zvezi z začasno odredbo.

Dokazno breme za razbremenitev (objektivne) odgovornosti za škodo zaradi neutemeljeno izdane začasne odredbe je na toženi stranki.