277. člen ZPP

Pridobitev informacije od sodišča po elektronski poti pooblaščenca ne razbremeni dolžnosti, da sam preveri datum vročitve z vpogledom v spis, zlasti kadar je pooblaščenec v dvomu glede trenutka vročitve in ko gre za odločilno procesno dejstvo, od katerega je odvisna izguba pravice. Iz vsebine elektronske korespondence izhaja, da je pooblaščenka tožene stranke zaprosila za podatek o datumu vročitve sodnega pisanja, ker naj bi bilo toženi stranki puščeno v hišnem predalčniku in ne ve, kdaj je prejela pošto. Na poizvedbo je odgovorila administrativna uslužbenka sodišča, ki je po naravi svojega dela pristojna za posredovanje tehničnih oziroma administrativnih podatkov, ne pa za pravno presojo nastopa fikcije vročitve v smislu določb ZPP. V skladu z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 delavcu, ki je na čakanju na delo doma, pripada nadomestilo plače v višini 80 % osnove. Sodišče prve stopnje je kljub tej ugotovitvi tožniku priznalo plačilo, kot da bi delo opravljal v polnem obsegu, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo. Zato je bilo treba sodbo v tem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremeniti tako, da se tožniku za mesec junij 2022 prizna le 80-odstotno nadomest

Namen fikcije vročitve, ki je določena v četrtem odstavku 142. člena ZPP, je v določitvi trenutka, od katerega za stranko prične teči zakonski rok za vložitev odgovora na tožbo, pravnega sredstva ..., oziroma v določitvi trenutka, s katerim nastopijo druge pravne posledice v sodnem postopku, čeprav stranka pisanja ni prevzela. Zakon nastopa fikcije vročitve in s tem pričetka teka zakonsko določenega roka ne veže na to, ali in kdaj je vročevalec v hišnem predalčniku pustil sodno pisanje. To pisanje namreč pusti v hišnem predalčniku šele po preteku 15-dnevnega roka, torej potem, ko se vročitev že šteje za opravljeno. Vložitev pisanja v hišni predalčnik naslovnika zato na fikcijo vročitve, ki je nastopila že prej, ne more več vplivati. Za pravilnost vročitve s fikcijo je torej pravno nepomembno, ali je bilo po nastopu fikcije sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno, niti ni relevantna seznanjenost naslovnika z vsebino sodne pošiljke oziroma okoliščina, ki jo kot ključno izpostavlja pritožba v tem sporu (ali je toženka sodno pisanje v nabiralniku našla 4. 9. 2025 ali 9. 9. 2025).

Tožba je sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in tudi, da dejstva, ki jih s tožbo zatrjuje tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni prejel vseh pripadajočih plač in ker tožnikove navedbe o dogovoru za plačilo 2.500,00 EUR neto mesečno niso neskladne s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zato je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo premalo izplačanih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz 278. člena ZPP izhaja, da ima tožena stranka obveznost, da se v odgovoru na tožbo izjavi o navedbah tožeče stranke oziroma da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženkine navedbe v vlogi ne izpolnjujejo tako opredeljenega standarda obrazloženosti, ki je potreben, da je vlogo mogoče šteti za odgovor na tožbo.

Pravno razmerje med strankama na podlagi pogodbe o najemu poslovne stavbe, sklenjene po 19. 6. 2021, ko je z uveljavitvijo SZ-1E prenehal veljati ZPSPP, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po določbah OZ o najemni pogodbi. Okoliščine, ki niso bile (pravočasno) zatrjevane, temveč jih razkriva zgolj tožničino dokazno gradivo, ne ovirajo izdaje zamudne sodbe niti v primeru, če bi po materialnem pravu narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka. Če trditve o dejstvu ni, tudi ni nasprotja s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Prekinitev postopka zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad stranko, ki nastanejo po vložitvi pritožbe oziroma izteku rokov za opravo dejanj v pritožbenem postopku, ne ovira izdaje odločbe višjega sodišča (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

Predlog se zavrne.

Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni. Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.

Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. "Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.

S tem, ko ostali toženci niso odgovorili na tožbo, tudi oni niso nasprotovali tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno za vse tožence izdalo zamudno sodbo, ko je ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Delodajalec mora upoštevaje drugi odstavek 6. člena ZDR-1 pri plačilu za poslovno uspešnost zagotoviti delavcem enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Določilo podjetniške kolektivne pogodbe, da se odštevajo dnevi, ko je bil zaposleni odsoten z dela zaradi bolniške odsotnosti, pomeni, da je takšen zaposleni pri odmeri plačila za poslovno uspešnost na podlagi zdravstvenega stanja obravnavan manj ugodno kot delavci, ki niso bili bolniško odsotni (neposredna diskriminacija).

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) ne določa posebnih zahtev glede velikosti hišnega predalčnika; v smislu tretjega odstavka 43. člena ZPSto-2 ni bila toženka nikoli obveščena o njegovi neustreznosti. V 43. členu ZPSto-2 predpisane zahteve glede hišnega predalčnika (označitev, vzdrževanje, namestitev, dostop) niso pomembne za presojo fikcije vročitve sodne pošiljke.

Tožencu je bila tožba skupaj s pozivom na odgovor, ki je vseboval vsa zakonsko predvidena opozorila (277. in 278. člen ZPP), pravilno poslana le v slovenskem jeziku. Na tožencu pa je bilo potem v okviru dolžne skrbnosti breme, da si zagotovi ustrezen prevod in pomoč, če prejetega ni razumel, in da na pisanje v predpisanem roku odreagira. Ni relevantno, kako je toženec dejansko razumel prejeta pisanja, temveč kako bi jih ob ustrezni skrbnosti in resnosti moral razumeti.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi. Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je treba napolniti tako, da pravica do sodnega izstopa iz družbe ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja konkretnim dejanskim okoliščinam. Za tožnico obstaja dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj predstavlja oviro pri

Pritožnik v pritožbi ne izpodbija nobenega od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki jih je v skladu z gornjo določbo ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem pogledu opravilo le uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženčev odgovor na tožbo ni bil obrazložen kot to zahteva 278. člen ZPP in se zato šteje, da ni bil vložen; pravilno pa je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.

Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da so dejstva v javni listini, to je obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi, nepravilno ugotovljena. Vendar pa z golim zanikanjem v obvestilu ugotovljenega dejstva, da ji je bilo pisanje po preteku roka puščeno v hišnem predalčniku, domneve o pravilnosti vročitve ni uspela izpodbiti.

Skladno s temi, ob izpolnitvi še drugih pogojev iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, sodišče izda zamudno sodbo s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka skladno z 277. členom ZPP v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

Ugotovljeni prihod toženca na skupno zemljišče, sprehod okoli hiše in enourno zadrževanje na zemljišču ter snemanje in fotografiranje hiše, kar je presenetilo in vznemirilo drugo tožnico, a ni povzročilo nobenih objektivnih sprememb na stvari, izgube posesti, spremenjenega načina izvrševanja posesti tožnikov in ni otežilo izvajanja posesti, ne predstavlja takšnega dejanja, zaradi katerega je dopustno sodno varstvo posesti.

Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb