VSRS Sodba I Up 928/2006

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodita kot I Up 928/2006 in I Up 929/2006, se združita v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis I Up 928/2006. II. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani sodbi.
III. Prizadeta stranka (X.) sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sodbama na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbi tožeče stranke (1. točka izreka sodbe in sklepa) zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 9. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, z dne 15. 6. 2005, s katero je bilo med drugim odločeno, da se investitorju X. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), dovoli gradnja stanovanjsko-poslovnega objekta "...", z zunanjo ureditvijo in komunalnimi priključki, ob tam navedenih pogojih.

2Sodišče prve stopnje je s sklepom (2. točka izreka obeh sodb in sklepov) zavrnilo zahtevo prizadete stranke za povračilo stroškov postopka.

3V obrazložitvi izpodbijanih sodb (1. točka izreka obeh sodb in sklepov) sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je v pritožbenem postopku presodila vse pritožbene ugovore tožeče stranke in jih tudi obrazloženo zavrnila ter se pri tem oprla na podatke iz predloženih upravnih spisov. Kolikor tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je nanje pravilno in popolno odgovorila že tožena stranka, zato jih na tem mestu ne ponavlja, ampak se nanje sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Obravnavano gradbeno dovoljenje temelji na določbah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Ur. l. RS, št. 110/02, 47/04 in 14/05 - popravek). Pred izdajo upravnega dovoljenja investitorju je upravni organ dolžan poleg procesnih predpostavk preveriti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki so določeni v 66. členu navedenega zakona. To torej pomeni, da je treba pri izdaji dovoljenja za gradnjo, poleg pogojev, ki jih določa ZGO-1, upoštevati tudi urbanistične predpise (namen, lega, funkcija, velikost in oblikovanje objekta ter morebitne prostorske ukrepe). Tak predpis je v obravnavanem primeru Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urejanja v mestnem središču (Ur. l. RS, št. 13/88, 21/90 in Ur. l. RS, št. 16/91, 35/92, 15/93, 61/94, 34/96, 22/98, 68/99, 77/02, 69/03 in 78/03, v nadaljevanju PUP), ki se v obravnavanem primeru, ob pogojih iz 173. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/02), še uporablja. Z določbami ZGO-1 in PUP pa je obravnavano gradbeno dovoljenje skladno. Zato zavrača tožbene ugovore tožeče stranke v zvezi z: "distribucijsko cesto"; zahtevo po dodatni prometni študiji od spornega objekta do 1. ulice; projektiranjem in projektno dokumentacijo; razpisom naroka, na katerem bi tožeča stranka lahko branila svoje z zakonom varovane koristi; sestavnim delom projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja glede projekta, ki se nanaša na zunanjo ureditev 2., 3. in 4. ulice; graditvijo komunalnih priključkov; višine objektov, ki lahko vpliva tudi na osončenost sosednjih objektov; prebojem kleti v kompleks ...; parkirnimi prostori; mnenjem izvedenke za geomehaniko A.; projektiranjem in projektno dokumentacijo in podtalnico, kot neutemeljene..

4V obširnih pritožbah zoper izpodbijano sodbo (1. točka sodbe in sklepa) tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V celoti ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da sodišče prve stopnje odgovora na tožbo tožene stranke ni posredovalo tožeči stranki in ji je s tem onemogočilo odgovoriti na navedbe tako tožene kot tudi prizadete stranke, kar je posebej problematično, ker sta bili izpodbijani sodbi izdani brez glavne obravnave. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

5Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

6Prizadeta stranka v odgovorih na pritožbi ponavlja svoje navedbe v odgovorih na tožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni zavrne in potrdi izpodbijani sodbi ter tožeči stranki naloži, da ji povrne priglašene stroške odgovorov na tožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodb dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

K 1. točki izreka:

7V obravnavanih primerih gre za dva postopka o istem predmetu, saj se z vloženima pritožbama (ki obe vsebujeta enake pritožbene razloge) izpodbijata sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega je v obeh primerih izpodbijana ista odločba tožene stranke. Ker torej obravnavani zadevi izpolnjujeta pogoje za združevanje postopka, je Vrhovno sodišče, upoštevaje načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 do UPB3, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odločba US in 121/08 - sklep US, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 42. člena ZUS-1, samo združilo navedena postopka v skupno obravnavo in odločanje.

K 2. točki izreka:

8Pritožbi nista utemeljeni.

9Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006) obravnava pritožbi tožeče stranke, ki sta bili vloženi pred uveljavitvijo ZUS-1, kot pritožbi po ZUS-1, ker je po ZGO-1 pravnomočnost odločbe o gradbenem dovoljenju pogoj za njeno izvršljivost.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da tožeča stranka v tem upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov strokovnega značaja, ki presegajo ta postopek, kar tožeča stranka ponavlja v pritožbi zoper izpodbijani sodbi. Gre namreč za ugovore tožeče stranke v tožbi in sedaj tudi pritožbah zoper izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na vprašanja, kot so: vpliv predvidene gradnje na objekt Y., vprašanje obsega izkopa gradbene jame in temeljenja predvidenega objekta, vplive gradnje na podtalnico, dovoze do predvidenega objekta, mirujoči promet, kulturnovarstvene pogoje, itd. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta vprašanja spadajo v pristojnost pooblaščenih strokovnih institucij ter organov, ki v postopkih v zvezi s posegi v prostor pripravljajo projekte, izdajajo predpisana strokovna mnenja, ocene in soglasja. Med take ugovore se nedvomno štejejo tudi ugovori, ki se nanašajo na gradbene posege, ki niso predmet tega postopka (na gradnjo: "distribucijske ceste", ki naj bi se gradila na podlagi dogovora oziroma pogodbe med investitorjem - prizadeto stranko in Mestno občino Ljubljana, ki je tudi sicer po zakonu dolžna zagotavljati opremljanje stavbnih zemljišč; postopek pridobivanja kulturnovarstvenega soglasja, za katerega tožeča stranka trdi, da ga je izdala nepooblaščena oseba, ki naj bi celo prekoračila meje uradnih pravic, kar naj bi bilo kaznivo dejanje po določbi 261. člena Kazenskega zakonika).

11Več ugovorov tožeče stranke v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo se nanaša na strokovna vprašanja, kot npr.: zahteva po dodatni prometni študiji od spornega objekta do 1. ulice, zaradi česar bi ta del moral biti tudi vključen v vplivno območje, sporni naj bi bili uvozi v garaže objekta in širina vozišča, pogoji statične oziroma geomehanske narave naj ne bi bili določeni, v projektu naj ne bi bili upoštevani pogoji soglasodajalcev itd. Gre za zahtevna in sestavljena strokovna vprašanja, ki so predmet prostorskih izvedbenih aktov, študij itd. in so rešitve teh vprašanj vsebovane v gradbeni dokumentaciji, ki pa jo lahko izdelujejo le pooblaščene organizacije, ki za strokovno pravilnost projektov in njihovih skladnost s predpis in standardi odgovarjajo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa tožniki niso predložili nasprotnih strokovnih študij oziroma projektov, ki bi pri upravnemu organu ali sodišču, ki glede teh vprašanj nista ustrezno strokovno podkovana, vzbudili dvom v pravilnost in skladnost projektne dokumentacije, ki je služila za izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja.

12V projektiranje in projektno dokumentacijo tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaradi odgovornosti za strokovne rešitve niti upravni organ in tudi ne kdo drug ne more posegati. V določenih delih se ta dokumentacija verificira s predpisanimi soglasji in pogoji. Z ZGO-1 je namreč zakonodajalec zaostril odgovornost projektantov in soglasodajalcev za stabilnost in varnost objektov ter za umestitev objektov v skladu z urbanističnimi oziroma gradbenimi predpisi. Ta odgovornost je po novi ureditvi prenešena na projektantska podjetja in posameznike ter na druge izvajalce, ki po ZGO-1 sodelujejo pri projektiranju in graditvi objektov. Odgovornost navedenih oseb je med drugim opredeljena tudi v določbah 13., 14., 15., 17., 18., 32. in 33. člena ZGO-1. Zato tudi po mnenju Vrhovnega sodišča upravni organi, ki so pristojni za izdajo gradbenih dovoljenj, ne morejo v svoji pristojnosti presojati strokovnih rešitev, ki izhajajo iz projektne gradbene dokumentacije. Tudi mnenje izvedenke za geomehaniko, ki so ga pridobili tožniki, tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz prej navedenih razlogov ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. V določbi 54. člena ZGO-1 je namreč določeno, da mora investitor k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim predložiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja s predpisanimi sestavinami. Tožeča stranka v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijani sodbi niti ne zatrjuje, da predložena projektna gradbena dokumentacija ne bi imela predpisanih sestavin, ki jih določa Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji (Ur. l. RS, št. 66/04). Kaj več od tega pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča upravni organ od investitorja ne more terjati. Ob tem je treba navesti, da načrti, ki se nanašajo na izkop in na temeljenje objektov, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča, sodijo med projekte za izvedbo (33. in nadaljnji členi navedenega pravilnika). Ti projekti pa se praviloma izdelujejo šele po tem, ko so z upravnim dovoljenjem fiksirani pogoji gradnje, kot so: lega, vertikalna in horizontalna velikost objekta, priklop objekta na infrastrukturo, itd.

13Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tudi tožbene navedbe, da je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku izdal gradbeno dovoljenje, v katerem je presojal dokaze (nova soglasja), ki so bili ponovno predloženi, ne da bi v upravnem postopku razpisal narok, na katerem bi tožeča stranka lahko branila svoje z zakonom varovane koristi, s čimer naj bi bistveno kršil procesne določbe. Že tožena stranka je pravilno pojasnila, da po določbi tretjega odstavka 163. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni treba znova razpisati ustne obravnave, če se pozneje predložijo novi pisni dokazi, vendar pa je treba dati stranki v takem primeru možnost, da se izjavi o izvedenih dokazih. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v zadevi meni, da je tožeča stranka sodelovala v postopku na prvi stopnji, saj je organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe odgovoril na njene navedbe, prav tako tudi v pritožbenem postopku. Niti v tožbi niti v pritožbi pa ne navaja, v čem naj bi bila prizadeta v svojih pravicah, ker ni bila ponovno razpisana ustna obravnava. Prav tako ni navajala, da ji sodelovanje ni bilo omogočeno. Nasprotno, iz odločbe organa prve stopnje celo izhaja, da so bile stranke v postopku obveščene o možnosti vpogleda v na novo predložene dokumente (146. člen ZUP).

14Sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (avgust 2003 - zbirni načrt komunalnih priključkov in zunanja ureditev) je tudi projekt, ki se nanaša na zunanjo ureditev 2., 3. in 4. ulice. Ta del projekta je tudi sestavni del gradbenega dovoljenja, ki ga upravni organ prve stopnje izrecno citira v 1. točki izreka. To tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da bo ta projekt, v katerem je med drugim urejena tudi prometna ureditev, v obravnavanem primeru tudi podlaga za izdelavo projektov za izvedbo. Iz projekta je tako natančno razvidno, v kakšnem obsegu in kakšna infrastruktura se bo gradila zaradi predvidene novogradnje in na katero prometno infrastrukturo se bo novi objekt navezoval. Zato ni utemeljen očitek tožeče stranke, da je organ prve stopnje napačno citiral navedeni projekt, tožena stranka pa naj bi to sprejela. Sklicevanja tožene stranke na dokumentacijo, ki je v upravnih spisih ni, je sicer napaka, ki pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari. Dejstvo je namreč, da je navedeni projekt (zunanja ureditev ....) sestavni del gradbenega dovoljenja, da je pristojni soglasodajalec z njegovo vsebino soglašal; in zgolj ta projekt bo lahko podlaga za izvedbo zunanje ureditve in ne morebitne njegove dopolnitve, če sploh obstajajo. Res pa je tudi, da je bilo navedenemu soglasodajalcu vročeno gradbeno dovoljenje, zoper katerega bi se lahko pritožil, če v njem ne bi bili upoštevani njegovi pogoji v zvezi z gradnjo, kar velja tudi za ostale soglasodajalce, saj pristojni upravni organi gradbena dovoljenja v procesnem smislu praviloma vedno izdajajo s soglasjem drugih organov (209. člen ZUP), kar velja tudi za obravnavani primer.

15Tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da upravni organ, preden je izdal gradbeno dovoljenje, ni preveril, ali ima investitor (prizadeta stranka) pravico graditi komunalne priključke, ki so po projektih v projektno gradbeni dokumentaciji pretežno locirani na parc. št. ... oziroma na parc. št. ... Po 56. člen ZGO-1 se pravica graditi izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, z notarsko overjeno pogodbo, z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigo ali z drugo listino, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča podatki v zadevi kažejo, da bo priklop predvidenega objekta izveden na komunalno infrastrukturo, ki po neizpodbijani ugotovitvi tožene stranke deloma poteka po pločniku in deloma po cesti, ki sta javno dobro in v upravljanju lokalne skupnosti. Mestna občina Ljubljana s takim priklopom očitno soglaša, saj je v ta namen sklenila ustrezno pogodbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča za priklop objekta na infrastrukturo zadošča sklenjena pogodba med investitorjem in lokalno skupnostjo, kar potrjuje tudi obstoječa sodna praksa. Tožeča stranka je zato v zmoti, ko navaja, da bi si investitor moral od lokalne skupnosti zagotoviti služnostno oziroma stavbno pravico. Dejstvo namreč je, da bi si tako pravico moral zagotoviti investitor, ki bi bil hkrati tudi upravljalec take infrastrukture (vodovod, kanalizacija, elektrika itd.), kar pa investitor v spornem primeru nedvomno ni, ampak soglasje lastnika zemljišča potrebuje le v toliko, kolikor bo posegal v zemljišča zaradi priklopa objekta na že obstoječo infrastrukturo.

16Vrhovno sodišče meni, da ni v skladu s podatki in listinami v upravnih spisih tožbeni in sedaj tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, da tožena stranka ni odgovorila na pripombe v zvezi s parkirnimi prostori. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je sicer res, da ni izrecno odgovarjala na ta ugovor, res pa je tudi, da se je glede tega sklicevala na obrazložitev prvostopnega organa (zadnji odstavek 29. strani izpodbijane odločbe), kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem zadošča. Je pa na to vprašanje odgovoril organ prve stopnje (4. odstavek na 28. strani obrazložitve gradbenega dovoljenja), s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče, in sicer, da so normativi Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo lahko le pripomoček pri načrtovanju potrebnega števila parkirnih prostorov pri posamezni gradnji, ni pa to predpis, ki bi bil zavezujoč za projektante. Ob tem je pomembno tudi to, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da so mirujoči promet in dovozi stvar pristojnega organa Mestne občine L., ki je s predvidenim posegom soglašala, saj je dala soglasje k projektni gradbeni dokumentaciji, ki je bila tudi ena izmed podlag za izdajo gradbenega dovoljenja.

17Tožeča stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča nima prav, ko ugovarja navedbi tožene stranke, da je zazidalna situacija v merilu 1:500 vključena v posebni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, namesto z zakonom zahtevane zazidalne situacije iz lokacijskega načrta. Zadevno območje se namreč ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji in ne s prostorskim izvedbenim načrtom, kot to zmotno izhaja iz tožbe in sedaj pritožbe zoper izpodbijano sodbo, ko tožeča stranka smiselno navaja, da je zazidalna situacija sestavni del PUP. Za prostorske ureditvene pogoje je namreč značilno, da jih lokalne skupnosti sprejemajo z odlokom, v katerem tudi določijo pogoje gradnje, ki so jih dolžni upoštevati tako projektanti pri izdelavi projektne dokumentacije, kot tudi upravni organi pri dovoljevanju posegov v prostor. Sestavni del takega prostorskega izvedbenega akta pa ni zazidalna situacija, ki je značilna za prostorski izvedbeni načrt (npr. za zazidalni načrt), ampak se umestitev objekta v prostor izvede v skladu s pogoji iz prostorskega izvedbenega akta, v obravnavanem primeru v skladu s pogoji iz PUP, kot so npr. velikost, lega in oblikovanje objekta, priklop objekta na infrastrukturo itd. Taka umestitev objekta je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru izvedena v posebnem delu projekta, ki je sestavni del projektne gradbene dokumentacije, kar pravilno navaja že tožena stranka. Sestavni del PUP je praviloma le njegov grafični del, ki je namenjen predvsem razmejitvi posameznih območij, ki se po PUP lahko tudi različno urejajo.

18Pritožbeno sodišče meni, da tudi pritožbene navedbe tožnikov glede obrazložitve odločbe tožene stranke o podtalnici niso utemeljene. Ocena glede podtalnice izhaja iz geomehanskega poročila, na katerega se tožena stranka tudi sklicuje. Pri tem je za ta postopek tudi nepomembno, kakšne napotke je tožena stranka dala organu prve stopnje v prejšnjem postopku, saj se v tem postopku presoja zakonitost gradbenega dovoljenja z dne 15. 6. 2005 in ne gradbenega dovoljenja, ki je bilo razveljavljeno. Je pa v 33. členu PUP v zvezi z navedeno problematiko določeno, da je izvedba kleti dopustna povsod (v obravnavanem primeru gre za 3 kleti), kjer to dopuščajo rezultati geomehanskih raziskav in pogoji zaščite podtalnice. Ta strokovna presoja pa je bila v obravnavanem primeru izvedena po strokovni osebi, kar je tudi izkazano z listinami. Morebitni dvom v pravilnost in strokovnost projektne dokumentacije odvrača tudi izjava o reviziji projektne dokumentacije, v kateri je navedeno, da je z načrti tehničnih rešitev dokazano izpolnjevanje bistvenih zahtev urbanistično gradbene stroke in da je vplivno območje objekta določeno na predpisan način (arhitektura, mapa 1). Tudi Vrhovno sodišče nima razloga za dvom v tako oceno pooblaščene osebe, ki je opravila revizijo projektne dokumentacije.

19To, da sodišče prve stopnje ni poslalo odgovora na tožbo tožene stranke tožeči stranki, po določbi drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ne pomeni bistvene kršitve postopka, saj na odločitev ni vplivala. Tožena stranka v obeh odgovorih na tožbi ne navaja razlogov, temveč le vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče prve stopnje tožbi zavrne kot neutemeljeni.

20Vrhovno sodišče se do pritožbenih ugovorov v zvezi z dejanskim stanjem ni opredelilo, saj je glede na določbe 73. člena ZUS-1 ta ugovor mogoče uveljavljati le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v tem primeru ni. Smiselno enako določbo je imel tudi ZUS v določbi petega odstavka 72. člena.

21Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sodbi (1. točka izreka obeh sodb in sklepov).

K 3. točki izreka:

22Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila prizadeta stranka, z ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi tega stroški za njegovo vložitev po presoji Vrhovnega sodišča niso bili potrebni in je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da prizadeta stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.