32. člen ZGO-1-UPB1

Republika Slovenija glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS) ne more biti razbremenjena odškodninske odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnje objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim. Zato odškodninsko odgovarja tudi za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank. Napake v projektu niso v vzročni zvezi s škodo zaradi nadaljevanja gradnje v nasprotju z odločbo o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja. Ker ne obstaja posebna določba, po kateri bi odgovorni projektant za škodo zaradi napak v projektu tretjim neposredno odgovarjal skupaj s projektantom kot svojim delodajalcem, to je določba, ki bi

Civilnopravno odgovorni projektant odgovarja projektantu, kot izrecno določa točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in ne drži, da je določba 2. člena ZGO-1 namenjena le olajševanju razumevanja gradbene zakonodaje in klasificiranju medsebojnih povezav v gradbenopravnem smislu. Odgovorni projektant je posameznik, ki za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev, odgovarja projektantu. Napram tretjim pa odškodninsko odgovarja projektant, zato je sodišče prve stopnje v 56. in 57. točki obrazložitve navedene določbe pravilno razumelo in obrazložilo, vključno z določbo 47. člena ZGO-1, tako da je podlaga za neposredni odškodninski zahtevek tožnic v razmerju do odgovornega projektanta izključena.

Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov. Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnan

Določilo 32. člena ZGO-1 ne posega v ureditev OZ o solidarni odgovornosti naročnika in izvajalca del za škodo tretji osebi, saj je OZ na tem področju specialnejši predpis. Če je bila škoda reparirana, se višina odmerja upoštevajoč dejanske stroške sanacije in načelo popolne odškodnine in ne po cenitvi izvedenca po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Dejstvo, da Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot državni organ na svoji spletni strani ne objavlja, katere osebe so pooblaščene, samo po sebi ne pomeni, da osebi, ki sta vodili postopek, in oseba, ki je odločala, niso imele ustreznih pooblastil za to. Upravni organ je ugotovil dejstva, ki so pravno odločilna za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1. V projektiranje in projektno dokumentacijo pa zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne upravni organ ne sodišče ne moreta posegati. Pravilno in zakonito je torej stališče upravnega organa, da bi poseg v svoje pravice in pravno varovane koristi morala izkazati tožnica.

Sodišče ne vidi kršitve v investitorjevem ravnanju, ko je zaradi vsebinsko spremenjenega zahtevka predložil še vsebinsko spremenjeni projekt, ki je nato postal sestavni del izpodbijane odločbe. Ali bodo vplivi gostinskega lokala (prezračevanje, hrup), ki je po OPN nesporno dovoljena dejavnost na obravnavanem območju, v dovoljenih okvirih po predpisih, na katere se sklicuje tožnik, bo stvar inšpekcijskega nadzora, pri čemer ima tožnik v primeru morebitnih posegov v njegovo lastninsko pravico zagotovljeno tudi varstvo v civilnem sodnem postopku. Presoja, ali ima projekt predpisane sestavine, je v pristojnosti upravnega organa za gradbene zadeve. Upoštevati je namreč treba, da pri izdelavi projekta sodelujejo projektanti oziroma odgovorni projektanti, ki morajo izpolnjevati posebne zahteve, ki jih določa ZGO-1, odgovarjajo pa tudi za škodo, ki nastane tretjim in izvira iz njihovega dela. PGD torej pripravljajo za to usposobljeni strokovnjaki, zato mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. To pomeni, da lahko stranka vzbudi dvom v rešitve, predstavljene v PGD, le s predložitvijo strokovno podkrepljenih dokazov. Šele v takem prim

Ker gre pri 187. členu OZ za specialno določbo, ki ureja posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega (to je izvajalca) in se izrecno nanaša (le) na naročitelja del, ki so se izvajala na nepremičnini, širjenje njene uporabe na druge osebe ni dopustno.

V projektiranje in projektno dokumentacijo tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaradi odgovornosti za strokovne rešitve niti upravni organ in tudi ne kdo drug ne more posegati. V določenih delih se ta dokumentacija verificira s predpisanimi soglasji in pogoji. Z ZGO-1 je namreč zakonodajalec zaostril odgovornost projektantov in soglasodajalcev za stabilnost in varnost objektov ter za umestitev objektov v skladu z urbanističnimi oziroma gradbenimi predpisi. Ta odgovornost je po novi ureditvi prenešena na projektantska podjetja in posameznike ter na druge izvajalce, ki po ZGO-1 sodelujejo pri projektiranju in graditvi objektov. Zato upravni organi, ki so pristojni za izdajo gradbenih dovoljenj, ne morejo v svoji pristojnosti presojati strokovnih rešitev, ki izhajajo iz projektne gradbene dokumentacije.