14. člen ZGO-1-UPB1

Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.

Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave. Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN)

Upravni organ je v gradbenih zadevah namreč dolžan odločati na podlagi zakona in podzakonskih aktov, v konkretnem primeru torej tudi na podlagi OPN MOL ID, kar mu zapoveduje že 66. člen ZGO-1. Iz določb OPN MOL ID je razvidno, da prostorski akt podrobneje opredeljuje pojem nadzidave v primerjavi z opredelitvijo pojma po ZGO-1, kjer je nadzidava opredeljena zgolj v okviru pojma novogradnje, ne pa tudi kot poseben pojem. Sodišče sodi, da citirani prostorski akt (v presojanem delu) ni v nasprotju z ZGO-1 (načelo zakonitosti delovanja občine - tretji odstavek 153. člena Ustave), kar pa tudi pomeni, da je za zakonito odločitev v skladu s 6. členom ZUP treba uporabiti (tudi) določbe OPN MOL ID in torej opraviti presojo posega tudi z vidika opredelitve pojmov posegov v prostor iz OPN MOL ID.

Gradbeno dovoljenje, katerega sestavni del je tudi projekt, šele daje pravni temelj za (zakonito) gradnjo. Če obstaja med strankama spor glede vsebine dogovora, gre za ugotavljanje dejanskega stanja. Razlaga pogodbe pa je značilen primer uporabe materialnega prava. Stranki sta v Pogodbi določili pogoj za ustanovitev služnostne pravice, ki je odvisen od volje tožene stranke, in sicer volje graditi na parc. št. 798/24. Takšen pogoj se imenuje hotni (potestativni). Takšen pogoj je izrazito neugoden za sopogodbenika, ki ne odloča o nastopu pogoja. Odvisen je namreč od volje tistega sopogodbenika, ki odloča o nastopu pogoja. Nedopusten pa zaradi tega hotni pogoj ni. Dopustna sta tako hotni kot kazualni pogoj. Ni razloga, ki bi govoril proti dopustnosti hotnega pogoja pri ustanovitvi stvarne služnosti.

S prostorskimi ureditvenimi pogoji se na abstrakten način določajo pogoji in merila za izvedbo prostorskih ureditev na določenem območju in so podlaga za odločanje v upravnih postopkih za izdajo dovoljenja za gradnjo objekta. Skladnost projekta s prostorskim aktom presoja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojna upravna enota. ZGO-1 v 49.b členu določa, kdo so soglasodajalci pri graditvi objektov. Glede na zakonsko točno določene pristojnosti občine kot soglasodajalca, ta ne more nastopati kot soglasodajalec (tudi razlagovalec recipročnosti objekta) urbanističnih rešitev, kot je odmik objekta od sosednjih zemljišč. Vsi odmiki morajo biti vnaprej jasno določeni s prostorskimi akti. V obravnavanem primeru pa občina z izdajanjem soglasja, ki temelji na razlagi, da predmetna gradnja ni v nasprotju z urbanistično dokumentacijo, dejansko opravlja normativno vlogo, s tem ko dopolnjuje nejasen oziroma nedorečen prostorski akt. Soglasje je lahko dano samo za vnaprejšnja razmerja po načelu recipročnosti, ne morejo pa se upoštevati kot recipročna soglasja, dana v sosedskih razmerjih med pravnimi predniki lastnikov objektov, za več desetletij nazaj.

V projektiranje in projektno dokumentacijo tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaradi odgovornosti za strokovne rešitve niti upravni organ in tudi ne kdo drug ne more posegati. V določenih delih se ta dokumentacija verificira s predpisanimi soglasji in pogoji. Z ZGO-1 je namreč zakonodajalec zaostril odgovornost projektantov in soglasodajalcev za stabilnost in varnost objektov ter za umestitev objektov v skladu z urbanističnimi oziroma gradbenimi predpisi. Ta odgovornost je po novi ureditvi prenešena na projektantska podjetja in posameznike ter na druge izvajalce, ki po ZGO-1 sodelujejo pri projektiranju in graditvi objektov. Zato upravni organi, ki so pristojni za izdajo gradbenih dovoljenj, ne morejo v svoji pristojnosti presojati strokovnih rešitev, ki izhajajo iz projektne gradbene dokumentacije.

Gradbeno dovoljenje za gradnjo na območju, ki ga ureja PUP, se izda investitorju v skladu s pogoji iz PUP in ne zadošča, da je namembnost rabe površine določana zgolj s prostorskim planom. Okoliščine primera v tej zadevi kažejo na neusklajenost PUP s spremembo prostorskega plana v času, ko se je v tej zadevi odločalo na prvi stopnji. Srednjeročni družbeni plan občine pa ni izvedbeni akt, ki bi lahko bil neposredna pravna podlaga za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in zatem za izdajo gradbenega dovoljenja.