VSRS Sklep II Ips 528/2004

Revizija zoper sklep se zavrne.

Reviziji zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba glede ugotovitve, da je glina, ki leži pod parcelami, naštetimi v izreku odločbe, last Republike Slovenije, zavrže. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so sporne parcele last tožeče stranke in za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sporne nepremičnine in glina pod njimi ne spadajo v stečajno maso, in zahtevek za izročitev parcel v posest tožeči stranki. Tožečo stranko je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 431.520 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 1.012,228 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2002 do plačila. Razloge za zavrnilno sodbo je mogoče kratko strniti v povzetek, da sporne nepremičnine niso kmetijska zemljišča, kmetije, gozdovi in nezazidana stavbna zemljišča, ki bi po 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93-23/96 - ZSKZ) postali last Republike Slovenije. Odločitev o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na glino, ležečo pod spornimi nepremičninami, je utemeljilo s pomanjkanjem pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitveno tožbo.

Pritožbeno sodišče je, razen v stroškovnem delu, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Medtem ko se je strinjalo z razlogi za delno zavrženje tožbe, pa je ocenilo, da so ostali tožbeni zahtevki neutemeljeni, ker ni podana stvarna legitimacija tožeče stranke Republike Slovenije. Materialno upravičenje za vložitev predmetne tožbe naj bi namreč pripadalo Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Poudarja, da ima iz razloga, ker ji tožena stranka ne priznava lastninske pravice, interes, da s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice. Razlogovanje sodišča druge stopnje glede pomanjkanja stvarne legitimacije Republike Slovenije je napačno. V konkretnem primeru ne gre ne za zakupno razmerje ne za denacionalizacijski postopek, temveč za lastninsko tožbo in izločitev zemljišč iz stečajne mase. Nadaljnje obširne navedbe, v katerih tožeča stranka polemizira s stališči sodišča prve stopnje, niso vplivale na odločitev o reviziji, zato jih revizijsko sodišče ne povzema.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrne. Meni, da predmet spora niso kmetijska zemljišča niti druga zemljišča, navedena v 14. členu ZSKZ, zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper sklep je neutemeljena, zoper sodbo pa je utemeljena.

O reviziji zoper sklep:

Revizija tožeče stranke zoper sklep ni obrazložena, zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preverilo, ali je bilo materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP).

Lončarska, keramičarska in opekarska glina spada med mineralne surovine (13. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o rudarstvu, Uradni list RS, št. 56/99-46/04). Mineralne surovine, ki so naravni vir, so lastnina države (prvi odstavek 17. člena Zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93-10/04 - ZVO). Vse mineralne surovine so prešle v lastnino države z dnem uveljavitve tega zakona (111. člen ZVO). Čeprav je država lastnik mineralnih surovin, to ni povezano z lastništvom zemljišča. Lastnik prostora, na katerem je naravna dobrina, lahko, če izpolnjuje določene pogoje, uveljavlja prednostno pravico pri pridobitvi koncesije na naravnem viru (sedmi odstavek 21. člena ZVO).

Nakazana materialnopravna podlaga napotuje na zaključek, ki ga je napravilo že sodišče prve stopnje, da tisti subjekt, ki bo postal lastnik zemljišča glinokopa, s tem ne bo postal tudi lastnik mineralne surovine - gline. Tožničin pravni položaj torej ni ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, zato posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP) - pravni interes - ni bila izpolnjena.

Ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zoper sklep zavrnilo (378. člen ZPP).

O reviziji zoper sodbo:

Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) oziroma na občino (prvi odstavek 14. člena ZSKZ). S kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije gospodari Sklad (prvi odstavek 2. člena ZSKZ). Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje (drugi odstavek 2. člena ZSKZ). Država je torej eno od svojih neoblastnih funkcij (upravljanje nepremičnega premoženja), ki jo sicer opravlja Vlada Republike Slovenije (drugi odstavek 7. člena Zakona o Vladi, Uradni list RS, št. 24/05 - ur. p. b.), prenesla na Sklad.

Ker je država Skladu z zakonom zaupala "splošno pooblastilo za urejanje in razčlenjevanje z zakonom določenih razmerij v skladu z namenom in kriteriji zakona"(1), je bilo ključno vprašanje v tej zadevi, ali je tožeča stranka še nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša konkretni civilni spor.

Sodna praksa je odklonila stvarno legitimacijo Republike Slovenije v zadevah, v katerih je ta s tožbo izterjevala zakupnino za kmetijsko zemljišče.(2) Če je Sklad tisti, ki sklepa zakupne pogodbe za kmetijska zemljišča (2. alineja 4. člena ZSKZ), in so sredstva, ki jih pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči, njegov prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ), je logično, da Republika Slovenija ne more imeti statusa upnice v sporih zaradi izterjave zakupnine za kmetijska zemljišča v lasti države. Po ustaljeni sodni praksi je Sklad tudi denacionalizacijski zavezanec in zavezanec za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/91 - Ur. l. RS, št. 18/05 - ZDen).(3) Takšen sklep izhaja iz določb 27. člena ZDen in prvega odstavka 20. člena ZSKZ.

Predmet presoje v tej pravdni zadevi pa je bil drugačen od do sedaj obravnavanih primerov, omenjenih v obrazložitvi, in je bil začrtan s tožbenim zahtevkom tožeče stranke. Ker tožena stranka zanika lastninsko pravico države, slednja s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice, ki je med strankama sporna (primerjaj 181. člen ZPP). Morebitna ugodilna pravnomočna sodba bo tista javna listina, na podlagi katere bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke. S kondemnatornim zahtevkom pa zahteva vrnitev svoje stvari v posest in izločitev iz stečajne mase. Vrnitvena (vindikacijska) tožba je v okviru varstva lastninske pravice temeljna tožba za zaščito lastninske pravice po Stvarnopravnem zakoniku (Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ, 92. člen SPZ).

Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ). Kot stvarna pravica je absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica, toda v mejah, ki jih določa pravni red posamezne družbe. Ne opredeljujejo je le pozitivna ravnanja (priznavanje upravičenj lastniku), temveč tudi zahteva po negativnem ravnanju enega ali več subjektov, odvisno od narave pravice. Med temi zavezami je najpomembnejša ta, da nihče ne sme posegati v upravičenja, ki jih pravo prizna posamezniku, nosilcu pravice.(4) Kadar lastnik eno ali več svojih upravičenj prenese na druge osebe, kot se je to zgodilo v sporni zadevi, mu še vedno preostane materialno upravičenje, ki izvira iz njegovega lastninskega položaja, da se upre vsakemu posegu tretjih in da lahko od vsakega tretjega, ki mu je stvar odvzel, zahteva, da mu stvar vrne. Čeprav je torej država za gospodarjenje z delom svojega nepremičnega premoženja pooblastila Sklad, ji ni mogoče odrekati upravičenja, da, zlasti spričo dejstva, da Sklad za prenos ni poskrbel (drugi odstavek 16. člena ZSKZ), zahteva obstoj spornega stvarnopravnega razmerja, in tako imenovane zasledovalne pravice,(5) ki je usmerjena na vrnitev odvzete stvari. Skratka, četudi država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja oziroma uživa niti z njim ne razpolaga (nima torej "popolne" oblasti nad stvarjo), lahko z zahtevki stvarnopravne narave poskrbi za zaščito lastninske pravice.

Sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča o pomanjkanju stvarne legitimacije tožeče stranke ni izčrpalo vseh pritožbenih razlogov, ki jih je zoper sodbo uveljavljala tožeča stranka. Reviziji je bilo zato treba ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---------------

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 5.10.1995 U-I-176/94, tč. 14. Op. št. (2): Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča z dne 14.9.2000, opr. št. II Ips 122/2000. Op. št. (3): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 27.1.2005, opr. št. II Ips 1/2004. Op. št. (4): Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 217. Op. št. (5): Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 20004, stran 219.