10. člen ZSKZ

Ključno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je bila v skladu z 2. členom ZSKZ ustanovljena z namenom, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, aktivno stvarno legitimirana za uveljavitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. ZSKZ namreč določa, da tožeča stranka (Sklad) opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ), medtem ko so sredstva, ki jih tožeča stranka pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njen prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ). Upoštevaje ustaljeno sodno prakso je kljub pooblastilu tožeči stranki, da gospodari z delom premoženja države, Republika Slovenija tista, ki je upravičena uveljavljati zahtevke za zaščito svoje lastninske pravice. Čeprav država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja in uživa, niti z njim ne razpolaga, pa ima aktivno stvarno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov stvarnopravne narave. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve so načeloma obligacijski, vendar pa je problematika predmetne zadeve dejansko stvarnopravna – uveljav

Pogodbe v imenu Republike Slovenije sklepa Sklad in ker do sklenitve pogodbe ni prišlo, je obligacijsko razmerje med strankama nastalo na neposlovni podlagi (z neupravičeno pridobitvijo). Za uveljavljanje kondikcijskih oziroma verzijskih terjatev pa je prav tako legitimiran Sklad. Poleg tega, da gre za kmetijska zemljišča, ki so bila ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini, sta torej dodatna pogoja za ex lege pridobitev lastninske pravice občine še, da zemljišča ležijo na območju občine in so bila 6. aprila 1941 v lasti občine. Tega dejanskega stanja pa v izpodbijani sodbi ni - neprerekano je, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je bilo 11. 3. 1993 v družbeni lastnini. Zato uporaba četrtega odstavka 14. člena ZSKZ ne pride v poštev in ga tudi sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je torej neutemeljen.

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanec za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen tem upravičencem pa je Sklad (tožena stranka).

Sklad pasivne legitimacije v konkretnem primeru, v katerem tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki spada med kmetijska zemljišča, v zemljiški knjigi pa je vpisana na Republiko Slovenijo, nima.

Stroške odstranitev nezakonito odloženih odpadkov nosi tisti, ki nad predmetnim zemljiščem izvaja posest, bodisi da je to lastnik zemljišča ali pa nekdo drug. Tožnik izvaja neposredno dejansko oblast nad predmetnim zemljiščem, saj lahko z njim razpolaga, glede na drugi odstavek 10. člena ZSKZ pa pri gospodarjenju s temi zemljišči zasleduje tudi ekonomsko korist. Zato je dolžan nositi stroške odstranitve komunalnih odpadkov na podlagi tretjega odstavka 157.a člena ZVO-1.

Glede na z zakonom urejeno razmerje med državo in Skladom kmetijskim zemljišč in gozdov je Sklad pasivno legitimiran za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin tudi za obdobje od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do ustanovitve Sklada. Ker sta tožnika zahtevala plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe v višini zakupnine, je bilo s prisojo nadomestila v višini izgube dohodka zaradi nemožnosti pridelave poljščin kršeno razpravno načelo.

Tožnik je dolžan nositi stroške odstranitve komunalnih odpadkov na podlagi tretjega odstavka 157.a člena ZVO-1, ne glede na to, da v 10. in 10.a členu ni izrecno navedeno, da so njegova sredstva namenjena tudi za opisan namen. Stroške odstranitve odpadkov namesto lastnika (oziroma neposrednega posestnika) nosi tisti, ki izvaja fizično oblast nad stvarjo (na podlagi pravnega naslova ali brez), kajti ta, ki fizično poseduje zemljišče, ima tudi največjo možnost, da nezakonito odlaganje odpadkov prepreči, kar pa je tudi v skladu z določbo četrtega odstavka 157.a člena ZVO-1, da je primarno dolžan nositi stroške povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov.

Stroške odstranitve nezakonito odloženih odpadkov nosi tisti, ki nad predmetnim zemljiščem izvaja posest, bodisi da je to lastnik zemljišča ali pa nekdo drug. Tožnik izvaja neposredno dejansko oblast nad predmetnimi zemljišči, saj lahko z njimi razpolaga, glede na drugi odstavek 10. člena ZSKZ pa pri gospodarjenju s temi zemljišči zasleduje tudi ekonomsko korist. Zato je dolžan nositi stroške odstranitve komunalnih odpadkov na podlagi tretjega odstavka 157a. člena ZVO-1.

Tožnici sta vložili tožbo na ugotovitev sklenitve pogodbe za kmetijska zemljišča, kot toženo stranko pa navedli Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Sklad ni pooblaščenec oziroma zastopnik tožene stranke pač pa je pravna oseba, ki gospodari z nepremičninami, zato je pasivno legitimiran Sklad in ne Republika Slovenija. Ker Sklad v tem postopku ni naveden kot tožena stranka, je sodišče tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pravilno zavrnilo.

Tožeča stranka je bila do 22. 02. 2005 vpisana kot lastnica nepremičnine št. 450. Glede na to je podana domneva, da je bila do sklenitve prodajne pogodbe tožena stranka lastnica sporne nepremičnine. Zakonska domneva velja, dokler se ne izpodbije. Tožeča stranka je v tem sporu izpodbijala domnevo o lastništvu nepremičnine. Zatrjevala je, da tožena stranka ni bila lastnica sporne nepremičnine, saj je nepremičnino dobila neodplačno v postopku arondacije, zato je na podlagi ZSKZ nepremičnina prešla v last RS.

gre tožniku skladno sodni praksi za tak primer, vtoževana odškodnina le do pravnomočne odločitve o vrnitvi podržavljene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku in ne do izročitve v posest, kot je to materialnopravno zmotno presodilo prvo sodišče. To zato, ker lahko za tem med strankama nastanejo pravna razmerja, ki nimajo povezave z ZDen in zato s tem ni izključena uporaba Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma Obligacijskega zakonika - OZ o splošnih odškodninskih in obogatitvenih zahtevkih iz zakupnih razmerij. Povsem pa je pritrditi pritožbi tožeče stranke, da gre tožniku vtoževana odškodnina za čas neuporabe predmetne nepremičnine že od uveljavitve ZDen, ne glede na čas vložitve zahtevka za denacionalizacijo, kot je tudi o tem vprašanju zavzela stališče sodna praksa,

Lastninska pravica je absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica, toda v mejah, ki jih določa pravni red posamezne družbe. Ne opredeljujejo je le pozitivna ravnanja (priznavanje upravičenj lastniku), temveč tudi zahteva po negativnem ravnanju enega ali več subjektov, odvisno od narave pravice. Med temi zavezami je najpomembnejša ta, da nihče ne sme posegati v upravičenja, ki jih pravo prizna posamezniku, nosilcu pravice. Čeprav je država za gospodarjenje z delom svojega nepremičnega premoženja pooblastila Sklad, ji ni mogoče odrekati upravičenja, da, zlasti spričo dejstva, da Sklad za prenos ni poskrbel (drugi odstavek 16. člena ZSKZ), zahteva obstoj spornega stvarnopravnega razmerja, in tako imenovane zasledovalne pravice, ki je usmerjena na vrnitev odvzete stvari.

Zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen zaradi neuporabe kmetijskih zemljišč je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ne pa tudi Republika Slovenija.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je ustanovila država in nanj prenesla del sredstev, s katerimi mu je omogočila delovanje ter z zakonom uredila medsebojna razmerja (9. in 10. člen ZSKZ). Prav to pa ne predstavlja podlage, po kateri bi bil Sklad odvezan plačila odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Res je, da navedena zakonska določba ne pove, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je jasno, ker gre za zahtevek sui generis, ki ima sicer podlago v ZDen, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi. ZSKZ je treba razlagati kot celoto, predvsem pa povezati tretji odstavek 2. člena s 14. členom ter noveliranim 17. in 17.b členom (Ur. l. RS, št. 1/96).

Republika Slovenija je na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja in da so tudi sredstva, ki jih Sklad tako pridobi, njegov dohodek. Določba 20. člena ZSKZG v povezavi s 27. členom ZDen (Sklad je denacionalzacijski zavezanec) pripelje do ugotovitve, da je Sklad tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen. Drugi odstavek 72. člena ZDen sicer ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi.