16. člen ZSKZ

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

Predlagatelj je ob oblikovanju ZKSZ na več mestih izpostavil nujnost celovite lastninske preobrazbe na področju kmetijskih zemljišč in gozdov. Ta cilj je zasledoval (tudi) s sprejemom Navodila. Sodna praksa pa je že oblikovala stališče, da so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo kot podzakonski predpis. Naslovno sodišče zato nima pomislekov, da so občine (in druge pravne osebe) dolžne posredovati podatke, pomembne za prenos zemljišč, s katerimi so upravljale, na tožečo stranko. Mednje pa sodi informacija o namenski rabi na določen pretekli dan. Potrdilo o namenski rabi prostora zasleduje namen informiranja: posamezniku oziroma pravni osebi zagotavlja, da se seznani z namensko rabo prostora. Ne gre prezreti še, da je uvrščen v poglavje, naslovljeno „Informacije s področja urejanja prostora“. Tako jezikovna, logična in sistematična razlaga pripeljejo do istega pomena: potrdilo posreduje podatek o namenski rabi zemljišča, kot jo določa OPN.

Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu ZUN. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča. Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ.

S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična. Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.

Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, obenem pa predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu. Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami. Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine. Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oziroma da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.

Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To Navodilo v 5. členu določa katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožeči stranki. Ker tožeča stranka v pritožbi ni trdila, da je toženi stranki posredovala dokumentacijo o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, njene pritožbene navedbe, da je tožena stranka slaboverna ves čas oddajanja sporne nepremičnine v zakup, niso utemeljene. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le deklaratorni učinek.

Lastninjenje kmetijskih zemljišč lovskih družin – na enak način kot vseh drugih družbenih kmetijskih zemljišč, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz katerih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena – ni v neskladju z Ustavo.

Ker je Republika Slovenija v zvezi z lastništvom nepremičnin vložila tožbo, glede na zakonsko določeno obveznost tožene stranke kot sklada za upravljanje s temi nepremičninami, tožena stranka od vložitve tožbe oziroma od prejema odgovora na tožbo, kjer je zadruga zatrjevala, da je nepremičnine pridobila odplačno, ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica teh Republika Slovenija.

Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da statusna združitev in bilančni prevzem premoženja pripojenih zadrug ni podlaga za lastninjenje kmetijskih zemljišč v smislu citiranega Navodila. Na podlagi 16. člena ZSKZ in 5. člena Navodila je na toženki trditveno in dokazno breme, da je nepremičnine pridobila odplačno, torej, da je bilo zanje plačano nadomestilo oziroma odškodnina, ki je presegla 30 % vrednosti nepremičnine.

Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine. To Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30% takratne vrednosti nepremičnine, kot to določa 9. točka 5. člena Navodila, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožnici. Ker tožnica tožencu do leta 2014 ni posredovala dokumentacije o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, kar v postopku ni bilo sporno, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec ob oddajanju nepremičnin slaboveren.

Ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, sodišče za potrebe lastninjenja kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, ne pa na podlagi ZDen in z njimi povezanih podzakonskih predpisov.

Zadruga olastnini nepremičnine, če jih je pridobila odplačno. V nasprotnem primeru pripadejo državi. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zakonodajalec je mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti in to je tožena stranka, kar za pritožnico ni sporno, po ugotovitvah sodišča presegla. Pravilno je pravno stališče, da se ocena odškodnine opravi glede na tedanjo vrednost nepremičnin, in ne, kot zmotno meni pritožnica, njihova sedanja vrednost, tj. vrednost nepremičnin v času lastninjenja.

V tej pravdi gre za vprašanje lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini: Po prvem odstavku 74. člena ZZad je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Sklad je bil ustanovljen z ZSKZ in vanj so se v rokih in po postopku, določenem s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih, torej tudi po prej omenjeni določbi ZZad. Na podlagi določila sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. To Navodilo pa v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način; slednji način se et de iuris domneva, če odškodnina ni presegla 30 % vrednosti. Toženka mora dokazati, da je organ, ki je nepremičnino podržavil, zanjo plačal določeno nadomestilo, in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratn

Ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, sodišče za potrebe lastninjenja kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, ne pa na podlagi ZDen in njimi povezanih podzakonskih predpisov.

Upravljalci so bili dolžni toženki predložiti dokumentacijo za zemljišča, ki so postala last RS po 74. členu ZZad, torej za zemljišča, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Neutemeljene so zato trditve toženke, da je bila toženka, ker ji tožnica ni predložila dokumentacije o odplačni pridobitvi parcele, v dobri veri, da je RS postala lastnica sporne parcele z uveljavitvijo ZZad. Noben predpis ne določa, da se domneva, da je lastnica kmetijskega zemljišča postala RS, dokler zadruga toženki ne predloži dokumentacije o odplačni pridobitvi. Prvi odstavek 74. člena ZZad namreč ureja pravilo, drugi pa izjemo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v konkretnem primeru ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica sporne parcele z uveljavitvijo ZZad postala RS. V primeru denarne odmene na podlagi vindikacijskega zahtevka neupravičeni uporabnik pride v zamudo s trenutkom, ko lastnik od njega zahteva vračilo denarne odmene.

VS RS se je v svojih odločbah že večkrat izreklo, da metodo ugotavljanja (ne) odplačnost prehoda kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeno lastnino tako po ZZad kot ZSKZ določa drugi odstavek 5. člena Navodil in ne Odlok, ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, saj so s tem Odlokom bile določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča, postopki lastninjenja pa urejajo drugačna področja. V zvezi s slednjimi se je sodna praksa tudi enotno že večkrat izrekla, da odplačnost oziroma neodplačnost pridobitve v družbeno lastnino, za katere kriterije določajo Navodila, pri lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini predstavlja dopusten zakonodajalčev kriterij za določitev tega, kdo pridobi lastninsko pravico na njih.

Glede na to, da je tožeča stranka s toženo stranko poskušala doseči podpis pogodbe še pred pravdo, ta pa se je temu izogibala, saj na dopise ni odgovarjala in ni navedla, zakaj pogodbe ne bi mogla skleniti oziroma ni kako drugače odgovorila na pozive tožeče stranke, takšnega ravnanja tožene stranke ni mogoče subsumirati pod določbo 157. člena ZPP kot ravnanja, ki ne predstavlja povoda za tožbo.

Sodišči prve in druge stopnje se sklicujeta na določbo petega odstavka 57. člena ZJS. Po tej določbi so postala nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do leta 1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, last občine, na območju katere ležijo. Razen v zadnjem delu je besedilo vsebinsko enako povzel ZJS-1, ki je nadomestil ZJS, in sicer v tretjem odstavku 55. člena, nazadnje pa tudi še omenjena sedaj veljavna določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ. Nobena od predložene dokumentacije, niti potrdilo o namenski rabi zemljišč, pa ne izkazujejo obstoja zakonskih predpostavk za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke - „novega prostorsko izvedbenega akta, ki bi bil usklajen z obveznimi republiškimi izhodišči“ oziroma „prostorsko izvedbenem aktu, usklajenem z obveznimi republiškimi izhodišči“, kot to do