7. člen ZVRS

Tožnica ni mogla že samo zato, ker je bil njen sogovornik po funkciji minister, šteti, da ima ta pooblastilo Vlade RS za sklenitev pogodbe. Šteje se, da so objavljeni predpisi vsem (tudi tožnici) poznani; iz teh predpisov pa je izhajalo, da je minister za sklenitev pogodbe potreboval posebno pooblastilo. Prvo toženko bi lahko zavezal le, če bi tožnico prepričal, da prav tako pooblastilo ima, čeprav ga v resnici ne bi imel. V skladu s 26. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Gre torej za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil. Po presoji revizijskega sodišča pa vladni sklep z dne 17. 9. 2008 po vsebini ni predstavljal dejanja izvajanja oblasti napram tretjim osebam. Država je z njim namreč zgolj uredila lastna premoženjska razmerja; ravnala je torej iure gestionis. Odškodninske odgovornosti druge toženke napram tožnici ni mogoče izvajati iz pogodbene podlage, saj s

Jasno je, da minister, brez sklepa vlade ustne pogodbe z direktorjem tožeče stranke, ki bi v naprej zavezovala RS, ne bi mogel skleniti. Funkcija ministra namreč v primerjavi s pooblastilom po zaposlitvi, ne pomeni, da ima minister pooblastila o sklepanju obligacijsko pravnih zavez (pogodb v gospodarskem prometu) enako, kot to velja za osebe, ki v gospodarski družbi ali kot samostojni podjetniki posamezniki, opravljajo delo, s katerim je zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb. Za obstoj odškodninske odgovornosti RS po 26. členu Ustave, bi morala tožeča stranka zatrjevati vse elemente odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava. Pravico do povračila škode bi imela tožeča stranka pod predpostavko, da bi ji nastala v zvezi z opravljanjem službe ministra škoda, ki bi bila povzročena z njegovim protipravnim ravnanjem pri opravljanju svoje službe.

Lastninska pravica je absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica, toda v mejah, ki jih določa pravni red posamezne družbe. Ne opredeljujejo je le pozitivna ravnanja (priznavanje upravičenj lastniku), temveč tudi zahteva po negativnem ravnanju enega ali več subjektov, odvisno od narave pravice. Med temi zavezami je najpomembnejša ta, da nihče ne sme posegati v upravičenja, ki jih pravo prizna posamezniku, nosilcu pravice. Čeprav je država za gospodarjenje z delom svojega nepremičnega premoženja pooblastila Sklad, ji ni mogoče odrekati upravičenja, da, zlasti spričo dejstva, da Sklad za prenos ni poskrbel (drugi odstavek 16. člena ZSKZ), zahteva obstoj spornega stvarnopravnega razmerja, in tako imenovane zasledovalne pravice, ki je usmerjena na vrnitev odvzete stvari.

Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen (primerjaj 1. odst. 19. člena v zvezi s 4. točko 1. odst. 55. člena ZIZ). Ugovor, da bi lahko sodišče skladno s 3. odst. 173. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti izterjalo le takse in stroške, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, bi dolžnica torej morala uveljavljati že v pritožbi proti sklepu, ki sedaj predstavlja izvršilni naslov. Za ugotovitev ali ima dolžnica sposobnost biti stranka v tem postopku (t. i. aktivna procesna legitimacija), je pomemben že prvi del njene označbe - le Republika Slovenija, in ne katerokoli ministrstvo, je namreč pravna oseba (primerjaj tudi 5. člen Zakona o vladi Republike Slovenije).

V individualnem delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja delavcu, zaposlenem v ministrstvu, je tožena stranka Republika Slovenija in ne ministrstvo. Ker se je zoper sodbo po svojem pooblaščencu pritožilo ministrstvo, je potrebno pritožbo zavreči kot nedovoljeno.

Ministrstvo ne more samostojno nastopati kot stranka v individualnem delovnem sporu pred sodiščem. Zakon o vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96 in 47/97) v prvem odstavku 7. člena (pred sprejemom novele v letu 1996 je bil to 5. člen) določa, da vlada zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Pri tem s posebnimi predpisi ni določeno, da so ministrstva pravne osebe, kar pomeni, da ne morejo biti pravdne stranke. Take lastnosti ministrstvu ne more priznati niti sodišče po tretjem odstavku 77. člena ZPP (to je bilo možno po starejših predpisih). Ministrstva niso taki organi, pri katerih gre za takšne oblike združevanja, kjer bi združeni imeli družbena sredstva oziroma premoženje, kar takim združbam izjemoma omogoča pridobitev lastnosti pravdne stranke.