4. člen ZSKZ

Sklad v postopku izbire odloča sam, upoštevaje pri tem 27. člen ZKZ, kar pomeni, da mora pri izboru upoštevati prednostno pravico upravičencev oziroma ponudnikov po vrstnem redu določenem v drugem odstavku 27. člena ZKZ, nato pa o izbiri obvesti ponudnike z obvestilom o izboru zakupnika. Obvestilo, ki ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa je mogoče izpodbiti zgolj s tožbo v pravdnem postopku, torej pred sodiščem splošne pristojnosti

Obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ker gre pri izbiri zakupnika za akt poslovanja. Po ustaljeni sodni praksi pa aktov poslovanja ni mogoče šteti za upravne odločbe (prim. odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 194/2021), saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi oseb na področju upravnega prava, temveč so ti akti izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanja toženke kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis).

Ker sporno obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Pri oddaji kmetijskih zemljišč in kmetij v zakup na podlagi ZSKZ in ZKZ pri izvajanju nalog toženca ne gre za javnopravno odločanje, temveč za poslovanje. Ob tem pa je sicer pritožniku mogoče pritrditi, da to velja zgolj v primeru, da toženec v navedenih zakonskih okvirih zasleduje zgolj običajne pravnoposlovne cilje (npr. ustvarjanje dohodka) in torej razpolaga s svojim premoženjem kot vsaka druga oseba ob ustrezni poslovni skrbnosti. Če pa bi toženec na drugih (dodatnih) pravnih podlagah z oddajanjem kmetijskih zemljišč v zakup uresničeval javni interes in torej za izbiro zakupnikov poleg zakonsko določenega prednostnega vrstnega reda iz ZKZ upošteval predpisane javnopravne kriterije, ki s pravno naravo in ekonomskimi cilji teh poslov niso povezani, pa bi se morda lahko zastavilo vprašanje učinkovitega sodnega varstva iz tega izvirajočega javnopravnega interesa potencialnih upravičencev, torej tudi vprašanje možnosti sodnega varstva zoper akte toženca v upravnem sporu.

Ker obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

V ZDen ni podlage za zaključek, da bi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS moral kot nadomestno zemljišče vrniti katerokoli zemljišče, s katerim gospodari, in za katero po določbah ZDen ni ovir za vračilo v naravi. SKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije (razpolaga in upravlja) v skladu s sprejeto razvojno politiko Republike Slovenije, predpisi in svojimi akti (prvi odstavek 4. člena ZSKZ) ter v njegove pristojnosti v nasprotju z zakonom ni mogoče posegati.

Sklad pasivne legitimacije v konkretnem primeru, v katerem tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki spada med kmetijska zemljišča, v zemljiški knjigi pa je vpisana na Republiko Slovenijo, nima.

Stroške nezakonito odloženih odpadkov na zemljišču v državni oziroma občinski lasti v primeru, ko povzročitelj obremenitve ni znan, nosi tisti, ki nad njimi (odpadki) izvaja posest, bodisi da je to lastnik zemljišča (država ali občina), ali pa nekdo drug. Pri tem je sodišče že zavzelo stališče, da zgolj posest zemljišča ne pomeni nujno tudi posesti odpadkov, ki se nahajajo na njem, čeprav se ta praviloma predvideva. Če nad nezakonito odloženimi (nekomunalnimi) odpadki na zemljišču v državni lasti ne izvaja nihče drug posesti, se lastnica zemljišča (Republika Slovenija) obveznosti plačila stroškov nezakonito odloženih odpadkov na njenem zemljišču ne more uspešno izogniti z zatrjevanjem, da nad odpadki nikoli ni prevzela dejanske oblasti, saj je v skladu z načelom subsidiarnega ukrepanja za kritje stroškov odprave teh posledic prav tako odgovorna Republika Slovenija, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem, na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi.

Inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje kot oblike nedovoljene gradnje se ob analogni uporabi 157. člena ZGO-1 primarno izrečejo investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je pravna oseba, ki ima v Republiki Sloveniji zakonska pooblastila v zvezi z opravljanjem nalog gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti države in v tem okviru tudi pooblastila za izvrševanje nalog glede zagotavljanja pravne in dejanske urejenosti le-teh. To med drugim pomeni tudi, da je dolžan skrbeti za zakonito stanje na zemljiščih in je zanj odgovoren. Zato mora (tudi) v primeru nelegalnih gradenj na zemljiščih, s katerimi gospodari, v imenu in na račun Republike Slovenije prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku.

Po presoji sodišča je treba šteti, da ima koncesionar zemljišča, na katerih izvaja dejavnost izkoriščanja gozdov, v posesti. Vendar to dejstvo samo po sebi še ne pomeni, da je tudi zavezanec za plačilo stroškov odstranitve odpadkov, zato bi toženka morala ugotoviti, ali je mogoče nastanek teh odpadkov pripisati ravnanju koncesionarja pri izvajanju koncesijske dejavnosti.

Sodišče odloča o sklenitvi zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla glede kmetijskega zemljišča, tak pravni posel pa velja pod odložnim pogojem odobritve upravne enotes. Vprašanja, ali in kakšna ponudba je bila dana, kako dana ponudba veže, kaj pomeni sprejem ponudbe, so civilnopravno vprašanja, zato se glede umika ponudbe ne upoštevajo predpisi o upravnem postopku. Tožnik kot povprečen udeleženec v pravnem prometu ni ravnal dovolj skrbno, ko je podajal ponudbo. Okoliščina, da prodajalec za postopek ponudbe pooblasti osebo, ki naj bi bila strokovnjak, ne pomeni, da ponudniku ni treba ničesar več storiti. Dejstvo, da je bil primarni tožbeni zahtevek zavrnjen šele v četrtem sojenju in je sodišče šele v petem sojenju pričelo z obravnavo podrejenega zahtevka, je potrebno upoštevati pri ugotavljanju uspeha v pravdi.

Tožnik je dolžan nositi stroške odstranitve komunalnih odpadkov na podlagi tretjega odstavka 157.a člena ZVO-1, ne glede na to, da v 10. in 10.a členu ni izrecno navedeno, da so njegova sredstva namenjena tudi za opisan namen. Stroške odstranitve odpadkov namesto lastnika (oziroma neposrednega posestnika) nosi tisti, ki izvaja fizično oblast nad stvarjo (na podlagi pravnega naslova ali brez), kajti ta, ki fizično poseduje zemljišče, ima tudi največjo možnost, da nezakonito odlaganje odpadkov prepreči, kar pa je tudi v skladu z določbo četrtega odstavka 157.a člena ZVO-1, da je primarno dolžan nositi stroške povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov.

Zakon o družbenem kapitalu je določal, da je mogoče podjetje in družbeni kapital v celoti ali delno prodati domači ali tuji pravni ali fizični osebi, dopuščal je torej spremembo družbenega kapitala v nominirano obliko kapitala le na podlagi odplačnega pravnega posla. V konkretnem primeru pa tožeča stranka odplačnosti ni zatrjevala. Brezplačen prenos družbenega kapitala po tem zakonu zato ni podlaga za to, da bi družbeni kapital postal nominiran oziroma kapital z znanim lastnikom.

Pravica Republike Slovenije uveljavljati predkupno pravico na podlagi 4. čl. ZKZ je prenesena na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, zato ta lahko zahteva sklenitev pogodbe v svojem imenu.

Lastninska pravica je absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica, toda v mejah, ki jih določa pravni red posamezne družbe. Ne opredeljujejo je le pozitivna ravnanja (priznavanje upravičenj lastniku), temveč tudi zahteva po negativnem ravnanju enega ali več subjektov, odvisno od narave pravice. Med temi zavezami je najpomembnejša ta, da nihče ne sme posegati v upravičenja, ki jih pravo prizna posamezniku, nosilcu pravice. Čeprav je država za gospodarjenje z delom svojega nepremičnega premoženja pooblastila Sklad, ji ni mogoče odrekati upravičenja, da, zlasti spričo dejstva, da Sklad za prenos ni poskrbel (drugi odstavek 16. člena ZSKZ), zahteva obstoj spornega stvarnopravnega razmerja, in tako imenovane zasledovalne pravice, ki je usmerjena na vrnitev odvzete stvari.

Obveznosti in pravice zakupodajalca in zakupnika so posebej urejene v zakonu, ki ureja obligacijska razmerja (2. odstavek 27. člena ZKZ), zato je varstvo pravic iz civilnopravnih razmerij med fizičnimi in pravnimi osebami zagotovljeno pred sodišči splošne pristojnosti.

Aktivno procesno legitimacijo v izvršbi na podlagi verodostojne listine ima le tisti subjekt, ki je kot materialnopravni upnik označen v verodostojni listini. RS ne more v postopku nastopati kot stranka namesto Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Aktivno procesno legitimacijo v izvršbi na podlagi verodostojne listina ima le tisti subjekt, ki je kot materialnopravni upnik označen v verodostojni listini. RS ne more v postopku nastopati kot stranka namesto Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Ker je poslovno razmerje, na čigar podlagi je bil izstavljen račun kot verodostojna listina, sklenjeno med Skladom in zakupnikom in ne med RS in zakupnikom RS ne more biti stranka v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine. Upnik iz predloženega računa(izstavljenega na podlagi poslovnega razmerja) je po pravilih izvršilnega postopka lahko le Sklad, ki je v izvršilnem naslovu kot izstavitelj računa naveden (1. odstavek 21. člena ZIZ). Le v primeru, ko bi RS v skladu z 24. členom ZIZ z javno ali po zakonu overjeno listino dokazala, da je bila terjatev nanjo prenesena ali da je na kak drug način nanjo prešla, bi sodišče lahko izvršbo dovolilo tudi na njen predlog.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov po določilu 2. člena ZSKZ gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje. Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Po določilu 6. člena ZSKZ sklad vodi in zastopa direktor sklada. Republika Slovenija prek svoje vlade in ministrstev sicer nadzira delo sklada in usmerja njegovo delo (4. člen ter prvi in drugi odstavek 9. člena ZSKZ), ne more pa delovati namesto sklada. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije od sprejema ZDPra ni več zakoniti zastopnik sklada.