17. člen ZVO

Tožeča stranka kot lastnica rudnin ne vtožuje nadomestila za degradacijo okolja, temveč odškodnino zaradi toženčevega nedovoljenega izkopavanja in prilastitve peska dolomita. Tudi za ponavljalna škodna dejanja in posledično iz teh dejanj izvirajoče škode veljajo triletni subjektivni zastaralni roki, ki se upoštevajo za vsako dejanje posebej.

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ker je zavrnilo očitek o kršitvi prepovedi novot s sklicevanjem na pomanjkanje pritožnikovih trditev o vplivu relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zakonitost in pravilnost sodbe; - ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje na očitek o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage odgovorilo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve izčrpno obrazložilo; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor zastaranja v zvezi s povečanim zahtevkom ni utemeljen; - ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da od tržne cene gramoza ni treba odšteti stroškov izkopa.

Toženec ni imel dovoljenja pristojnega organa oziroma si ni pridobil koncesije za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine, ki je v lasti tožnice (nepomembno je, če se je peskokop nahajal na zasebnem zemljišču), zato je z izkopavanjem oziroma gospodarskim izkoriščanjem peskokopa (za kar je toženec imel pridobitni interes, saj je izpovedal, da je pri tem zasledoval korist) pridobil pesek, ki si ga je prilastil na škodo tožnice. Škodo predstavlja vrednost pridobljenega peska. Tožnica je trdila (in dokazala), da je toženec izkoriščal peskokop v spornem obdobju od oktobra 1997 do septembra 2000. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je samo po sebi razumljivo, da je šlo za ponavljalna škodna dejanja, zato je začel teči triletni zastaralni rok od nastanka zadnjih škodnih posledic v septembru 2000. Ker je tožnica med pravdo spreminjala tožbeni zahtevek po višini (v prvi pripravljalni vlogi ga je delno umaknila oziroma skrčila, na naroku pa zvišala), se je razmerje uspeha pravdnih strank med postopkom spreminjalo. Zato je treba obračunati pravdne stroške po vrednosti spornega predmeta in uspehu pravdnih strank v posameznih fazah postopka.

Z dnem uveljavitve ZV-1 je tožnica postala lastnica vsega morskega dna, ki spada pod ozemlje Republike Slovenije. Zato ni pomembno, da je parcela x/1 v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi označena kot nezazidano stavbno zemljišče, da iz določenih prostorskih planskih dokumentov izhaja, da je ta parcela namenjena gradnji, da je bila s srednjeročnim ali dolgoročnim družbenim planom opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, ali da je bila zanjo izdana odločba o ukinitvi javnega dobra. Za ugotovitev lastninske pravice na parceli x/1 je pomembno le ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v naravi morsko dno. Toženka z nasutjem morskega dna, torej s spremembo narave območja parcel x/2 in x/3 iz morskega dna v del obalnega zemljišča, ni mogla spremeniti svoje omejene pravice uprave v kakršnokoli obliko stvarne oziroma lastninskopravne pravice, ki jih do samovoljnega posega v morsko dno ni ne imela ne mogla imeti. Zato je lastninjenje tega prostora po ZLNDL izključeno. Ker pa za toženkino pridobitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3 ni obstajala nobena druga pravna podlaga, kljub vknjižbi svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni mogla postati njegova lastnic

Po določbi 76.b člena ZUN je odškodninska odgovornost lastnika subsidiarna glede na odškodninsko odgovornost investitorja nedovoljenega posega v prostor. Le če slednjega ni mogoče ugotoviti, je odškodnino dolžan plačati lastnik oziroma upravljalec zemljišča. Po pravilnem zaključku nižjih sodišč v konkretni zadevi subsidiarna odgovornost toženca kot lastnika zemljišč ni podana, saj tožnica ni zatrjevala, da ni mogoče ugotoviti, kdo je investitor spornega posega. Tudi ko lastnik ni investitor oziroma naročnik posega, je njegova odškodninska odgovornost lahko podana zaradi njegovih drugih protipravnih ravnanj pri izvajanju nedovoljenih posegov v prostor (prim. drugi odstavek 9. člena ZVO ter 206. člen ZOR). Ob upoštevanju, da toženec ni bil ne naročnik ne izvajalec izkopov ter da zanje tudi ni vedel, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nedopustnega ali protipravnega.

Tožena stranka je dokazni predlog za zaslišanje priče podala na glavni obravnavi, ne da bi navedla, o katerem pravno relevantnem dejstvu naj bi priča izpovedala; prav tako ni zatrjevala, da bi predlagana priča o zadevi sploh vedela kaj povedati. Zato je sodišče predlaganega dokaza utemeljeno ni izvedlo.

Predpostavke odškodninske odgovornosti po 76.b členu ZUN bi bile izpolnjene, če bi bila kljub odrejeni in izvršeni sanaciji posledic nedovoljenega posega v prostor, še vedno podana poškodba okolja; pri opredelitvi pojma poškodbe okolja je treba izhajati iz definicije 8. točke 5. člena ZVO. Pojem premoženjske škode po splošnih načelih odškodninskega prava je odprt in v tem pogledu širši od pojma poškodbe okolja iz 76.b člena ZUN, ki je opredeljen s predpostavkami iz 8. točke 5. člena ZVO.

Obdolženčevega ravnanja, ko je odredil izkop, odvoz in uporabo vsaj 2096 m3 gramoza v raščenem stanju, last Republike Slovenije, v vrednosti vsaj 314.000,00 SIT oziroma 1.311,96 EUR v korist gospodarske družbe A.P. d.o.o. za ureditev parkirišč ni mogoče šteti kot gospodarsko dejavnost. Sicer pa je potrebno pritožbi pritrditi tudi tedaj, ko zatrjuje, da s kršitvijo predpisov, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, tudi pojmovno gledano ne more predstavljati nobene od treh oblik izvršitvenega dejanja po 244. členu KZ. Obdolženec v konkretnem primeru, v razmerju do družbe, katere direktor je bil, ni z ničemer prestopil meje svojih pravic, ko je odredil izkop gramoza. Ravnanje v nasprotju s predpisi, ki se navajajo v izreku sodbe, nima s tem ničesar skupnega, saj ne gre za nezvestobo storilca (obdolženca) do lastnika oziroma lastnikov podjetja ali pravne osebe, niti za kakšno zlorabo, ki bi bila naperjena navznoter proti družbi. Skratka, upoštevati je potrebno, da so vse tri oblike izvršitvenega dejanja po 244. členu KZ (izraba položaja, prestop pravic ali izostanek opraviti svojo dolžnost) nujno povezane s položajem storilca v gospodarski družbi ali drugi pravni osebi, z delom

Med kršitvijo predpisov (izkop mineralnih snovi brez lokacijskega dovoljenja in koncesije za izkoriščanje) in čezmerno rabo, ter nastalo posledico mora obstajati vzročna zveza. V kolikor so se mineralne snovi izkoriščale pred očitanim obdobjem je potrebno ugotoviti, ali je prišlo do devastacije okolja že pred očitanim obdobjem oziroma šele v očitanem obdobju.

Lastninska pravica je absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica, toda v mejah, ki jih določa pravni red posamezne družbe. Ne opredeljujejo je le pozitivna ravnanja (priznavanje upravičenj lastniku), temveč tudi zahteva po negativnem ravnanju enega ali več subjektov, odvisno od narave pravice. Med temi zavezami je najpomembnejša ta, da nihče ne sme posegati v upravičenja, ki jih pravo prizna posamezniku, nosilcu pravice. Čeprav je država za gospodarjenje z delom svojega nepremičnega premoženja pooblastila Sklad, ji ni mogoče odrekati upravičenja, da, zlasti spričo dejstva, da Sklad za prenos ni poskrbel (drugi odstavek 16. člena ZSKZ), zahteva obstoj spornega stvarnopravnega razmerja, in tako imenovane zasledovalne pravice, ki je usmerjena na vrnitev odvzete stvari.

Tožena stranka z dopisom z dne 6.5.1998 ni zgolj pisno potrdila ponudbe oz. naročila, ampak je iz vsebine njenega odgovora razvidno, da je predlagala spremembo. Glede na to bi se vsakem primeru štelo, da je tožena stranka ponudbo navedene agencije zavrnila in sama dala drugo ponudbo (41. čl. ZOR).

Zahtevek tožeče stranke je utemeljen na podlagi 1. odst. (in 2. odst.) 156. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (po katerem lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, pri čemer sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori).

Ponovno organizirana agrarna skupnost niti v primeru, če je zahtevo vložila v svojem imenu, niti v primeru, če jo je vložila v imenu članov agrarne skupnosti, ni aktivno legitimirana za vlaganje zahtev po ZPVAS. Po ZPVAS so edine upravičene osebe za vlaganje zahtev člani agrarne skupnosti. Obstoj mineralnih snovi na zemljišču ali pod njim ni ovira za vrnitev zemljišč v naravi v smislu ZDen, saj vrnitev le teh omogoča njihov samostojen lastninsko pravni status.

Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja nezakonitega lova po 343. členu KZ obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi, izvaja pa se lahko le na območju lovišč, s katerimi upravljajo lovske organizacije. Predmet lova so samo brez umetnega izbora in poseganja v dedne zasnove nastale domorodne živali, ki neodvisno od človeka živijo prosto v naravi na območju omenjenih lovišč. Objekt kazenskopravnega varstva po 343. členu KZ so tudi prosto živeče domorodne živali, ki sicer neodvisno od človeka prosto živijo v naravi na območju lovišč v upravljanju lovskih organizacij, in to v času, ko so s strani teh lovskih organizacij začasno ločena od narave v ograjen prostor (npr. z namenom ohranjanja določene vrste živali, ki jih je množično prizadela bolezen).