20. člen ZSKZ

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanec za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen tem upravičencem pa je Sklad (tožena stranka).

Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah na podlagi 14. člena ZSKZ. Ker se je to zgodilo na podlagi zakona ob uveljavitvi (11. 3. 1993), je njena pravica močnejša kot je pravica tožene stranke, ki se je vpisala na podlagi 2. člena ZLNDL v letu 2008.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporna parcela, ki meri 86 m2, ni cestno telo, je občina zavezanka za vračilo te parcele v naravi. Dejstvo, da je med cesto in to parcelo meja neurejena in pločnik nekoliko sega po južnem delu v naravi v to parcelo, še ne pomeni, da parcela spremeni namembnost.

Predpogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, ki je bila podržavljena, je postavitev zahtevka v denacionalizacijskem postopku, vendar pa to v primeru kmetijskih in gozdnih zemljišč od denacionalizacijskega upravičenca lahko zahteva le denacionalizacijski zavezanec in to le v denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru je bil denacionalizacijski zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov(prvi odstavek 20. člena ZSKZ), ki je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje zahtevek za povrnitev vlaganj uveljavljal od denacionalizacijskega upravičenca. Edino Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je tisti, ki lahko od denacionalizacijskega upravičenca uveljavlja zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino. Smisel denacionalizacijskega postopka je ureditev razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Razmerja med upravičencem ali zavezancem ter tretjimi osebami niso predmet postopka o denacionalizaciji.

Glede na z zakonom urejeno razmerje med državo in Skladom kmetijskim zemljišč in gozdov je Sklad pasivno legitimiran za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin tudi za obdobje od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do ustanovitve Sklada. Ker sta tožnika zahtevala plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe v višini zakupnine, je bilo s prisojo nadomestila v višini izgube dohodka zaradi nemožnosti pridelave poljščin kršeno razpravno načelo.

Vprašanje sklenitve sporazuma o izročitvi nadomestne nepremičnine v denacionalizacijskem postopku je civilnopravne (obligacijske) narave.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženi Sklad ni pravni naslednik H.. Sklad res ni njegov univerzalni pravni naslednik, in ne odgovarja za škodo, ki jo je H. povzročil. Vendar je po petem odstavku 14. člena ZSKZ pravni naslednik tega upravljalca kmetijskih zemljišč v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča.

Zahtevki po 26. in 2. odstavku 72. člena ZDen so zahtevki sui generis. ZDen ne ureja, kdo je pasivno legitimiran za plačilo iz teh zahtevkov, ker pa gre za zahtevka, ki imata podlago v ZDen in sta neločljivo povezana s podržavljenim premoženjem, je zavezanec lahko le zavezanec za vrnitev tega premoženja.

Povrnitev vlaganj v nepremičnine, ki so bile podržavljene in se vračajo v denacionalizacijskem postopku, opredeljuje 25. člen ZDen. Upoštevajo se le tista vlaganja, kjer se je povečala vrednost nepremičnine za več kot 30 %, investicijska vlaganja pa se upoštevajo le na zahtevo zavezanca ali najemojemalca, odločitev o povračilu investicijskih vlaganj pa se sprejme skupaj z odločitvijo o vrnitvi denacionaliziranega premoženja ali pa z naknadno dopolnilno odločbo. Brez vloženega zahtevka sodišče investicijskih vlaganj ne more upoštevati. Med dohodke spadajo tudi dohodki iz naslova zakupnin, zato bo tožnik zavezan plačati dohodnino od priznanega denarnega zneska po sodbi v davčnem letu dejanskega prejema plačila, saj navedena "odškodnina" ni oproščena plačilu dohodnine.

Z dnem uveljavitve ZSKZ (11.3.1993) so kmetijska zemljišča, ki niso bila olastninjena po drugih zakonih, postala last Republike Slovenije. Vknjižba pravic se dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga (3. točka 1. odst. 40. člena ZZK-1). Za ugotovitev obstoja pravice je zato vedno pasivno legitimirana oseba, ki je vknjižena kot lastnik v zemljiški knjigi (zemljiškoknjižni lastnik), to pa je v obravnavanem primeru Republika Slovenija in ne tožena stranka. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS sicer res upravlja in razpolaga s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, ki so last RS, v postopku ugotavljanja lastninske pravice pa ni stvarno legitimiran.

gre tožniku skladno sodni praksi za tak primer, vtoževana odškodnina le do pravnomočne odločitve o vrnitvi podržavljene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku in ne do izročitve v posest, kot je to materialnopravno zmotno presodilo prvo sodišče. To zato, ker lahko za tem med strankama nastanejo pravna razmerja, ki nimajo povezave z ZDen in zato s tem ni izključena uporaba Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma Obligacijskega zakonika - OZ o splošnih odškodninskih in obogatitvenih zahtevkih iz zakupnih razmerij. Povsem pa je pritrditi pritožbi tožeče stranke, da gre tožniku vtoževana odškodnina za čas neuporabe predmetne nepremičnine že od uveljavitve ZDen, ne glede na čas vložitve zahtevka za denacionalizacijo, kot je tudi o tem vprašanju zavzela stališče sodna praksa,

Lastninska pravica je absolutna in zoper vsakogar učinkujoča pravica, toda v mejah, ki jih določa pravni red posamezne družbe. Ne opredeljujejo je le pozitivna ravnanja (priznavanje upravičenj lastniku), temveč tudi zahteva po negativnem ravnanju enega ali več subjektov, odvisno od narave pravice. Med temi zavezami je najpomembnejša ta, da nihče ne sme posegati v upravičenja, ki jih pravo prizna posamezniku, nosilcu pravice. Čeprav je država za gospodarjenje z delom svojega nepremičnega premoženja pooblastila Sklad, ji ni mogoče odrekati upravičenja, da, zlasti spričo dejstva, da Sklad za prenos ni poskrbel (drugi odstavek 16. člena ZSKZ), zahteva obstoj spornega stvarnopravnega razmerja, in tako imenovane zasledovalne pravice, ki je usmerjena na vrnitev odvzete stvari.

Če so bile parcele v času uveljavitve ZDen in tudi v času vložitve zahtevka za denacionalizacijo v lasti fizičnih oseb, last Republike Slovenije pa so postale po kupni pogodbi z dne 18.2.1995, ni podlage za vračanje v naravi.

ZDen nima posebne določbe o tem, kako se kupnina (nekdaj prejeto nadomestilo za podržavljeno premoženje) razdeli med posamezne zavezance vračila denacionaliziranega premoženja, zato to ni predmet denacionalizacijskega postopka, temveč sporazuma med zavezanci ali drugih postopkov.

Pooblaščenec pri sklepanju pogodb daje izjavo kot izraz svoje volje, ki nadomešča voljo zastopanega. Zato je odločilno ugotovljanje grožnje, sile ali zvijače držanega organa ali predstavnika oblasti pri sklepanju pravnega posla v razmerju do pooblaščenca.

Za odločitev o vrnitvi premoženja ni bistveno vprašanje, kateri od denacionalizacijskih zavezancev je upnik iz prvega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanci morajo ta del medsebojnih razmerij urediti izven denacionalizacijskega postopka. V primeru, da sta solidarna upnika Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Slovenska odškodninska družbe, mehanizme za poravnavanje medsebojnih obveznosti, urejata zakona o njuni ustanovitvi.

Upravičenec do kupnine v denacionalizacijskem postopku je v primeru kmetijskega zemljišča ali gozda Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in ne tudi Slovenski odškodninski sklad, tudi če je v obliki odškodnine (obveznic) sodeloval pri vračanju podržavljenega premoženja. Sredstva za kritje obveznosti iz obveznic Slovenski odškodninski sklad dobi od Sklada kmetijskih zemljišč izven konkretnih denacionalizacijskih postopkov, tako kot določajo členi 9 in 11 Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu ter člen 20 Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Upravičenec do kupnine v denacionalizacijskem postopku je v primeru kmetijskega zemljišča ali gozda Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in ne tudi Slovenski odškodninski sklad, tudi če je v obliki odškodnine (obveznic) sodeloval pri vračanju podržavljenega premoženja. Sredstva za kritje obveznosti iz obveznic Slovenski odškodninski sklad dobi od Sklada kmetijskih zemljišč izven konkretnih denacionalizacijskih postopkov, tako kot določajo členi 9 in 11 Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu ter člen 20/7 Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Upravni organ prve stopnje bi moral šteti pritožbo zavezane stranke kot predlog za obnovo postopka, ne pa pritožbo zavreči kot prepozno. S tem, ko zavezani stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, obstoji razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP.

Aktivno procesno legitimacijo v izvršbi na podlagi verodostojne listine ima le tisti subjekt, ki je kot materialnopravni upnik označen v verodostojni listini. RS ne more v postopku nastopati kot stranka namesto Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS.