VSRS Sodba I Ips 62094/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5. 12. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo eno leto zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu na podlagi 94. člena ZKP naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je odločilo še, da je obsojenec dolžan povrniti povzročeno premoženjsko škodo v izreku sodbe poimensko navedenim oškodovancem, katere je v presežku priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo, medtem ko je Slovenski podjetniški sklad, družbo B., d. o. o. in družbo C., d. o. o. s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, iz vseh razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi in samo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve (ali druge) stopnje v ponovno odločanje pred drug senat.

3Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagal njeno zavrnitev, saj meni, da uveljavljane kršitve niso podane.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče seznanilo obsojenčevega zagovornika, ki se o njem ni izjavil. Odgovor je bil posredovan tudi obsojencu, ki pa sodnega pisanja (dvakrat) ni dvignil.

B.

5Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da na navedbe vložnika odgovarja po vsebinskih sklopih, kot si sledijo v zahtevi.

O zavrženju zahteve za prenos krajevne pristojnosti

6Zagovornik navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo med drugim predlagal, da se Višje sodišče v Mariboru izloči iz odločanja v predmetni zadevi. Pritožba je bila nato v tem delu odstopljena v reševanje Vrhovnemu sodišču, ki je navedbe zagovornika obravnavalo kot predlog za prenos pristojnosti in ga s sklepom I Kr 62094/2013 z dne 8. 5. 2024 zavrnilo. Zagovornik je dne 27. 8. 2024 na pritožbeni seji podal predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je Višje sodišče v Mariboru zavrglo kot očitno neutemeljenega in namenjenega zgolj zavlačevanju postopka. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje podalo razloge, s katerimi pa se zagovornik ne strinja ter meni, da ne gre za bistveno enake navedbe, o katerih je predhodno odločilo Vrhovno sodišče. Poudarja, da se je skliceval na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I R 190/2023 z dne 18. 10. 2023, s katerim je bilo odločeno, da se za odločanje v pravdni zadevi, v kateri kot tožnik od štirih sodnikov kazenskega oddelka Višjega sodišča v Mariboru zahteva plačilo odškodnine, določi Okrožno sodišče v Celju. Navaja še, da je bila skoraj identična odločitev sprejeta tudi s sklepom Vrhovnega sodišča I R 153/2021 z dne 17. 11. 2021. Poleg tega je zagovornik v predlogu z dne 27. 8. 2024 navajal, da je okrnjen videz nepristranskosti Višjega sodišča v Mariboru s tem, ko je izdalo več sodb, ki so bile nato s strani Vrhovnega sodišča razveljavljene, opozoril pa je tudi na nepravilno oziroma nezakonito ravnanje Višjega sodišča v Mariboru, ko mu dlje časa ni bila vročena sodba Vrhovnega sodišča.

7Po pregledu spisovnega gradiva je potrebno povzeto zagovornikovo zatrjevanje kršitve 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi zmotne uporabe petega odstavka 42. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljeno in pritrditi tehtni argumentaciji pritožbenega sodišča, ki je predlog za prenos krajevne pristojnosti z dne 27. 8. 2024 zavrglo. Vrhovno sodišče se do vseh v zahtevi izpostavljenih okoliščin, ki naj bi po zagovornikovi oceni utemeljevale prenos krajevne pristojnosti v obravnavani kazenski zadevi namreč ni opredelilo zgolj s sklepom z dne 8. 5. 2024, temveč tudi s sklepi z dne 1. 6. 2023, 9. 2. 2023, 26. 1. 2023, 1. 12. 2022, 21. 10. 2022, 14. 10. 2021 in 4. 7. 2019, s katerimi pa se obramba ne strinja in argumente periodično obnavlja, dopolnjuje in prilagaja, glede na predhodne odločitve sodišč iz drugih civilnih in kazenskih zadev, v katerih je obsojenec udeležen bodisi kot tožnik bodisi kot obdolženec.¹ Novoto naj bi po mnenju zagovornika predstavljala navedba o pozni vročitvi sodbe Vrhovnega sodišča obsojencu, kar obramba povsem neutemeljeno pripisuje Višjemu sodišču v Mariboru. Sodna pisanja se vselej vročajo preko sodišča prve stopnje, kateremu se skladno s prvim odstavkom 239. člena Sodnega reda in prvim odstavkom 129. člena ZKP po odločitvi o (izrednem) pravnem sredstvu (preko sodišča druge stopnje) vrne kazenski spis. Navsezadnje pa iz navedb niti ni jasno, na katero sodbo Vrhovnega sodišča se kritika pozne vročitve nanaša, niti kdaj naj bi jo obsojenec prejel. Upoštevaje navedeno se Vrhovno sodišče pridružuje razlogom pritožbenega sodišča, da obsojenčeva obramba z vlaganjem vsakokratnih vsebinsko enakih predlogov za prenos krajevne pristojnosti postopa nedopustno, z namenom zavlačevanja postopka, takšno ravnanje pa pomeni očitno zlorabo procesnih pravic. Spričo pojasnjenega je sodišče druge stopnje ravnalo skladno s 15. členom ZKP, ko je z zavrženjem vnovičnemu predlogu obrambe odreklo pravno relevantnost in na ta način omogočilo, da postopek teče brez zavlačevanja.

O zavrnitvi in zavrženju predlogov obdolženca za izločitev razpravljajoče sodnice, okrožnega državnega tožilca in prenosa krajevne pristojnosti, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje

8Zagovornik nasprotuje tudi odločitvam prvostopenjskega sodišča, s katerimi so bile obsojenčeve zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice in prenosa krajevne pristojnosti zavrnjene oziroma zavržene, ki jih ocenjuje kot utemeljene, saj niso bile podane zgolj in izključno z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Navaja, da je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 1. 6. 2023 zavrglo predlog za prenos pristojnosti z obrazložitvijo, da ni dovoljen in obsojenčevo ravnanje opredelilo za zlorabo pravice, predlog za izločitev razpravljajoče sodnice pa je s sklepom z dne 15. 6. 2023 zavrnila predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru. Obsojenec je nato dne 16. 11. 2023 ponovno podal oba predloga, pri čemer je predlog za izločitev razpravljajoče sodnice utemeljil z navedbami, da mu sodnica nezakonito sodi v njegovi nenavzočnosti, da je sama odločila o izločitvi okrožnega državnega tožilca, da postopek vodi, kljub nastopu absolutnega zastaranja pregona, ter da je zaradi tega zoper sodnico vložil kazensko ovadbo. Predlog za prenos pristojnosti pa je utemeljil z navedbo, da zoper štiri sodnike Višjega sodišča v Mariboru podal pravna sredstva in mu zaradi spora te višji sodniki ne morejo soditi.

9Obsojenčev zagovornik pravilno izpostavlja stališče prvostopenjskega sodišča, da zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o sodnikovi nepristranskosti, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah (javnosti) lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, ne more biti razlog za izločitev, kar izhaja iz kazenskoprocesne teorije.² Sodnik mora biti izločen, če je podana takšna okoliščina, da bi vsak razumen človek sklepal, da obdolženec ne bo deležen nepristranskega sojenja. Vendar pa se izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP lahko tudi zlorablja, zlasti, ko so zahteve obdolženca v praksi pogosto motivirane z namenom zavlačevanja postopka, zaradi česar mora biti tudi odločitev o zahtevi za izločitev sodnika iz tega razloga vsestransko in skrbno pretehtana. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah o nepristranskem sodišču se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno. Nepristranskost se lahko preverja na več načinov - s subjektivnim pristopom, ki je osredotočen na osebne lastnosti sodnika med sojenjem, in objektivnim pristopom, kjer gre za vprašanje, ali je sodnik sodil na način, ki izključuje dvom v njegovo nepristranskost.³ Merila za presojo nepristranskosti sodnika je ustalila tudi (ustavno)sodna praksa, iz katere izhaja, da mora stranka, ki zatrjuje izločitveni razlog, zanj navesti tudi dokaze.⁴

10Sodišče prve stopnje je oba predloga z dne 16. 11. 2023 zavrglo kot očitno neutemeljena, z razlogi, da sta podana zgolj in izključno z namenom zavlačevanja kazenskega postopka ter spodkopavanja avtoritete sodišča. Takšni odločitvi, sprejeti po petem odstavku 42. člena ZKP, pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov namreč niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč so temu namenjena (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe, česar se z obravnavano zahtevo poslužuje tudi obsojenčeva obramba, zato bodo vprašanja o zakonitosti sojenja v nenavzočnosti in zastaranju kazenskega pregona obravnavana v nadaljevanju.

11Z vložnikom pa se je potrebno načelno strinjati, da, skladno z določbo 43. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 44. člena ZKP, o zahtevi za izločitev okrožnega državnega tožilca odloča vodja državnega tožilstva, o izločitvi vodje državnega tožilstva generalni državni tožilec, o izločitvi slednjega pa minister, pristojen za pravosodje. Vendarle pa Vrhovno sodišče tudi v tem delu pritrjuje skladni in razumni presoji sodišča prve stopnje, ki je ob uporabi določila prvega odstavka 44. člena v zvezi s petim odstavkom 42. člena ZKP, odločilo, da je bila zahteva podana v nasprotju s predpisanimi postopkovnimi pravili. Okoliščine, ki jih obramba ponavlja tudi z obravnavano zahtevo, so namreč izrecno uperjene zgolj v izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, ki ga skladno s prvim odstavkom 44. člena ZKP v primeru izločitve državnega tožilca ni mogoče zahtevati.

O sojenju v nenavzočnosti

12Zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je opravilo naroke za glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo obsojenčeve pravice do njegove navzočnosti na obravnavi in pravico do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je slednje vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po njegovi oceni je bila obsojenčeva navzočnost nujna vsaj na naroku za glavno obravnavo dne 29. 11. 2023, na katerem je bila zaslišana priča D. D., ki je bila v prvotnem sojenju soobtožena, in na kateri je državni tožilec modificiral obtožnico, ter na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 5. 12. 2023, na katerem so se podajale zaključne besede in je bilo odločeno o zavrnitvi preostalih dokazov.

13Sodišče prve stopnje se je do obsojenčeve pravice do sojenja v navzočnosti temeljito in poglobljeno opredelilo v točkah 11 do 13 razlogov sodbe, katerim je v celoti pritrdilo drugostopenjsko sodišče (točke 16 do 24 razlogov sodbe). Vrhovno sodišče takšni presoji pritrjuje kot razumni in skladni, saj opisano postopanje obsojenca izhaja tudi iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo in ostale spisovne dokumentacije.

14Eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti je, da je bil obdolženec v redu povabljen in da svojega izostanka ni opravičil. Spisovno gradivo omogoča zaključek, da je bil obsojenec v konkretni kazenski zadevi na glavno obravnavo vsakokrat v redu vabljen, na vseh izvedenih narokih je bil prisoten tudi obsojenčev zagovornik. Ostaja tako le presoja, ali je obsojenec oziroma njegova obramba svoj izostanek z narokov opravičila in če je bila obsojenčeva navzočnost na narokih glavne obravnave nujna.

Obsojenec se je v novem sojenju udeležil le prvega naroka za glavno obravnavo dne 20. 6. 2023, že pred naslednjim narokom glavne obravnave (razpisanim za dne 5. 7. 2023) je sodišče dne 4. 7. 2023 najprej prejelo obsojenčevo vlogo z zahtevo za izločitev državnega tožilca, vodje državnega tožilstva in generalnega državnega tožilca; na dan naroka zjutraj je prejelo vlogo zagovornika, v kateri je spraševal, ali bo narok opravljen, ko pa mu je sodišče odgovorilo, da narok ni preklican, pa je prejelo še vlogo obsojenca, s katero je sporočil, da se zaradi zdravstvenih težav naroka ne more udeležiti. Za trditve ni predložil nobenih dokazil, zaradi česar sodišče njegovega izostanka ni štelo za opravičenega ter je ob presoji pogojev po drugem odstavku 307. člena ZKP narok opravilo v njegovi nenavzočnosti.

Obsojenec ni opravičil niti svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo dne 10. 7. 2023, ko naj bi bil po zagovornikovih besedah v bolniškem staležu, pri čemer potrdila na predpisanem obrazcu o nesposobnosti za sojenje ni mogel dobiti, ker je bil njegov osebni zdravnik odsoten. Obsojenec ni pristopil niti na narok za glavno obravnavo dne 22. 8. 2023, na katerem je njegov zagovornik predložil potrdilo o upravičeni zadržanost z dela z dne 9. 8. 2023. Iz potrdila izhaja, da je ta trajala od 3. do 12. 7. 2023, zaradi česar mu je sodnica pojasnila, da je prepozno ter da predloženo dokazilo ni podlaga za sklepanje, da obtoženec v tem času ni bil sposoben za glavno obravnavo, saj obstaja poseben obrazec oziroma potrdilo zdravnika, da se določena oseba iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna udeležiti glavne obravnave. Zagovornik je v spis predložil še elektronsko pošto z dne 22. 8. 2023, v katerem je obsojenec navedel, da se nahaja v bolniškem staležu in da bo poslal zdravstveno dokumentacijo, ko bo stalež zaključen. Sodišče njegovega izostanka ni štelo za opravičenega ter je ob presoji pogojev po drugem odstavku 307. člena ZKP narok opravilo v njegovi nenavzočnosti.

Obsojenec ni pristopil niti opravičil izostanka z naroka za glavno obravnavo dne 7. 9. 2023. Obsojenčev zagovornik je sodišču pojasnil, da je obsojenec še vedno v bolniškem staležu ter da potrdila ne more dobiti dokler ta ni zaključen. Sodnica je nato posebej izpostavila, da za nobenega od dotedanjih narokov, iz katerih je obsojenec izostal, navajajoč, da gre za odsotnost iz zdravstvenih razlogov, ni predložil potrdila zdravnika, iz katerega bi izhajalo, da ni sposoben za sojenje, ter da bi moral obsojenec, v skladu s pravnim poukom, ki ga je prejel ob prvem naroku glavne obravnave, svoj izostanek opravičiti najmanj 48 ur pred narokom, na katerega je vabljen ter za to predložiti zdravniško opravičilo izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Ugotovila je, da nič od navedenega obsojenec ni izpolnil ter ponovila, da dejstvo, da naj bi bil v bolniškem staležu, samo po sebi ne kaže, da ni sposoben za sojenje iz zdravstvenih razlogov, kot tudi, da se potrdilo o bolniškem staležu izdaja iz povsem drugih razlogov kot potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi.

Brez ustreznih dokazil je obsojenec neopravičeno izostal še z narokov za glavno obravnavo dne 14. 9. 2023, 28. 9. 2023, 5. 10. 2023, 12. 10. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023, zaradi česar je sodišče prve stopnje ob presoji izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 307. člena ZKP te opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti.

15Res je sicer, da se obsojenec pravici do aktivnega sodelovanja formalno ni nikoli odpovedal, saj je zagovornik sodišču navajal razlog obsojenčevega vsakokratnega izostanka ter nasprotoval izvedbi naroka v obsojenčevi nenavzočnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi sodišču ni mogoče očitati, da je z izvedbo narokov glavne obravnave v nenavzočnosti obsojenca (v celoti) prikrajšalo za vsakršno možnost izvrševanja pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je zapisnike o opravljenih narokih glavne obravnave namreč obsojencu skušalo vročati najprej preko sodnega kurirja, nato pa po detektivu, zaradi česar je bil obsojenec o procesnih dejanjih sodišča obveščen z zamikom, ki ga je zaradi izmikanja vročitvam povzročil po lastni krivdi. Po opisanem smo tako soočeni s položajem, v katerem je obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje sodišču, praviloma preko zagovornika, sporočal svojo zadržanost zaradi zdravniških težav ter poskusom sodišča, da bi obsojencu zagotovilo učinkovito uresničevanje pravice do navzočnosti na narokih.

16Zagovornik vztraja na stališču, da je bila obsojenčeva navzočnost nujna vsaj na narokih glavne obravnave dne 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023. Kot pravilno izpostavlja pritožbeno sodišče standarda nujnosti zakonsko besedilo ne opredeljuje, temveč je napolnitev vsebine prepuščena sodni praksi. Za oceno, da obsojenčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.⁵ Sodišči pravilno navajata, da je bil obsojenec v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem zaslišan v razveljavljenem sojenju, medtem ko v novem sojenju zagovora ni želel podati. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izvedbo narokov dne 29. 11. in 5. 12. 2023 na zapisnik naroka dne 16. 11. 2023 ustrezno protokoliralo, da bo na naroku glavne obravnave dne 29. 11. 2023 zaslišalo D. D. ter odločilo o drugih dokaznih predlogih, na zapisniku naroka dne 29. 11. 2023 pa, da se glavna obravnava zaradi seznanitve obsojenca z izvedenimi dokazi v njegovi nenavzočnosti in z modifikacijo obtožnice preloži na strankam že znane datume, 5. 12. 2023, 7. 12. 2023 in 14. 12. 2023. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je sodišču šele preko detektiva, dne 4. 12. 2023, uspelo vročiti zapisnike o narokih glavne obravnave, vključno z modificirano obtožbo na naroku glavne obravnave dne 29. 11. 2023, s čimer je obsojencu dalo možnost, da se z njimi seznani in se o njih izjavi. Sodišču zato ni mogoče očitati, da je vodilo nepošten postopek, saj je bil obsojenec pravočasno seznanjen z vsebinskim potekom naroka, razpisanega za dne 5. 12. 2023, na katerem bi lahko podal morebitne pripombe, tako glede zaslišanja priče D. D. kot tudi do spremenjene obtožbe, ki se je sicer spremenila v obsojenčevo korist. V zvezi z navedenem gre pritrditi sodiščema, da je bil obtožbeni očitek reduciran s tem, ko je okrožni državni tožilec iz opisa v celoti izpustil terjatev oškodovane družbe E., d. d., prilagodil posamezne zneske terjatev oškodovane družbe F., d. d. in utesnil inkriminirano časovno obdobje, kar je povzročilo znižanje skupnega zneska neplačanih terjatev vseh oškodovanih upnikov. Kot sta ustrezno pojasnili sodišči, vsaka nebistvena sprememba obtožbe ali celo sprememba v korist obsojenca še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe (tudi zaradi zagotavljanja ekonomičnega procesnega vodenja kazenskega postopka in spoštovanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave).⁶ Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje naroke glavne obravnave, vključno z narokoma dne 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023, opravilo skladno z določbo 307. člena ZKP ter pravice obsojenca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, ni prekršilo. Ravno tako pa ni podana niti kršitev pravice do obrambe in zaslišanja obremenilne priče iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj se izpovedba priče D. D. ni izkazala kot obremenilna, izpodbijana sodba pa se nanjo ni oprla. Medtem gre pri (zaključni) besedi strank za pravico, ki se ji stranka oziroma drug procesni upravičenec lahko odpove. Vložnik zahteve bi tako za uspešno grajanje moral izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba v tej posledici nezakonita, česar pa ni storil, zato se Vrhovno sodišče tosmerno ne opredeljuje.

17Po obrazloženem zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da bi zaradi spremembe obtožnice, ki je bila narejena na podlagi posredovane dokumentacije zgolj dveh oškodovancev, potrebno enako ravnanje pri vseh oškodovancih, ter da je šlo za bistveno spremembo, zaradi česar bi ta morala biti posredovana obsojencu s primernim rokom, da nanjo odgovori oziroma pripravi obrambo, predvsem v smislu predlaganja novih dokazov. Povzeta navedba je usmerjena v dokazanost oziroma zmotno ugotovljene zneske neplačanih terjatev vseh oškodovancev, kar pa zagovornik s tem pravnim sredstvom, zaradi omejitve po drugem odstavku 420. člena ZKP, ne more doseči.

18Po obrazloženem Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišč, ki sta v ravnanju obrambe pri izvrševanju pravice do navzočnosti na navedenih narokih prepoznala zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, na kar kažejo naslednje okoliščine:

- kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča.⁷ Po podatkih spisa je sodišče prve stopnje sicer pristopilo tudi k presoji opravičljivosti izostankov na podlagi potrdila o izdaji napotnice z dne 13. 9. 2023 s stopnjo nujnosti "redno" za MR lumbosakralne hrbtenice, potrdila lekarne z dne 13. 9. 2023 o izdaji zdravila Zaldiar, izvida in mnenja radiologa z dne 15. 10. 2023, potrdilo o izdaji napotnice z dne 15. 11. 2023 s stopnjo nujnosti "hitro" za nevrokirurški pregled ter potrdilu o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 3. 7. 2023 do 12. 7. 2023, pri čemer je pri obsojenčevem osebnem zdravniku opravilo poizvedbe in ugotovilo, da obsojencu ni bilo izdano potrdilo, ki bi se nanašalo na njegovo nesposobnost za sojenje;

- na narokih glavne obravnave je zagovornik obljubil predložitev zdravstvenih potrdil oziroma povedal, da bi jih predložil, če bi jih imel, ter ter dodajal, da potrdila o bolniškem staležu obsojenec ne more dobiti dokler ta ni zaključen, četudi je bil s strani sodišča večkrat opozorjen, da potrdilo o bolniškem staležu ne zadošča, temveč mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi. Tega ne zagovornik ne obsojenec nista storila. Še več, svojih trditev nista podkrepila z ustreznimi dokazili niti v pritožbenem postopku, kjer sta grajala ravnanje prvostopenjskega sodišča;

- sodišče se je s pridobitvijo listin iz spisa I IKZ 42663/2014 prepričalo, da je v času, ko je v sedaj obravnavani zadevi zatrjeval, da iz zdravstvenih razlogov ni sposoben za sojenje, v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora po 4. in 6. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki jo je podal 22. 6. 2023, zatrjeval, da mora opravljati delo na delovišču v Nemčiji za G., d. o. o., pri kateri je zaposlen in, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil. Ob tem je navedel tudi, da pretežno skrbi za svoje štiri mladoletne otroke, ki živijo v Šentilju, da jih dnevno vozi v Šolo ... v Mariboru, ter da jih vsak dan vozi tudi na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more. Sodišče je njegovemu predlogu ugodilo in dopustilo odlog izvršitve kazni zapora. Dne 3. 11. 2023 je nato obsojenec v isti zadevi podal še prošnjo za odlog nastopa prestajanja kazni zapora po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ter v utemeljitev med drugim navedel, da pretežno skrbi za otroke, ki jih vsak dan pelje v šolo in na obšolske dejavnosti, kot tudi, da so zaradi te skrbi otroci nanj še posebej navezani in da je mladoletna hči ob novici, da mora v zapor, utrpela zdravstvene težave.

O zavrnitvi oziroma neizvedbi predlaganih dokazov

19Vložnik izpodbijani pravnomočni sodbi očita kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP glede zavrnitve naslednjih dokaznih predlogov:

(i) zaslišanje priče H. H., ki ga sodišče v ponovljenem postopku ni zaslišalo, temveč je v skladu s 340. členom ZKP zgolj prebralo njegovo izpovedbo s predhodnega sojenja, iz razloga, ker se priča, kljub več pozivom, ni odzvala na zaslišanje na sodišču;

(ii) zaslišanje zakonitih zastopnikov podjetij asignatov in asignatarjev in zakonitih zastopnikov cesusov in cesionarjev ter po pridobitvi podatkov na njihovih TRR, s čimer bi se ugotovilo, da so bile asignacijske in cesijske pogodbe sklenjene izključno z namenom prekrivanja tekočih stroškov in torej v skladu s tedaj veljavnim 34. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP);

(iii) zaslišanje zastopnikov oškodovancev oziroma oškodovancev, v kolikor so fizične osebe, ki naj bi izpovedovali o višini ter obstoju terjatev iz obtožnice, zlasti ker je državni tožilec po prejemu dokumentacije s strani oškodovane družbe I., d. d. umaknil obtožnico v delu, ki se nanaša nanj, za oškodovano družbo F., d. d. pa prilagodil obtožnico glede na podatke v posredovani dokumentaciji;

(iv) postavitev novega sodnega izvedenca finančne stroke;

(v) poizvedba pri Finančni upravi RS, ali so bile terjatve iz obtožnice odpisane zaradi vračila DDV in

(vi) postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovil trenutno višino dolga, posledično je bila zmotno ugotovljena višina oškodovanja posameznega upnika oziroma ni bilo ugotovljeno, ali so pravne in fizične osebe, navedene v izreku sodbe, sploh oškodovanci.

20Sodišče po 3. alineji 29. člena URS ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Dokazni predlog lahko zavrne, 1. če ni materialnopravno relevanten; 2. če ni primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva; 3. če obstoj in relevantnost predlaganega dokaza nista utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti ali 4. če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Dokaz ne more biti uspešen, če je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi in torej izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča. Dolžnost sodišča je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o njegovi očitni neuspešnosti argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.⁸ Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je dokazno sredstvo nedosegljivo.

21Po podatkih spisa in obrazložitvi sodb nižjih sodišč si je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju prizadevalo zaslišati pričo H. H., ki ima prijavljeno prebivališče v tujini, saj jo je večkrat vabilo na narok glavne obravnave, na katera se ni odzvala, zaradi česar je zanjo odredilo tudi prisilni privedbe, ki pa niso bile uspešne. Zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP zaključilo, da je priča sodišču nedosegljiva in dokazni predlog zavrnilo. Pritožbeno sodišče je obrambi pojasnilo, da predlagana priča v prvem sojenju ni vedela povedati ničesar v zvezi z očitki iz obtožbe, ne v smislu razbremenilnih ali obremenilnih dejstev, medtem ko prvostopenjska sodba v točki 21 razlogov izrecno navede, da se na pričino izpovedbo ni oprlo. Ker se vložnik z obravnavano zahtevo ne sooči z argumentacijo sodišč in ne konkretizira kršitev pravice do obrambe, v tem delu ne more uspeti.

22V zvezi s predlaganim zaslišanjem zakonitih zastopnikov podjetij asignatov in asignatarjev ter zastopnikov cesusov in cesionarjev ter po pridobitvi podatkov na njihovih TRR je sodišče prve stopnje dokazne predloge obrambe zavrnilo kot nepotrebne, ker je bilo relevantno dejansko stanje že ugotovljeno z asignacijskimi in cesijskimi pogodbami, ki se nahajajo v prilogah kazenskega spisa in so bile poglobljeno dokazno ovrednotene v točkah 43 do 49 obrazložitve. Pri tem je izpostavilo tudi pomen in učinke sklenjenih asignacijskih in cesijskih pogodb. Takšnim razlogom je v celoti pritrdilo pritožbeno sodišče in zaključilo, da v posledici zavrnjenih dokaznih predlogov dejansko stanje glede okoliščin, da so se s cesijami in asignacijami poplačevali tekoči stroški v zvezi z rednim poslovanjem insolventne družbe J., d. o. o., ni zmotno in nepopolno ugotovljeno. Obsojenčev zagovornik je navedene dokazne predloge v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljili enako kot v pritožbi. Vrhovno sodišče takšno obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ocenjuje kot razumno in skladno s prej izpostavljenimi merili. Tako kot je ugotovilo pritožbeno sodišče v zvezi z zagovornikovo pritožbo, je treba tudi pri obravnavi zahteve ugotoviti, da vložnik s povzetim izvajanjem očitno izhaja iz lastne ocene dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa vložnik s tem pravnim sredstvom ne more storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

23Sodišče prve stopnje je kot nepotrebne in pravno irelevantne zavrnilo predlagane dokaze po zaslišanju zastopnikov oškodovancev oziroma oškodovancev kot fizičnih oseb, z utemeljitvijo, da je bila višina njihovih terjatev z vso dokumentacijo prijavljena v stečajnem postopku ter da je evidentno, da terjatve niso bile plačane, višino terjatev pa, da je ugotovil tudi izvedenec finančne stroke. Sodišče druge stopnje je s takšnimi razlogi soglašalo in v okviru pritožbenega preizkusa pojasnilo še, da je bilo dodatno pridobivanje dokumentacije od E., d. d. oziroma sedaj I., d. d. ter F., d. d. potrebno zaradi natančne višine neplačanih in zapadlih terjatev bank na dan 10. 8. 2011, ki niso bile zavarovane s hipoteko (točka 90 razlogov izpodbijane sodbe), kar se je pri bankah izkazalo za pomembno po modificirani obtožnici z dne 20. 6. 2023. Pri ostalih oškodovancih višina neplačanih terjatev, ki niso bile zavarovane s hipoteko, ter datum zapadlosti terjatev izhaja iz dokumentacije (računi oziroma verodostojne listine, pravnomočne sodne odločbe, izpisi iz poslovnih knjig; višino terjatev pa je ugotovil tudi izvedenec), ki so jo posamezni oškodovanci vložili v spis in terjatve priglasili tudi v stečajem postopku. Sodišči sta argumentirano presodili, da dodatno pozivanje (vseh ostalih) oškodovancev k predložitvi dokumentacije o višini zapadlih terjatev ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, njihovo zavrnitev oprli na dotedanji uspeh dokazovanja, obrazložitev pa vpeli v celovito dokazno oceno, zaradi česar jima ni mogoče očitati kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP.

24Zagovornik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev novega sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče po 258. členu ZKP postavi novega izvedenca, če so v mnenju prvotnega izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je obstoj navedenih okoliščin dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi uspeha dokazovanja z izvedencem; da mora stranka v dokaznem predlogu argumentirano utemeljiti dvom v popolnost, strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja, ki se nanaša na bistvene okoliščine; in da sodišče ne bo ugodilo strankinemu dokaznemu predlogu, če po opravljeni dokazni presoji ne dvomi v popolnost, pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja.⁹ V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi. Vendar pa mora v takšnem primeru obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, s katero je ocenilo, da izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost tega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala. Slednjega vložnik zahteve ni storil, zato se Vrhovno sodišče do zatrjevane kršitve v zvezi s tem dokaznim predlogom ne more opredeliti.

25Tudi glede vložnikovih izvajanj, usmerjenih v grajanje zavrnitve dokaznih predlogov za opravo poizvedbe pri Finančni upravi RS, o tem, ali so terjatve iz obtožnice odpisane zaradi vračila DDV, ter po postavitvi izvedenca, ki bi ugotovil trenutno višino dolga, je potrebno ugotoviti, da zagovornik v zahtevi ne izpodbija utemeljitev sodišča, s katero je ocenilo nepotrebnost predlaganih dokazov, niti se z njo ne sooči, temveč povsem nekonkretizirano vztraja na obrambni tezi, da je sodišče zmotno ugotovilo višino oškodovanja posameznega upnika ter ni ugotovilo, ali so pravne in fizične osebe, navedene v izreku sodbe, sploh oškodovanci. Vložnik s svojimi navedbami pod videzom zatrjevanja kršitev določb kazenskega postopka po vsebini ponovno uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

O ugovoru zastaranja kazenskega pregona

26Obsojenčeva obramba je tekom novega sojenja uveljavljala ugovor zastaranja kazenskega pregona, kateremu je predložila strokovno mnenje Inštituta za kazensko pravo Maribor, in zahtevala izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Vložnik tudi z obravnavano zahtevo vztraja, da je glede na očitek kaznivega dejanja, ki naj bi ga obsojenec storil med 10. 8. 2011 in 4. 1. 2012, zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 4. 1. 2022, in to kljub temu, da je bila predhodno že izdana pravnomočna sodba, ki jo je Vrhovno sodišče razveljavilo. Ob tem trdi, da je določilo Kazenskega zakonika, ki ureja dvoletni rok za novo sojenje, treba razlagati tako, da omejuje kazenski pregon na dve leti po razveljavitvi pravnomočne obsodbe znotraj roka za absolutno zastaranje kazenskega zakona.

27Vložnik preko povzemanja (ustavno)sodne prakse in določil Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sicer pravilno povzema ureditev zastaranje kazenskega pregona, vendar slednje zmotno preslikava na ureditev roka za novo sojenje, kar kaže na nerazumevanje oziroma mešanje obeh institutov kazenskega materialnega prava. Kazenski pregon storilca kaznivega dejanja se konča s pravnomočnostjo sodbe, tedaj tako preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 zavzelo stališče, da sprememba pravnomočne sodbe na podlagi izrednega pravnega sredstva ne pomeni novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil posameznik v kazenskem postopku že obsojen s pravnomočno sodbo. V postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti zato ne gre za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Ker v postopku nove razsoje ni več kazenskega pregona se ne morejo uporabljati določbe Kazenskega zakonika o teku in pretrganju kazenskega pregona. Navedeno pomeni, da je rok za novo sojenje urejen ločeno in ni omejen s tekom kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je namreč v vsakem primeru končano s pravnomočnostjo prejšnje, to je razveljavljene sodbe, zaradi česar se vprašanje zastaranja kazenskega pregona ne more znova pojaviti v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP.¹⁰

28V obravnavani zadevi je bila pravnomočna sodba razveljavljena dne 16. 2. 2023, s čimer se je aktiviral oziroma je pričel teči rok za novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sodilo brez nepotrebnega odlašanja ter dne 5. 12. 2023 izreklo sedaj izpodbijano sodbo, ki je po zavrnitvi zagovornikove pritožbe, skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP, postala pravnomočna dne 18. 9. 2024, torej znotraj roka, ki ga za novo sojenje predpisuje drugi odstavek 91. člena KZ-1.

29Glede na obrazloženo zato Vrhovno sodišče zagovorniku pojasnjuje, da citirano določilo ne podaljšuje kazenskega pregona zoper obsojenca, saj ta s pravnomočnostjo sodbe neha teči. Ravno tako ne predpisuje novih pravnih posledic, ki bi se navezovale na obsojenčeva pretekla dejanja, in ne vodi v negativne posledice zaradi njegovih predhodnih procesnih dejanj, zlasti pa ga ne izpostavlja ponovnemu sojenju (ko bi se rok za novo sojenje že iztekel), temveč ureja zgolj položaj, v katerem mora obsojenec omejitve in negotovosti, ki spremljajo sojenje v kazenskem postopku, trpeti dlje, pri čemer pa je ta časovno zamejen, kar zagotavlja predvidljivost obsojenčevega procesnopravnega položaja.

O (ne)obstoju zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja

30Obramba z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjuje tudi, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ter meni, da je podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Očitke usmerja v zakonski znak storilčevega vedenja o svoji oziroma dolžnikovi nezmožnosti za plačila, ki iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj, torej v direktni naklep storilca, ki pa po oceni zagovornika ni bil dokazan. Dodaja, da je kaznivo dejanje oškodovanja upnikov izvršeno, ko upnikom nastane škoda, ki ne bi nastala, če storilec tega dejanja ne bi storil, dejanje pa mora vsebovati element protipravnosti, ki se kaže v tem, da storilec s tem namenom ravna ter sklene ustrezne pravne posle in želi oškodovati upnike. Prepričan je, da v sodnem spisu ni niti enega dokaza o tem, da je obsojenec imel takšen namen, s svojim ravnanjem tudi ni spravil "izbranih" upnikov v ugodnejši položaj ter da je obsojenec vse storil zakonito, z uporabo zakonitih pravnih poslov, ki so pravno dopustna, medtem ko je sodišče ravnalo po načelu "primus facie" ter na prvi pogled ocenilo vse očitane pravne posle, ki jih je obsojenec sklenil v imenu družbe, kot škodljive za upnike. Sodišče je relevantne okoliščine ugotavljalo s sodnim izvedencem Dubrovskim, ki pa se je po mnenju zagovornika evidentno izkazal za neustreznega, tako po strokovni plati kot tudi s stališča nepristranskosti. Povzeta kritika je po vsebini uperjena v zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati, zato se Vrhovno sodišče do navedb ne opredeljuje.

31Zagovornik nadalje izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje pri utemeljitvi obstoja očitanega kaznivega dejanja sklicevalo na določbo tretjega in četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP ter poudarja, da se določilo 227. člena KZ-1 za obstoj kaznivosti ne sklicuje na kršitev drugega predpisa, zaradi česar ne gre za blanketno normo. Takšno stališče zagovornika je zgrešeno, kajti merila za protipravnost izplačila dolga oziroma drugih izvršitvenih ravnanj izhajajo ravno iz citiranega 34. člena ZFPPIPP, ki ima v primeru tega kaznivega dejanja naravo splošne dopolnilne norme k blanketni normi kazenskega zakonika. Obravnavano kaznivo dejanje namreč sodi na področje insolvenčne kriminalitete, katerega namen je zagotoviti enako obravnavanje upnikov v pogojih svobodnega tržnega gospodarstva, ko pri dolžniku nastopi insolventnost. Takšen položaj dolžnika se namreč lahko izrablja z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitve premoženjske škode upnikom, zaradi česar je potrebna kazenskopravna intervencija, preko opredelitve kršitev ali zlorabe posebnih materialnopravnih in procesnih pravil, ki urejajo pravnoposlovna razmerja v položaju finančnih težav dolžnika, kot kaznive.¹¹ Kot predhodno pojasnjeno so ta pravila urejena v ZFPPIPP, ki Kazenski zakonik dopolnjuje pri blanketnih pojmih, ki jih sam ne opredeljuje. Takšen pojem predstavlja tudi zakonski znak "nezmožnost za plačilo",¹² ki ga razlagamo kot insolventnost v smislu določb 11. in 14. člena ZFPPIPP.¹³

32Po mnenju zagovornika bi moralo sodišče ob pomoči ustreznega izvedenca ugotoviti, koliko bi bil kateri od upnikov poplačan, če obsojenec očitanih pravnih dejanj ne bi storil in bi šele tako ugotovljena razlika predstavljala osnovo za ugotavljanje, ali so v obsojenčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Takšno zavzemanje zagovornika, s katerim smiselno zatrjuje neizpolnjenost zakonskega znaka "povzročene premoženjske škode", je napačno. Škoda, ki je nastala posameznemu upniku namreč ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, niti to ni škoda, ki jo je storilec povzročil vsem upnikom skupno, temveč je to škoda, ki je enaka vrednosti, za katero je storilec neutemeljeno poplačal nekatere od upnikov oziroma jim je zagotovil (drugačen) ugodnejši položaj. Zaradi takšnega ravnanja je nastala škoda vsem upnikom neposredno, v vrednosti, ki ustreza skupnemu učinku storjenega oškodovanja. Ta se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom. V konkretnem primeru to predstavlja vrednost sklenjenih pogodb o cesiji in pogodb o asignaciji, s katerimi je bila preostalim upnikom povzročena velika premoženjska škoda v skupni višini najmanj 131.957,15 EUR. Po obrazloženem zato tudi z vidika naklepa ni odločilno, ali je storilec vedel, katerim pravnim in fizičnim osebam konkretno bo škoda nastala in v kakšnem znesku, ampak je relevantno zgolj storilčevo zavedanje, da je ob sklenitvi posla oziroma izvršitvi drugega dejanja natančno vedel, za kakšen znesek bo prikrajšal svoje upnike.¹⁴ Kolikor se vložnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih sodbah, pa je treba ponovno ugotoviti, da s tem uveljavlja razlog, ki ga skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati s tem pravnim sredstvom.

33Zagovornik utemeljevanje kršitve, usmerjene v neobstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, sklene še z zatrjevanjem neobrazloženosti, s čimer pa smiselno uveljavlja 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni, o tem, kakšna škoda, in če sploh, je nastala posameznemu upniku ter o obsojenčevem zavedanju o prezadolženosti družbe že v času sklepanja spornih asignacijskih in cesijskih pogodb, zaradi katerih ne bo mogla poravnati vseh obveznosti do svojih upnikov in da bo s predmetnimi pogodbami spravil določene upnike v ugodnejši položaj. Takšna kritika je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje nastanek in obseg škode celovito in natančno obrazložilo v točkah 66, 69, 70, 73 in 94 obrazložitve sodbe, obsojenčevo zavedanje, da v času sklepanja cesijskih in asignacijskih pogodb z njimi privilegira posamezne upnike insolventne družbe J., d. o. o. na škodo drugih upnikov in da je tako njegovo ravnanje protipravno pa v točkah 28 do 37, 42 do 49 in 59 do 73. Takšnim razlogom je kot ustreznim in tehtnim pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče v točki 13, 36 in 37 obrazložitve. S tem izpodbijana pravnomočna sodba po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje razumno argumentirane razloge o izpostavljenih odločilnih dejstvih, smiselno zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena zato ni podana.

O kršitvah obsojenčevih pravic in temeljnih svoboščin

34Vložnik zahtevo za varstvo zakonitosti sklene še z zatrjevanjem vrste kršitev ustavnih pravic, kršitev določb kazenskega postopka ter temeljnih načel kazenskega materialnega in procesnega prava, ki jih v pritožbi ni uveljavljal. Zagovornik ne pojasni, zakaj tega ne bi mogel storiti v predhodni fazi postopka, zaradi česar se zaradi materialne neizčrpanosti sedaj nanje ne more več sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

35Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila delno vložena zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa je tudi materialno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

36Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojeni A. A. dolžan plačati sodno takso v višini 450,00 EUR po tarifnih številkah 7112 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

37Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Vrhovno sodišče je obsojencu oziroma njegovi obrambi na bistveno enake navedbe odgovorilo tudi s sklepom z dne 22. 4. 2025 ter v drugih kazenskih zadevah, ki se vodijo zoper obsojenca, in sicer v zadevi I Kr 42663/2014 s sklepi z dne 3. 9. 2025, 3. 3. 2025, 2. 3. 2024 in z dne 6. 7. 2023, s katerimi je predloge zaradi ugotovitve zlorabe pravic v postopku zavrglo, s sklepoma z dne 22. 7. 2021 in z dne 10. 1. 2024 pa je predloga zavrnilo; enako je odločilo tudi v zadevi I Kr 26122/2014 s sklepi z dne 20. 12. 2022, 25. 7. 2024 in 6. 11. 2024 ter v zadevi I Kr 67711/2021 s sklepi 26. 1. 2023, 6. 4. 2023 in 16. 10. 2024.
² Gl. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 98.
³ Gl. odločbi ESČP v zadevi De Cubber v. Belgija z dne 26. 10. 1984 in zadevi Piersack v. Belgija z dne 1. 10. 1982.
⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-445/18-13 z dne 14. 10. 2021 in sklep Ustavnega sodišča RS U-I-429/18, Up-1026/18 z dne 12. 5. 2022. Prim. tudi sodbo VSRS I Ips 9850/2015 z dne 22. 5. 2025.
⁵ Prim. sodbi VS RS I Ips 38269/2018 z dne 3. 2. 2022 in I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016.
⁶ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-328/03-21 z dne 12. 5. 2005.
⁷ Tako tudi sodbe VSRS I Ips 113/2007 z dne 28. 6. 2007, I Ips 74/2007 z dne 20. 9. 2007, I Ips 391/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge.
⁸ Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.
⁹ Prim. sodbe VSRS I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023, I Ips 32349/2010-90 z dne 17. 1. 2013, I Ips 19158/2010-91 z dne 17. 1. 2013, I Ips 11740/2011-213 z dne 14. 2. 2013, I Ips 12114/2010-56 z dne 24. 8. 2011, I Ips 10723/2009-62 z dne 14. 4. 2011, I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 307/2007 z dne 3. 7. 2008, I Ips 334/2000 z dne 24. 10. 2002 in druge.
¹⁰ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 29407/2010 z dne 10. 10. 2019.
¹¹ Gl. Jenull, H. v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2019, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 790-794.
¹² Oškodovanje upnikov je že po imenu blanketna inkriminacija, kajti tudi pojem "upnik", kot tudi "zadolženo premoženje" in "dolg" moramo razlagati v skladu s pomenom, ki ga imajo na obligacijskem oziroma insolvenčnem pravnem področju. Gl. 140., 239. do 246. člen Obligacijskega zakonika ter 10. in 14. člen ZFPPIPP in Jenull, H. v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2019, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 802-804.
¹³ Prim. sodbi VSRS I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022 in I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020.
¹⁴ Gl. Jenull, H. v: Veliki znanstveni komentar Posebnega dela KZ-1, urednikov Korošec, Filipčič in Zdolšek, 2. Knjiga, Ljubljana, 2019, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 790-806.