428. člen ZKP

Obtoženi občuti kazen v končnem finančnem bremenu in ne v številu dnevnih zneskov ali višini dnevnega zneska. Če bi bilo v novem sojenju nižje število dnevnih zneskov, višji pa dnevni znesek, vendar bi bil končni skupni znesek denarne kazni enak ali nižji kot prej, do kršitve prepovedi spremembe na slabše ne bi prišlo. Če pa bi zaradi višjega dnevnega zneska skupni znesek denarne kazni bil višji kot v razveljavljeni sodbi, bi prišlo do kršitve prepovedi spremembe na slabše.

Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP). Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let. Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na zgodovinsko in namensko razlago določbe 243. člena KZ ter naravo kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije je zloraba notranje informacije podana takrat, ko je storilcu mogoče očitati, da je notranjo informacijo naklepno uporabil tako, da je sebi ali tretji osebi zagotovil privilegiran položaj nasproti drugim vlagateljem na trgu, z namenom, da bi sebi ali tretji osebi zagotovil korist. Če bi imel obdolženec namen vzpostaviti svoj privilegiran položaj na trgu nasproti drugim udeležencem, da bi si zagotovil korist, bi informacije o odličnem poslovanju zadržal zase, dokler ne bi sam kupil delnic, oziroma bi delnice kupil takoj ali čim prej po izjavi za medije, saj bi tako pridobil korist v kar se da najvišji vrednosti.

V primerih, ko je pravnomočna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, postopek nove razsoje ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, temveč gre za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe, zato tudi oškodovančevega interesa za kazenski pregon storilca pri predlagalnih deliktih v postopku nove razsoje pri oškodovancu (oziroma pri upravičencih iz 55. člena ZKP) ni treba vnovič ugotavljati in utrjevati.

Glede vprašanja kdaj je kaznivo dejanje posilstva dokončano, sodna praksa šteje, da je dejansko dokončano šele s prenehanjem spolnega občevanja (mag. M.D, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 233). V kazensko-pravnem pogledu je torej kaznivo dejanje posilstva dokončano, ko moški spolni organ prične prodirati v ženskega, v dejanskem pogledu pa, ko je spolno občevanje končano. Zato so povsem možne situacije, ko bi do kaznivega dejanja posilstva prišlo šele med samim spolnim odnosom, ko je na primer žrtev privolila v spolni akt, nato pa si iz različnih vzrokov, na primer nasilja, premislila, storilec pa bi dokončanje spolnega odnosa izsilil z uporabo sile ali resne grožnje. Ali pa tudi v primeru, kot je obravnavan, da bi storilec spolno občeval z osebo, ki se zaradi spanja in opitosti ni mogla upirati, ko pa bi se prebudila in nasprotovala spolnemu odnosu, bi storilec njen odpor strl s silo in spolni odnos dokončal. Zaradi nastale procesne situacije, ko je s sodbo z dne 7.7.2017 deloma ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in dejanja obtoženca opredelilo po milejši pravni opredelitvi kot je kaznivo dejanje posilstva, je sodišče d

Tudi za postopke po razveljavitvi pravnomočne sodbe z ustavno pritožbo, ker po razveljavitvi pravnomočne odločbe zastaranje ne teče več, velja, da se mora postopek končati v razumnem roku oziroma v roku, ki ne more biti drugačen kot rok za novo sojenje v postopku, ko je bila pravnomočna sodba razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom. Zavrženje obtožnega akta na podlagi določbe prvega odstavka 437. člena ZKP iz razlogov po 277. členu ZKP je formalna odločitev, ki jo sodišče sprejme v fazi takoimenovanega predhodnega preizkusa obtožnega predloga, ki ga mora opraviti takoj po prejemu obtožnega predloga. Če se je kazenski postopek že začel, se določba 437. člena ZKP ne more uporabiti. Če je pravnomočna sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, se sojenje pred pristojnim sodiščem, ki mu je bila zadeva vrnjena v novo odločanje, znajde v enaki fazi postopka, kot v primerih, ko bi sodno odločbo razveljavilo hierarhično višje sodišče znotraj sistema rednega sodstva

Ocena sodišča prve stopnje v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga, da opis dejanja po obtožbi vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, je pravilna, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče obtožni predlog zavreči. V zvezi z vprašanjem zastaranja kazenskega pregona se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na določbe KZ glede absolutnega zastaranja, saj ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/97 z dne 11. 9. 2008, v kateri je Ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe na način, da mora biti do uveljavitve KZ-1 postopek nove razsoje pravnomočno zaključen najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče napačno zaključilo, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo, kar je sicer okoliščina, ki izključuje pregon zoper obdolženca.

V postopku nove razsoje ni več pravnomočne sodbe - za podlago se vzame prejšnja obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.

Sodišče v sodbi ni dolžno ponavljati razlogov o odločilnih dejstvih in odgovarjati na tiste očitke vlagateljev zahteve za sodno varstvo, o katerih je svoje stališče že obrazloženo zavzel prekrškovni organ in so po presoji sodišča pravilni.

Enomesečni rok za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe se izteče s pretekom tistega dne v mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči, teči pa začne naslednjega dne po vročitvi. Ker zadnji dan ni bil dela prost dan, zagovornik pa je zahtevo vložil priporočeno naslednji dan na pošto, je njegova zahteva prepozna.

Ker obramba na glavni obravnavi ni soglašala s prečitanjem zapisnika o zaslišanju priče, bi ga senat smel prečitati le, če bi bili izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 333. člena ZKP, torej če priče ne bi bilo mogoče najti. Okoliščina, da zaslišane osebe ni na naslovu, ki ga je imelo sodišče, še ne pomeni, da je tudi ni mogoče najti.

Sodišče prve stopnje je stvarno pristojno odločiti o predlogu, s katerim se vlagatelj zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe zavzema, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Po 5. odstavku 428. člena ZKP lahko o takem predlogu odloča sodišče prve stopnje ali sodišče, ki je pristojno presojati vloženo zahtevo.

1. Enomesečni rok za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe se je iztekel s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči (začne pa teči naslednjega dne po vročitvi). 2. Dodajanje nekaterih konkretnih okoliščin v izreku sodbe "povpraševanje do sedaj točno neugotovljene osebe po imenu x." ne odstopa od očitka obtožbe, da je omenjena oseba navezala stik z obsojencem zaradi nabave večje količine heroina za italijanske kupce, temveč pomeni le pobližje opredelitev že v obtožbi navedene obsojenčeve vloge, zato ne gre za prekoračitev obtožbe, saj gre tudi po opisu v obtožbi za enako obsojenčevo vlogo v posredovanju pri prodaji heroina. 3. Shranjenje mamila za prodajo je eden od storitvenih načinov kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po členu 245/1 KZJ, to dejanje pa se lahko stori tudi z eventualnim naklepom.