91. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev. Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel. Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ

Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova. Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna

Po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Zakon povsem jasno določa, da zastaranje pretrga storitev novega kaznivega dejanja in ne datum pravnomočne ugotovitve (sodbe) o storjenem kaznivem dejanju, čeprav slednja utemeljuje ugotovitve o storjenem kaznivem dejanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je pretrganje zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1 vezano na pogoj nedosegljivosti državnim organom, t.j. da zastaranje, ki začne teči z dnem storitve kaznivega dejanja, lahko pretrga bolezen obdolženca, ki pa mora povzročiti nedosegljivost za državne organe in onemogočanje sojenja. Po pregledu podatkov v spisu je moč ugotoviti, da v nobenem od časovnih intervalov hospitalizacije, obtoženi ni bil nedosegljiv državnim organom.

Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da se glede na ugotovitev, da je kazenski pregon zoper obtoženo pravno osebo zaradi očitanega kaznivega dejanja zastaral, ni ukvarjalo s problematiziranim vprašanjem zadostne konkretizacije formalnega oziroma materialnega temelja odgovornosti pravne osebe v vloženi obtožnici; navedeno namreč v ničemer ne vpliva na jasno opredeljene časovne okoliščine določno opredeljenega izvršitvenega ravnanja povezanih subjektov, ključne za presojo obstoja potrebne procesne predpostavke dopustnosti pregona zoper gospodarsko družbo A. d.o.o. Izvršitveno ravnanje, ki predstavlja po opisu v vloženi obtožnici temelj odgovornosti obtožene pravne osebe, je enkratno in točkovno opredeljeno goljufivo dejanje B. B. in obtožene pravne osebe, medtem ko je sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi na strani obtožene pravne osebe A. d.o.o. na škodo navadnih upnikov v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. v višini najmanj 683.909,28 EUR določno opredeljeno le kot predpisana prepovedana posledica očitanega kaznivega dejanja.

Po presoji sodišča druge stopnje je določbo drugega odstavka člena 91 KZ-1 torej treba razlagati tako, da so učinki predpisanega roka primerljivi z učinkom rednih zastaralnih rokov, ki določajo absolutno časovno mejo, znotraj katere je pregon storilca še dopusten. To pomeni, da je v roku, ki ga predpisuje drugi odstavek člena 91 KZ-1, potrebno doseči pravilno in zakonito meritorno odločbo, v nasprotnem primeru pa izdati zavrnilno sodbo iz razloga po 4. točki člena 357 ZKP. Le s takšno razlago je spoštovana zahteva po poštenem postopku, ki zavezuje sodišče na podlagi 2. in 22. člena Ustave RS na način, da je pravilno in zakonito meritorno odločitev mogoče sprejeti le v absolutno omejenem času, ki ga ima država na razpolago za vodenje kazenskega postopka zoper posameznika in s tem za poseganje v njegove pravice.

Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran. Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za

Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo, da je bil tek roka zastaranja kazenskega pregona zadržan zaradi sprejetega Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je skupno 64 dni. Temu trajanju zadržanja zastaranja je sodišče prve stopnje zaradi obstoja okoliščin, ki so onemogočale sojenje (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), zmotno prištelo celoten čas med 13. 10. 2020 in 22. 6. 2021 (253 dni). Pritožnik pravilno v zvezi s tem opozarja, da sodišče ni poskušalo zagotoviti obdolženčeve udeležbe preko videokonference (v skladu s 304.a členom ZKP), ker pa je bila ta možnost v procesni zakon vnesena šele z ZKP-O, ki je začel veljati s 13. 5. 2021, sodišče pritožbenim navedbam glede teka zastaralnega roka pritrjuje zgolj od 13. 5. 2021 dalje.

V konkretnem primeru ponovno odločanje o končni višini premoženjske koristi, ki naj bi bila odvzeta pravnomočno obsojeni pravni osebi, ni tako tesno povezano z odločanjem o njeni odgovornosti, da bi to predstavljalo oviro za razveljavitev sodbe le glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi, s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe v preostalih delih, kar pa ima za posledico prenehanje teka zastaralnega roka. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, posledično pa tudi zastaranje glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi.

Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju. Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listin

Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so t

Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek. Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.

Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedv

Posledica zavrnilne sodbe je tudi sprememba odločbe o premoženjski koristi. Slovenska zakonodaja namreč z izjemo posebnega, ne na obsodbo vezanega procesnopravnega odvzema koristi po 498.a členu ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba. Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, pri tem pa je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Sodišče lahko skladno s pravno teorijo v primeru, če je iz izvedenskega mnenja jasno, da določenega dejstva ali okoliščine po nobeni dostopni metodi ni mogoče ugotoviti z dovolj visoko zanesljivostjo, brez zadržkov uporabi načelo in dubio pro reo, če tega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti v povezavi z drugimi dokazi.

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema. Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.

Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

Pravnomočna sodba veže stranke spora in samo sodišče, ki je sodbo izdalo (prvi in drugi odstavek 320. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravnomočna sodba sicer učinkuje tudi proti generalnim in singularnim naslednikom ter proti sosporniškemu intervenientu, vendar je v konkretnem primeru več kot očitno, da toženec v pravdi med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. na vrnitev neupravičenih nakazil ni imel statusa osebe, ki bi jo vezala pravnomočna sodba iz te pravdne zadeve, pri kateri toženec tudi ni sodeloval.