VSL Sodba III Kp 82050/2023

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo ji je kazen tri leta zapora, stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, skupno 500,00 EUR ter stransko kazen izgon tujca iz države iz ozemlja Republike Slovenije za dobo štirih let. Po prvem odstavku 56. člena je obtoženki v izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora z vključenim pridržanjem od 9. 11. 2023 od 11.40 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtoženki odvzelo zaseženi telefon znamke Samsung. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta se pritožila obtoženka in njen zagovornik. Obtoženka se je smiselno pritožila iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Zagovornik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma naj se izda zavrnilna sodba, podrejeno, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma podrejeno, da se ji izreče milejša kazenska sankcija.

3Ker je zagovornik v pritožbi zahteval, da se na pritožbeno sejo povabi obtoženko in zagovornika, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP o pritožbeni seji in sestavi senata obvestilo vse stranke in zagovornika ter za obtoženko sodno tolmačko B. B. za ruski jezik, ki je prevajala potek pritožbene seje. Predstavnik okrožnega državnega tožilstva na sejo ni pristopil, o seji je bil pravilno obveščen, kar ni bilo ovira, da senat ne bi imel seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Pritožbe niso utemeljene.

5Pritožbeno sodišče po pregledu podatkov v spisu ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje obtoženki izrečena na glavni obravnavi 30. 5. 2025 v navzočnosti vseh strank, obtoženkinega zagovornika in sodne tolmačke za ruski jezik B. B. Pisni odpravek sodbe je bil vročen državnemu tožilstvu 17. 6. 2025, obtoženki v slovenskem jeziku 18. 6. 2025, v prevodu ter njenemu zagovorniku pa 30. 6. 2025 (povratnice pripete k sodbi na list. št. 1223). Tridesetdnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo je tekel od 1. 7. 2025 do 30. 7. 2025, ker je obtoženka v priporu, na tek pritožbenega roka niso vplivale sodne počitnice. Obtoženka je po izreku sodbe in pred vročitvijo sodbe sodišča prve stopnje v prevodu vložila več vlog, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo kot njene pritožbe, poleg tistih, ki jih je vložila v pritožbenem roku. Pritožbeni razlogi v njenih vlogah z dne 5. 6. 2025 (list. št. 1176), 9. 6. 2025 (list. št. 1177), 12. 6. 2025 (list. št. 1194), 13. 6. 2025 (list. št. 1195) in 17. 6. 2025 (list. št. 1205) so vsebinsko enaki in ponovljeni tudi v njenih pritožbah (ki jih je sodišče prve stopnje predložilo pritožbenemu sodišču) z dne 26. 6. 2025 (list. št. 1288), 9. 7. 2025 (list. št. 1295 do 1299), 11. 7. 2025 (list. št. 1310 do 1313), 16. 7. 2025 (list. št. 1315 do 1318) in 29. 7. 2025 (v prevodu, list. št. 1328). Vse navedene obtoženkine vloge razen zadnje z dne 29. 7. 2025 so napisane v slovenskem jeziku. Vse navedene pritožbe obtoženke je pritožbeno sodišče glede na vsebinsko enake razloge obravnavalo in bo nanje tudi odgovorilo v nadaljevanju te odločbe.

O kršitvi pravice do uporabe lastnega jezika iz 62. člena Ustave RS in 8. člena ZKP

6Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je bila obtoženki kršena pravica do uporabe lastnega jezika (ukrajinskega jezika) tekom pregledov pri sodnem izvedencu dr. C. C. (pri sodni izvedenki dr. D. D. je bila prisotna tolmačka) ter tekom opazovanja na Oddelku za psihiatrijo, Enote za forenzično psihiatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (v nadaljevanju - Oddelek za psihiatrijo). Trdi, da pogovori z njo niso potekali v njenem jeziku, kar bi morali skladno z Direktivo 2010/64/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. 10. 2010. Po stališču zagovornika se pravica do uporabe lastnega jezika razteza tudi na preglede pri izvedencih vezano na izdelavo mnenja za potrebe kazenskega postopka. Trdi, da se je pokazalo, da je bila jezikovna bariera težava oziroma ni omogočila popolne diagnoze in so bile v tej zvezi "težave še zlasti pri izvedencu dr. C. C.". Sodišče je sicer navedlo, da je ugotovilo tekom postopka, da obtoženka dobro razume slovenski jezik, vendar, če bi sodišče resnično bilo prepričano v to, ne bi bil tolmač prisoten na vseh obravnavah, ne bi ji vročalo sodbe s prevodom, ampak bi zadoščala vročitev sodbe v slovenskem jeziku, kot tudi ostalih listin. Glede znanja slovenskega jezika obtoženke, da ga razume in ga govori, kot zapiše sodišče, je potrebno upoštevati, da je obtoženka v slovenskem priporu od 9. 11. 2023, da ni bilo z ničemer dokazano, da je slovenski jezik razumela in govorila od prijetja dalje oziroma ob prvem mnenju oziroma posameznih mnenjih (kakšna je bila stopnja razumevanja in govora ob posameznih momentih postopka). Na pravilnost - strokovnost mnenja, na katerega sodišče opira svojo odločitev, je nedvomno vplivala okoliščina, da je obtoženka v celoti razumela izvedenca. Sodni izvedenec lahko poda mnenje glede preiskovanca le, če ga ta razume, kaj se z njim pogovarja in ni dovolj le opazovanje. Psihiatri ne zdravijo le z opazovanjem, ključnega pomena je pogovor s preiskovancem, ko se zdravnik in pacient morata razumeti. Odpoved pravici do tolmačenja je pogojena z zahtevami, da so osumljenci ali obdolženci prejeli predhodni pravni nasvet ali do so bili kako drugače popolnoma seznanjeni s posledicami odpovedi tej pravici ter da je bila odpoved dana nedvoumno in prostovoljno, tega pa sodišče glede obtoženke ne navede.

7Tretji odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) določa, da mora biti vsak, ki mu je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti (tako tudi 4. člen ZKP). 62. člen Ustave RS ureja pravico do uporabe svojega jezika in določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugim organi, ki opravljajo javno službo, uporabljajo svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Tudi 8. člen ZKP v prvem odstavku določa, da imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanja oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. Če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Tretji odstavek 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju - EKČP) v A. točki določa, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da ga takoj in podrobno v jeziku, ki ga razume, seznanijo z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni; v skladu z E. točko iste določbe EKČP pa ima vsak obdolženec pravico do brezplačne pomoči tolmača. Direktiva 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku Evropskega parlamenta in sveta z dne 22. 5. 2012 določa, da se obdolženim osebam pri obveščanju v skladu s to direktivo nudi prevajanje in tolmačenje v jezik, ki ga razumejo. Podobno tudi Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih v 22. uvodni izjavi med drugim določa, da bi moralo biti tolmačenje in prevajanje zagotovljeno v materinem jeziku obdolžencev ali v kateremkoli drugem jeziku, ki ga govorijo ali razumejo, da se jim omogoči, da v polni meri uveljavljajo svojo pravico do obrambe in da se zagotovi pravičnost postopka. Omenjena Direktiva 2010/64/EU državam članicam nalaga tudi obveznost, da vzpostavijo ustrezen postopek ali mehanizem za ugotavljanje, ali obdolženec govori in razume jezik, v katerem teče postopek in ali potrebuje pomoč tolmača.

9Nadalje je Ustavno sodišče v odločbi Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 zapisalo, da je uresničitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja mogoča le ob spoštovanju pravice obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave ter pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec v postopku uporablja (svoj jezik), praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, kjer ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva¹. Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo obveznost sodišč, da obdolžencem zagotovijo spremljanje postopka v jeziku, ki ga razumejo dovolj dobro zaradi zagotovitve pravičnega sojenja, ki vključuje pravico sodelovati v postopku in ga razumeti ter komunicirati z zagovornikom.

10Obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, gre torej pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe². Pravica do uporabe svojega jezika v kazenskem postopku predstavlja enega od predpogojev za učinkovito uveljavljanje obdolženčeve pravice do obrambe kot temelja poštenega sojenja. O pravici do prevajanja je treba stranke poučiti, te pa se lahko prevajanju odpovedo, če znajo jezik, v katerem teče postopek (drugi odstavek 8. člena ZKP). Sodišče bo dalo pravni pouk takoj, ko bo obstajala verjetnost, da uradni jezik sodišča ni jezik udeleženca v postopku ali na izrecno zahtevo strank. V teoriji in sodni praksi (glej odločbe VS RS I Ips 11811/2010, I Ips 304/2008, I Ips 2484/2013) je kršitev pravice do uporabe svojega jezika lahko absolutna ali pa relativna kršitev. Absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo podana tedaj, če so obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec na glavni obravnavi izrecno zahtevali tolmača, pa jim ga sodišče ni zagotovilo. Če obtoženec ni bil poučen o pravici, da lahko uporablja svoj jezik in v svojem jeziku spremlja potek glavne obravnave, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če je taka kršitev vplivala na možnost njegove obrambe. To pomeni, da je kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP podana v primeru, če je izkazana ali bi lahko bila izkazana vzročna zveza s kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe.³

11Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do uporabe lastnega jezika, ker pri pregledu pri sodnem izvedencu psihiatrične stroke dr. C. C. in tekom opazovanja na Oddelku za psihiatrijo pogovori z obtoženko niso potekali v njenem jeziku in ker ni bilo dokazano, da obtoženka slovenski jezik razume in govori od prijetja dalje.

12Pritožbeno sodišče po pregledu podatkov celotnega spisa, podatkov iz predkazenskega postopka, zapisnikov zaslišanja obtoženke pred preiskovalno sodnico in na glavni obrvavnavi, zapisnikov zaslišanja tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, zapisnikov predobravnavnega naroka in glavne obravnave, pojasnil sodnega izvedenca dr. C. C. in sodne izvedenke dr. D. D. ter ob upoštevanju izrecnih izjav obtoženke pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi, ugotavlja, da obtoženki niso bile kršene ustavne pravice do uporabe svojega jezika v postopku (62. člen Ustave RS) v povezavi s pravico do učinkovite obrambe (29. člen Ustave RS) oziroma jamstvi poštenega postopka iz tretjega odstavka 6. člena EKČP (ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno), uzakonjenimi z določbo 8. člena ZKP. Obtoženki niso bile kršene konvencijske pravice, niti jamstva iz predhodno v tej odločbi citiranih Direktiv. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da smiselno zatrjevani kršitvi iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

13Pritožbeno sodišče izpostavlja stališče iz sodne prakse (primeroma sodba VSRS I Ips 5509/2021 z dne 19. 12. 2024, točki 26 in 27), da psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo sodni izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih sodni izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Zmotno je zato stališče zagovornika, da gre pri psihiatričnem intervjuju in v obravnavnem primeru tudi pri odrejenem opazovanju obtoženke na Oddelku za psihiatrijo za procesno dejanje. Zato je neutemeljeno zagovornikovo stališče o kršitvi pravice obtoženke do uporabe lastnega jezika pri psihiatričnem pregledu pri sodnem izvedencu dr. C. C. in tekom opazovanja na Oddelku za psihiatrijo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v predmetni kazenski zadevi odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke zaradi ugotavljanja, ali je pri obtoženki podana kakšna duševna motnja ali duševna manjrazvitost, zaradi katere v času storitve kaznivega dejanja ni mogla razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja in zaradi ugotovitve, ali se je preiskovanka sposobna braniti v kazenskem postopku in sposobna razumeti pravne pouke o svojih pravicah. Sodišče prve stopnje je tekom glavne obravnave na podlagi 249. in 265. člena ZKP s sklepom III K 82050/2023-406 z dne 11. 3. 2025 napotilo obtoženo na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo, UKC Maribor za čas trajanja enega meseca, da se v tem času ugotovi, ali je pri obtoženi v času storitve kaznivega dejanja obstajala kakšna duševna motnja ali duševna manjrazvitost, zaradi katere bi bila okrnjena njena zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje (v smislu prištevnosti po 29. členu KZ-1), in če takšna motnja obstaja, ali je podana nevarnost, da bi obtožena na prostosti lahko storila kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo in ali je mogoče takšno nevarnost odpraviti z zdravljenjem ter kakšnim.

14V kazenskem postopku je potrebno angažirati izvedenca, kadar sodišče, izjemoma pa tudi policija v predkazenskem postopku, nima ustreznega strokovnega znanja za ugotavljanje ali presojo kakšnega pomembnega dejstva (248. člen ZKP). Psihiatrično izvedenstvo po 265. členu ZKP je predvideno za razjasnjevanje dveh vrst pravnih vprašanj v zvezi z obdolžencem, in sicer na eni strani prištevnosti in na drugi strani razpravne sposobnosti. Obe vprašanji sta v kazenskem postopku ključni, saj je od odgovora na prvo odvisno odločitev sodišča o krivdi in kazenski sankciji, ki se mu izreče. Razpravna sposobnost pa je pogoj za polno uresničevanje procesnih jamstev obdolženca v kazenskem postopku in zato neločljivo povezana z zagotavljanjem ustavne pravice do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku (21. člen Ustave RS in 265. člen ZKP). Ob sumu neprištevnosti ali razpravne sposobnosti tega dejstva ni mogoče dokazovati z nobenim drugim dokaznim sredstvom, razen z izvedenstvom. Zakon sodišču zapoveduje, da lahko za pomoč pri razjasnjevanju teh dveh vprašanj postavi le izvedenca psihiatrične stroke in ne morda izvedenca kakšne druge specialnosti. Strokovnjaki sorodnih znanosti pa seveda lahko sodelujejo z izvedencem psihiatrom pri izdelavi izvida in mnenja. Drugi odstavek 265. člena ZKP ureja daljše opazovanje obdolženca v zdravstvenem zavodu. To je predvideno v primerih, ko sodni izvedenec psihiater z ambulantnim pregledom in drugimi običajnimi metodami ne more pridobiti dovolj podatkov za izdelavo izvida in mnenja. Opazovanje se lahko odredi v primeru ugotavljanja neprištevnosti in tudi razpravne sposobnosti.

15Iz povzetih zakonskih določb pritožbeno sodišče zaključuje, da sodni izvedenec ravna kot strokovni pomočnik sodišča v zvezi s strokovnimi vprašanji. Ker torej pri razgovoru z obtoženko pri sodnem izvedencu psihiatru zaradi izdelave izvida in mnenja ter na opazovanju na Oddelku za psihiatrijo ne gre za procesno dejanje, pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe zagovornika o kršitvi obtoženkine pravice do uporabe svojega jezika v postopku psihiatrične eksploracije. V pisnem psihiatričnem izvedenskem mnenju je v točki V. Pogovor s preiskovanko navedeno, da je pregled potekal v nemškem jeziku, ki ga preiskovanka tekoče obvlada. Na glavni obravnavi 10. 2. 2025 je v zvezi s predlogom za napotitev obtoženke na opazovanje sodni izvedenec psihiater na vprašanje zagovornika, kako bi daljše opazovanje bilo mogoče glede na znanje jezika, pojasnil, da predstojnik govori rusko, da bi bila najbrž sama komunikacija lahko otežena, vendar pa je tudi izvedenka klinična psihologinja v svojem izvedenskem mnenju temeljito povzela vso zgodovino obtoženke, posledično je zato bistveno vedenje obtoženke in ne sama vsebina povedanega glede obravnavanega primera, ker se je potrebno sedaj osredotočiti na njeno vedenje in s tem povezano neverbalno komunikacijo. Na glavni obravnavi 30. 5. 2025 je sodni izvedenec psihiater pojasnil, da je bil na opazovanju obtoženke opravljen klinično psihološki pregled in opis vedenja ter so bili podani zaključki, ki so jih tekom bolnišničnega zdravljenja opazovali. Na izrecno vprašanje predsednice senata, v katerem jeziku je potekal pogovor, je povedal, da je bilo vse brez prevajalca, brez tolmača, da pa je obtoženka že toliko časa tukaj, da v bistvu sorazmerno komunicira že tudi v slovenščini. Zadnji dan pred odpustom so ga poklicali in ko je bil tam, sta se z obtoženko pogovarjala in večjih zapletov v komunikaciji med njima ni bilo, ta pogovor pa je trajal kakšnih dvajset minut, bilo je potrebno samo preveriti, kaj se je tam dogajalo in v kakšnem stanju je. Na isti glavni obravnavi je sodni izvedenec psihiater glede na zapis v odpustnem pismu Oddelka za psihiatrijo, da ob sprejemu obtoženke na opazovanje zaradi jezikovne bariere z zanesljivostjo niso mogli oceniti formalnih motenj mišljenja, ni pa dajala vtisa, da bi bile te prisotne, pojasnil, da se formalna motnja mišljenja nanaša na tempo, kako in na kak način lahko posameznik razmišlja, ali lahko misel dokonča ali ne, ali misel preskoči, pa se potem vrne nazaj, ali v miselnem podajanju v pogovoru zastane, pa nekaj časa potem spet nadaljuje, da gre v bistvu za tempo in za povezave. Za vse druge ugotovitve v zvezi z morebitnimi blodnjami ali halucinacijami je poudaril, da so to vsebinske motnje mišljenja. Na vprašanje zagovornika, ali vpliva jezikovna bariera na tisto, kar oni (na Oddelku za psihiatrijo) ugotavljajo in pišejo, je sodni izvedenec pojasnil, da lahko, ni pa nujno ter da mu je obtoženka sama omenila, da je imela na Oddelku stik s predstojnikom, ki obvlada rusko in tudi v enem pismu je to govorila.

16Pritožbeno sodišče je pri presoji zatrjevane kršitve do uporabe svojega jezika kot pomembno okoliščino upoštevalo izjave obtoženke na glavni obravnavi 10. 10. 2024, ko je sodišče prve stopnje z zaslišanjem sodnega izvedenca psihiatra ugotavljalo, ali je potrebno napotiti obtoženko na daljše opazovanje v zdravstveno ustanovo ali ne in ali bi bil potreben tolmač pri klinično psihološkem pregledu. Sodni izvedenec je odgovoril, da bi bila v tem primeru prevelika verjetnost napake, da se pri klinično psihološkem pregledu opravi pregled, testi, so razlage in tega se s tolmačem ne da narediti, ker mora biti neposreden stik. Sodni izvedenec psihiater je pritrdil, da bi morali biti tudi vprašalniki v ukrajinščini, če bi se angažiral sodni izvedenec, ki bi opravil pregled v tujem jeziku, nato pa je obtoženka izjavila, kar je zapisano v zapisniku glavne obravnave, da ne potrebuje tolmača pri kliničnem psihologu, zato ker ona zna slovensko, mogoče boljše kot nemščino. Na dodatno vprašanja predsednice senata, kaj razume bolje, slovensko ali nemško, je obtoženka odgovorila, da je njena nemščina kot njena slovenščina ali pa angleščina. Na vprašanje predsednice senata, katere druge jezike zna, katere razume dobro, zelo dobro, je obtoženka odgovorila, da zelo dobro nemški, da slovenski jezik tudi razume zelo dobro, da morda ne govori slovnično, da pa razume vse. Na izrecno vprašanje predsednice senata, kateri jezik zelo dobro zna poleg ruščine in ukrajinščine, je obtoženka potrdila, da angleški in nemški jezik. Predsednica senata jo je nato vprašala, ali angleščino in nemščino zna bolje od slovenščine ali slabše, pa je obtoženka odgovorila "no razumete slovenščino, tudi to, kaj ne vem, to moram že razumeti" in po opozorilu predsednice senata, da gre za posebno izrazoslovje, študirala je medicino, je obtoženka pojasnila, da medicinske termine ve v latinščini ali v angleščini, da se je s psihologom pogovarjala v angleščini in je kaka beseda, ki je ne more najti to je angleščina, če kaj ne bo mogla, bi pomagala slovenščina. Sodišče prve stopnje je nato opravilo poizvedbe pri Zbornici kliničnih psihologov Slovenije in ugotovilo, da v zbornici ne razpolagajo s podatkom, da bi kdo od izvedencev lahko opravil pregled v ruskem ali ukrajinskem jeziku (list. št. 818).

17Iz podatkov v spisu in izrecne izpovedbe sodne izvedenke klinične psihologinje dr. D. D. izhaja, da je njen razgovor z obtoženko potekal v prisotnosti sodne tolmačke za ruski jezik dr. B. B., se pa je sama strinjala, da bi bilo smiselno obtoženko napotiti na daljše opazovanje na Oddelek za psihiatrijo. Vprašana o jeziku komunikacije na opazovanju in glede na zapis v odpustnem pismu o jezikovni barieri ob sprejemu na opazovanje, je sodna izvedenka dr. D. D. na glavni obravnavi 30. 5. 2025 izjavila, da ji je povedala obtoženka, da so bili več ali manj pogovori z njo opravljeni v slovenskem jeziku, ki ga razume tako, kot ga razume, brez prevajalca in da je psihologinja, ki je z njo delala in opravljala test, torej z njo opravljala pogovor in pa zapis v slovenskem jeziku in da sta imeli ona in psihologinja težave v razumevanju s tem, "da je ona rekla, da ne razume, prosim naj me gospa popravi, torej da ne razume njenega jezika in kako lahko glede na te stvari". Pojasnila je, da če bi psihologinja ugotovila, da nečesa obtoženka ne more izraziti zaradi jezikovne bariere, da bi bilo korektno in bi to tudi napisala in povedala v smislu, da rabi tolmača, da bi prišla do težav, pa je očitno obtoženka vseeno dovolj stvari navedla. Poudarila je, da se sedaj le predpostavlja, da neke motnje mišljenja ni mogla izraziti zaradi jezikovne bariere, ampak ona je vse drugo ustrezno izrazila. Pri njenem pregledu je imela tolmačko, s čimer je izvedenka dr. D. D. potrdila navedbe v svojem pisnem mnenju glede tega dejstva.

18Ob upoštevanju vsega do sedaj navedenega in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtoženka v predkazenskem postopku in v kazenskem postopku pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi poučena o pravici do uporabe svojega jezika v postopku, na predobravnavnem naroku ji je bilo zagotovljeno tolmačenje v ruski jezik. Iz podatkov predkazenskega postopka izhaja, da ji je bil ob zaznavi kaznivega dejanja in odvzemu prostosti dan pouk o pravicah in razlogih za odvzem prostosti v angleškem jeziku. V zapisniku o zasegu predmetov je v pripombah navedeno, da je oseba seznanjena v angleškem jeziku katerega govori in razume, da je zapisnik podpisala brez pripomb. Iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju izhaja, da je bila pridržana oseba v skladu s tretjim odstavkom 157. člena v povezavi s pravicami iz 4. člena ZKP v angleškem jeziku, ki ga tudi razume, nato še v italijanskem jeziku, ki ga razume, seznanjena s pravicami, ki jih je tudi razumela, vročena pa ji je bila brošura v ukrajinskem jeziku. Ob vročitvi odločbe o odvzemu prostosti je bila osumljena izrecno poučena, da ima pri preiskovalnih dejanjih pravico uporabljati svoj jezik, če ne govori ali ne razume jezika, pa ima pravico do brezplačnega tolmačenja, v kolikor meni, da tolmačenje ali prevajanje ni ustrezno, ima pravico vložiti ugovor; da ima pravico do pisnega obvestila o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost, sestavljenega v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume. Iz opombe navedene odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju izhaja, da bo ta odločba prevedena v njej razumljiv jezik oziroma materni jezik s pomočjo tolmača za ukrajinski jezik ob vročitvi odločbe, pri čemer je vročitev odločbe potrjena s podpisom osumljene in tolmačke G. G., tolmačke za ukrajinski jezik. Slednja je bila navzoča tudi pri zbiranju obvestil od osumljene 9. 11. 2023, ko je bila osumljenka ponovno poučena o pravici do uporabe svojega jezika, do brezplačnega tolmačenja, o pisnem obvestilu o pravicah, sestavljenega v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume. Po pravnem pouku je osumljenka izjavila, da je pravne pouke razumela, vsebina uradnega zaznamka ji je bila prebrana in pripomb na zapisano vsebino ni imela, uradni zaznamek o izjavi osumljenke je podpisala brez pripomb.

19Obtoženka je bila zaslišana pred preiskovalno sodnico 10. 11. 2023 v navzočnosti tolmačke za ukrajinski jezik I. I. Preiskovalna sodnica je osumljenko vprašala, kakšen je njen materni jezik, nakar je obdolžena izjavila, da je njen materni jezik ukrajinski jezik, da v celoti razume prisotno tolmačko za ukrajinski jezik, zato ji prevaja tolmačka za ukrajinski jezik, med osebnimi podatki je navedla, da je državljanka Ukrajine. Iz zapisnika predobravnavnega naroka 21. 2. 2024 izhaja ugotovitev predsednika senata, da obtoženka ne razume slovenskega jezika, zato ji bo prevajala tolmačka za ukrajinski in ruski jezik I. I. Obtoženka je izjavila, da je ruski jezik njen materni jezik in da tolmačko v popolnosti razume ter da je državljanka Rusije in Ukrajine. Iz zapisnika glavne obravnave 10. 6. 2024 izhaja, da je bila navzoča sodna prevajalka za ruski jezik J. J. Obtoženka je v okviru svojega zagovora najprej povedala, da bi rada zagovor podala v slovenskem jeziku. Zagovornik je nato izjavil, da lahko poda zagovor tudi v slovenskem jeziku, vendar mora ves čas pri tem sodelovati tolmačka za ruski jezik. Obtoženka je izjavila, da je njen materni jezik ruski jezik in da želi prevajanje v ruski jezik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na vseh naslednjih narokih glavne obravnave bila navzoča sodna tolmačka za ruski jezik B. B. Iz zapisnikov glavnih obravnav izhaja, da je predsednica senata vsakokrat po začetku zasedanja obtoženko poučila o pravicah do uporabe svojega jezika iz 8. člena ZKP, nato je ugotovila, da obtoženka ne govori slovensko, da ji je zagotovljeno ustno tolmačenje obravnave, zapisana je izjava obtoženka, da je njen materni jezik ruski jezik in ugotovitev, da ji zato prevaja sodna tolmačka za ruski jezik. Obtoženka je izjavila, da jo (tolmačko) razume in nima pripomb ali ugovorov na njeno tolmačenje (zapisniki glavne obravnave z dne 10. 10. 2024, 11. 11. 2024, 9. 12. 2024, 10. 2. 2025, 3. 3. 2025, 19. 5. 2025 in 30. 5. 2025). Iz nobenega zapisnika glavne obravnave ne izhaja, da bi se obtoženka pravici do uporabe lastnega jezika in pravici do tolmača kadarkoli odpovedala, razen enkrat v zvezi z napotitvijo obtoženke na opazovanje na Oddelek za psihiatrijo, kar je bilo v tej odločbi že ugotovljeno. Podatki spisa izkazujejo, da je bilo obtoženki zagotovljeno ustno tolmačenje tistega, kar so drugi govorili (zaslišanje prič in izvedencev) ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva, ki je bistveno za uveljavljanje njenih pravic skladno z drugim odstavkom 8. člena ZKP. Predsednica senata je na glavni obravnavi preverjala, kateri jezik obtoženka še govori in razume in kako dobro, v zapisnikih so zapisani odgovori obtoženke. Obtoženka nikoli tekom kazenskega postopka ni ugovarjala, da tolmačenje ali prevajanje ni ustrezno, o pravici do prevajanja in tolmačenja je bila poučena, pouk in izjava obtoženke sta bila vpisana v zapisnike glavnih obravnav, pravne pouke o pravicah je razumela, tolmačeno ji je bilo v jezik, za katerega je sama povedala, da je njen materni jezik, sprva v ukrajinski, nato v ruski jezik.

20Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v točki 34 izpodbijane sodbe, da obtoženki ni bila kršena pravica do uporabe svojega jezika v predkazenskem in kazenskem postopku. Na opazovanju na Oddelku za psihiatrijo se je pogovarjala tudi v slovenskem jeziku, za katerega je sama potrdila, da ga dobro razume, pri opazovanju in razgovorih s strani medicinskega osebja, kliničnih psihologov ter drugih zdravnikov psihiatrije na Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor očitno z njo ni bilo bistvenih komunikacijskih težav. Oba sodna izvedenca sta izpostavila pomen opazovanja na Oddelku za psihiatrijo in dejstvo, da obtoženka dovolj dobro govori slovensko, da bi lahko v tem jeziku zaposlene na Oddelku za psihiatrijo opozorila, da nekaj doživlja in da bi na težave v komunikaciji lahko opozorili tudi zdravniki in terapevti, ki so jo obravnavali v času opazovanja, v kolikor bi ocenili, da potrebuje tolmača. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da take ocene očitno ni izrazil nihče v času opazovanja obtoženke, pri čemer je sodni izvedenec psihiater potrdil, da mu je obtoženka povedala, da je komunicirala na Oddelku za psihiatrijo v slovenskem jeziku, kot tudi sam, ko so ga tja klicali in je opravil z obtoženko kratek pogovor. Pritožbeno sodišče ni spregledalo v izpodbijani sodbi povzetih osebnih zaznav predsednice senata na glavni obravnavi v času komunikacije z obtoženko, da je večino govorjenja sodnice razumela brez simultanega tolmačenja in je tudi odgovore sama spontano podajala v slovenščini, da je tudi sama v slovenskem jeziku spraševala sodna izvedenca, kar izhaja tudi iz zvočnih zapisov iz zaslišanja sodnega izvedenca dr. C. C. 10. 10. 2024 in 10. 2. 2025 ter sodne izvedenke dr. D. D. dne 3. 3. 2025 in tudi iz prepisov izhaja, da jima je postavljala vprašanja in komentarje v slovenščini. Potem, ko je obramba začela zatrjevati, da ugotovitve iz odpustnega pisma UKC Maribor niso verodostojne zaradi kršitve pravice do jezika, pa slovenskega jezika na zaslišanju 30. 5. 2025 ni več uporabljala. Da obtoženka zna slovensko pa nenazadnje izhaja tudi iz njenih številnih pisnih vlog, ki jih je pošiljala sodišču, ker so številne izmed njih zapisane v slovenskem jeziku, kar še dodatno izkazuje njeno zadostno znanje slovenskega jezika, zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da neprisotnost tolmača v času opazovanja na Oddelku za psihiatrijo ni vplivala na pravilnost njihove diagnoze v odpustnem pismu, ki sta ji pritrdila in se z njo strinjala tudi oba sodna izvedenca na zadnjem zaslišanju 30. 5. 2025.

21Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v točki 34 izpodbijane sodbe pravilni in skladni s podatki v spisu. Zagovornik s pritožbo ugotovitev glede obtoženkinega komuniciranja na glavni obravnavi in na opazovanju ter pisanja vlog v slovenskem jeziku izrecno ne izpodbija in tudi ne izpodbija dejstva, da so bila sodna pisanja obtoženki prevedena, da ji je bilo v kazenskem postopku pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi ter v predkazenskem postopku zagotovljeno tolmačenje v jeziku, za katerega je sama izpovedala, da je njen materni jezik. Stališče zagovornika, da sodišče ni bilo prepričano v znanje slovenskega jezika obtoženke, ker sicer ne bi bil tolmač prisoten na vseh glavnih obravnavah, je glede na obtoženkino konvencijsko in ustavno pravico do uporabe lastnega jezika v kazenskem postopku, že na prvi pogled zmotno in neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženka tujka in ne zna jezika v katerem poteka kazenski postopek, zato je bila poučena o pravici do tolmača in prevajanja listin, pouk o pravici in izjava obtoženke sta vsakokrat zapisana v sodnih zapisnikih, v predmetnem kazenskem postopku ni bila prikrajšana pri svoji obrambi. Na to oceno ne vpliva dejstvo, da je psihiatrična obravnava pri sodnem izvedencu potekala v nemškem in v slovenskem jeziku, za katera je obtoženka potrdila, da ju dobro zna in razume, ter na Oddelku za psihiatrijo v slovenskem jeziku, kar sta potrdila oba zaslišana sodna izvedenca, njima pa je to povedala obtoženka.

22Ker je sodni izvedenec v pisnem psihiatričnem izvedenskem mnenju potrdil, da se je preiskovanka sposobna braniti v kazenskem postopku in sposobna razumeti pravne pouke o svojih pravicah, da so njene umske in osebnostne sposobnosti dovolj razvite, se sodišču prve stopnje dvom o njeni razpravni sposobnosti med postopkom ni porodil, kar je pomembna okoliščina, na podlagi katere pritožbeno sodišče sklepa, da je obtoženka dejansko razumela pouk o pravici do tolmača, ta pravica pa ji od prijetja dalje do obsodbe na sodišču prve stopnje nedvomno ni bila kršena. Iz navedenih razlogov v pritožbi zagovornika smiselno zatrjevani bistveni kršitvi po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP nista podani.

O zavrnitvi dokaznih predlogov

23Obtoženka v pritožbi predlaga postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, ker se s postavljenim sodnim izvedencem dr. C. C., njegovim izvidom in mnenjem ne strinja. Zatrjuje, da je bila ob storitvi kaznivega dejanja neprištevna, da je pri njej podana duševna motnja shizofrenija, ki pa je sodni sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. C. C. ni ugotovil, so pa to diagnozo potrdili po njenem zdravljenju v nemški psihiatrični kliniki, sodna izvedenka klinična psihologinja dr. D. D. in zdravniki na Oddelku za psihiatrijo v Mariboru. Trdi, da je sodni izvedenec psihiater na Oddelku za psihiatrijo vplival na spremembo diagnoze, čeprav so tam ugotovili, da je pri njej podana paranoidna shizofrenija.

24Zagovornik graja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke in trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženkino pravico do obrambe. Vztraja, da bi bilo potrebno glede na izvedenski mnenji dr. C. C. in dr. D. D. ter glede na odpustno pismo, z ugotovitvami in mnenjem navedenih se namreč ne strinja, z novim izvedencem psihiatrične stroke ugotoviti, za katero duševno stanje dejansko gre pri obtoženki in kakšno je bilo to stanje v času storitve kaznivega dejanja, da je potrebno daljše opazovanje s strani izvedencev in da se pribavi celoten zdravstveni karton obtoženke pri Oddelku za psihiatrijo.

25Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke zavrnilo in razloge za odločitev navedlo v točkah 5, 33 in 35 izpodbijane sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca psihiatrične stroke in s postavljeno diagnozo obtoženki po opazovanju na Oddelku za psihiatrijo, ko je bila ugotovljena shizotipska motnja, s takšno diagnozo pa sta se tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje oba sodna izvedenca strinjala in svoje izvedensko mnenje v tem delu obširno, prepričljivo in natančno pojasnilo, ni razlog za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za to niso bili podani razlogi, ker sta oba sodna izvedenca prišla do skladnih zaključkov, da pri obtoženki ne gre za hujšo obliko duševne motnje, pri kateri bi bil stik z realnostjo močneje okrnjen ali moten, temveč zgolj osebnostna motnja, shizotipska motnja. Z diagnozo, postavljeno po opazovanju obtoženke na Oddelku za psihiatrijo, in njeno utemeljitvijo v odpustnem pismu sta se oba sodna izvedenca strinjala. Z njunim večkratnim zaslišanjem, s pisnimi in ustnimi dopolnitvami izvedenskih mnenj, je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča odpravilo prvotna razhajanja v njunih izvedenskih mnenjih in razjasnilo vsa bistvena vprašanja v zvezi s prištevnostjo obtoženke v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta sodna izvedenca odgovorila na vsa vprašanja sodišča, strank in obtoženkinega zagovornika, da sta njuni izvedenski mnenji strokovno prepričljivi in ne zahtevata ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem, kot je predlagala obramba. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da pri obtoženki v času storitve kaznivega dejanja in v času sojenja ni bila podana paranoidna shizofrenija, niti dvojna osebnost oziroma disociativna motnja identitete ali laično multipla osebnost, kar je zatrjevala obtoženka v svojem zagovoru. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, saj so bila vsa razhajanja med mnenji obeh sodnih izvedencev na glavni obravnavi odpravljena z njunim zaslišanjem in pisno ter ustno dopolnitvijo izvedenskih mnenj, ter po opredelitvi do odpustnega pisma Oddelka za psihiatrijo. Oba izvedenca sta se opredelila tudi do izvida psihiatrične bolnišnice X. v Nemčiji ter vztrajala, da pri obtoženki niso podani znaki shizofrenije, česar niso ugotovili niti na enomesečnem opazovanju obtoženke na Oddelku za psihiatrijo.

26Zagovornik vztraja, da je bil dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe na Oddelku za psihiatrijo, utemeljen, da če bi sodišče resnično želelo razjasniti zadevo, bi samo pribavilo celoten popis zdravljenja na Oddelku za psihiatrijo, oziroma zaslišalo zdravnike, ki so obtoženko tam opazovali in zdravili, saj bi le na ta način imela oba izvedenca uvid, kaj se je z obtoženko resnično dogajalo v času opazovanja, saj so odpustna pisma le povzetek zdravljenja in bi se lahko tudi konkretneje opredelila glede tam postavljene diagnoze in glede tega, ali je bil mesec dni dovolj za postavitev diagnoze, ker se dejansko ne ve, katere kriterije, kaj vse so tam sploh uporabljali.

27Pritožbene navedbe niso utemeljene, so pa glede utemeljitve dokaznega predloga tudi protispisne. Iz zapisnika o glavni obravnavi 30. 5. 2025 izhaja predlog zagovornika: "da naj sodišče glede na današnje izvajanje sodnega izvedenca dr. C. C. v povezavi z odpustnim pismom Oddelka za psihiatrijo, UKC Maribor, instituciji postavi vprašanje v kakšnem jeziku so se opravljali pogovori med obtoženko, psihiatri in ostalim osebam v času, ko je bila tam na opazovanju in predvsem v kakšnem jeziku se je opravil test klinične psihologinje, glede na to, kar je danes povedala obtoženka". Na isti glavni obravnavi je zagovornik po zaslišanju sodne izvedenke dr. D. D. in izvedbi listinskih dokazov predlagal "opravo dodatnih poizvedb na Oddelku za psihiatrijo ali je bila obtoženi predpisana kakršnakoli terapija v zvezi z jemanjem zdravil, kot to zatrjuje obtoženka in kar je zapisala v pismu, ki ga je istega dne od nje prejel zagovornik".

28Sodišče prve stopnje je oba dokazna predloga zavrnilo kot nepotrebna in odločitev obrazložilo na glavni obravnavi in v izpodbijani sodbi. Ni podvomilo, da je komunikacija v UKC Maribor z obtoženko potekala v slovenskem jeziku in karkoli drugačnega iz odpustnega pisma in ugotovitev sodnega izvedenca dr. C. C. ne izhaja, zato tudi opravljene poizvedbe ne bi pripomogle k razjasnitvi dejanskega stanja. Glede prejemanja medikamentozne terapije v času opazovanja je ugotovilo, da je na to vprašanje že odgovoril sodni izvedenec psihiater, ki je pojasnil, kar je razvidno tudi iz odpustnega pisma, da je v času opazovanja obtoženka prejemala medikamentozno terapijo in opozoril na zaključke v odpustnem pismu, da pa v nadaljevanju ta ni bila potrebna. Zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta dokazna predloga nepotrebna, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodni izvedenec dr. C. C. se je opredelil do jezika komunikacije v času opazovanja obtoženke, navedel je, da slednja sorazmerno dobro komunicira tudi v slovenščini, da tudi v pogovoru z njim, ko so ga zadnji dan pred odpustom poklicali na Oddelek za psihiatrijo, večjih zapletov v komunikaciji z obtoženko ni bilo. Izrecno se je opredelil tudi do zapisa v odpustnem pismu o jezikovni barieri ob sprejemu obtoženke in izpostavil razlike med formalno motnjo mišljenja in vsebinsko motnjo mišljenja, o čemer ima izpodbijana sodba razloge v točki 30. Sodni izvedenec je pojasnil, da je verjetno na Oddelku za psihiatrijo obtoženka prejemala antipsihotike, zdravila, ker je prihajalo do konfliktnih stanj in se ni uspela umiriti s pogovorom, in jih je prejemala samo toliko, da se je umirila, da pa ob odpustu in tudi sedaj nima predpisane terapije.

29Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obramba po prejemu odpustnega pisma in po opredelitvi obeh sodnih izvedencev do postavljene diagnoze in vsebine odpustnega pisma, ni predlagala pridobitve celotnega popisa zdravljenja na Oddelku za psihiatrijo in ni predlagala zaslišanja tamkajšnjih zdravnikov, kar prostispisno v pritožbi zatrjuje zagovornik. Po obrazložitvi dokaznega sklepa nihče od navzočih ni imel novih dokaznih predlogov.

30Sta pa bila oba sodna izvedenca zaslišana o tem, ali bi bilo potrebno daljše spremljanje oziroma opazovanje obtoženke na Oddelku za psihiatrijo, vendar sta oba zaključila, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je enomesečno trajanje napotitvenega obdobja zadoščalo za postavitev diagnoze. Zagovornik trdi, da sta oba izvedenca predlagala daljše opazovanje na Oddelku za psihiatrijo, pri tem pa zagovornik ne upošteva, da po zakonu lahko napotitev na opazovanje traja največ en mesec, le na obrazložen predlog državnega tožilca in po poprejšnjem mnenju izvedenca psihiatrične stroke ter po predhodnem zaslišanju zagovornika, se sme podaljšati še za največ en mesec. Sodni izvedenec dr. C. C. in zdravniki na Oddelku za psihiatrijo niso predlagali podaljšanja opazovanja še za en mesec. Tudi sodna izvedenka dr. D. D. je ocenila, da je bilo očitno, da so tudi v enem mesecu lahko podali odgovor in obtoženki postavili diagnozo. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornikom, da se z zaslišanjem obeh sodnih izvedencev in njuno opredelitvijo do vsebine odpustnega pisma ter postavljene diagnoze ni ugotovilo, kaj se je z obtoženko v času opazovanja dogajalo, saj sta očitno oba sodna izvedenca razpolagala z dovolj podatki za ustno dopolnitev svojega izvedenskega mnenja. Strinjala sta se s postavljeno diagnozo shizotipska motnja pri obtoženki, ki izhaja iz odpustnega pisma, in svoje mnenje prepričljivo obrazložila.

31Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno glede odločilnega dejstva, ali je bila obtoženka v času storitve kaznivega dejanja prištevna ali ne, torej, ali je pri njej podana kakšna duševna motnja ali duševna manj razvitost, zaradi katere v času storitve kaznivega dejanja ne bi mogla razumeti pomena svojega dejanja ali ne bi mogla obvladovati svojega ravnanja. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni podana in v pritožbah obeh pritožnikov predlagana dopolnitev dokaznega postopka po presoji pritožbenega sodišča ni in ni bila potrebna.

O obtoženkinih pisnih vlogah

32Zagovornik v pritožbi pravilno ugotavlja, da je obtoženka na sodišče tekom kazenskega postopka v spis vlagala številne vloge, za katere je pojasnila, da jih je pisal K. K. (njena druga osebnost) in ne ona. Čeprav je obtoženka povedala, da ne gre za vloge, ki bi bile relevantne za postopek v smislu podajanja njenega zagovora, pa sodišče po stališču zagovornika ni razbremenjeno, da se do teh vlog ustrezno opredeli, ker se nanašajo na ugotavljanje njenega duševnega stanja, tudi na vprašanje kazenske odgovornosti in iz sodbe ne izhaja, na kakšen način se je sodišče s temi vlogami obtoženke seznanilo, kaj v njih piše, ali gre za relevantne navedbe za odločitev sodišča glede na zagovor obtoženke, da je dejanja izvrševal K. K. in ne ona, torej ali je kazensko odgovorna v povezavi z vsemi ostalimi dokazi.

33Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v sodbi v točkah 2 in 3 pojasnilo, da je obtoženka na sodišče vlagala številne pisne vloge, v katerih je omenjala svojo drugo osebnost Ukrajinca K. K., da je dejanje storila druga oseba v njej, zatrjevala je svojo multiplo osebnost v svojstvu drugega moškega K. K., ki je pisal te vloge in ne ona kot A. A. ter ugotovilo, da je obtoženka na glavni obravnavi 10. 10. 2024 pozvana, naj se izjasni, ali gre za postopek relevantne izjave v smislu njenega zagovora, izrecno izjavila, da ne, ker teh vlog ne piše ona, ampak K. K., kar je potrdila tudi pri dokaznem sklepu na naroku 11. 11. 2024. Zato se sodišče prve stopnje do vsebine teh vlog ni posebej opredeljevalo glede na izjavo obtoženke, da ne gre za vsebinsko relevantne vloge. Iz navedenih razlogov ni točna pritožbena trditev, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do teh pisnih vlog, hkrati pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila oba sodna izvedenca psihiatrične stroke in klinično psihološke stroke s pisnimi vlogami obtoženke seznanjena in sta jih pri podaji izvedenskega mnenja upoštevala. Zagovornik tudi ne pojasni, katera odločilna dejstva naj bi izhajala iz obtoženkinih pisnih vlog, za katere je obtoženka izrecno sodišču pojasnila, da ne predstavljajo njenega zagovora. Je pa obtoženka podala obširen zagovor v tem kazenskem postopku do katerega pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo in pravilno zaključilo, da ji je z gotovostjo dokazana storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v objektivnem in subjektivnem delu, tako glede izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja, njene prištevnosti in direktnega naklepa, torej o vseh odločilnih dejstvih v zvezi s kaznivim dejanjem. Pritožbeno sodišče je zato lahko preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru povzetih pritožbenih navedb. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeljevati do pisnih vlog obtoženke, ker slednja ni potrdila, da so del njenega zagovora (glavna obravnava 10. 10. 2024). V postopanju sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitve kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik v pritožbi smiselno in pavšalno zatrjuje.

O dejanskem stanju

34Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in popolne ter prepričljive razloge izpodbijane sodbe v točkah 6 do 17, da je obtoženki na podlagi izvedenih dokazov nedvomno objektivno dokazana storitev očitana kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbam zaslišanih policistov o zaznavi kaznivega dejanja in izpovedbama zaslišanih tujcev, pri zaslišanju katerih je bila obtoženka navzoča, ter listinskim dokazom. Izvedeni personalni in listinski dokazi potrjujejo, da je obtoženka po dogovoru in navodilih neugotovljenega organizatorja spravljanja ilegalnih prebežnikov iz Turčije preko BIH, Hrvaške in Slovenije v Zahodno Evropo, 9. 11. 2023 odšla z najetim vozilom na dogovorjeno lokacijo v Zagrebu, vanj sprejela dva državljana Turčije, ki nista imela dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji in ju s tem vozilom nezakonito spravila čez notranjo mejo iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, peljala ju je po ozemlju Slovenije proti Italiji, za opravljen prevoz pa bi od organizatorja prejela plačilo v neugotovljeni višini, saj sta tujca slednjemu za organizacijo poti iz Turčije do Nemčije plačala 4.000 oz. 5.000 EUR po osebi, a je bila obtoženka prijeta in aretirana s strani policije. Zaključki sodišča prve stopnje v tem delu so dokazno podprti, opredelilo se je do vseh odločilnih dejstev in utemeljeno zaključilo, da je obtoženka prevoz opravila za plačilo. Čeprav plačila še ni prejela, ker ji tujca nista za prevoz nič plačala in ker je bila prej prijeta, ga pa je v dogovoru z organizatorjem ilegalnih migracij tujcev preko ozemlja Republike Slovenije do Italije nedvomno pričakovala. To je bil tudi njen motiv pri izvršitvi kaznivega dejanja, saj se je nanj pripravila tako, da je najela vozilo za prevoz tujcev, z zaslišanima tujcema pa je bil ovržen obtoženkin prvotni zagovor, da je takrat tujca peljala kot prijateljsko uslugo iz turističnih namenov. Obtoženkin zagovor je bil ovržen z izpovedbama zaslišanih tujcev in s pregledom obtoženki zaseženega telefona, na katerega je od neznanega organizatorja prejela fotografijo ravno dveh tujcev, ki jih je nato tudi prevažala v svojem vozilu, pa tudi povezavo do Google zemljevida s potjo od Zagreba do Trsta. Izpodbijana sodba ima o koristoljubnem namenu obtoženke razloge v točkah 12, 14 in 16, torej, da je s prevozom dveh tujcev obtoženka zasledovala denarno korist, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče.

35Tega dela sodbe zagovornik ne izpodbija. Ga pa obtoženka z večkrat ponovljenimi trditvami v svojih pritožbah, da ne drži, da bi ji bilo za prevoz dveh tujcev na ozemlje Republike Slovenije in po ozemlju ter proti Italiji obljubljeno plačilo, da je K. K., njena druga oseba v njej, vozila vozilo in ne ona, da ji organizator ni obljubil nobenega plačila, da ni imela namena pridobiti protipravno premoženjsko korist za prevoz in o tem tudi ni dokazov, da preklicuje svoj zagovor podan pred preiskovalno sodnico, ko je zatrjevala, da ni vedela, da je vstop tujcev v Slovenijo brez ustreznih dovoljenj kaznivo dejanje, da ji je tujec L. L. predlagal, da bi šli na izlet v Italijo, da ji za pot ni rekel, da bi kaj plačal, ampak da bi ji plačal ta drugi, da bi šli v Italijo kot turisti, da sama videoposnetkov ni naredila, da Turka nista zahtevala denarja, da je sodba nepoštena in nepravična, da je bila v času storitve kaznivega dejanja neprištevna, v stresu in da ima shizofrenijo.

36S pritožbenimi navedbami obtoženka ne more izpodbiti prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o dokazanosti kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem delu. Njen zagovor je bil z izvedenimi dokazi ovržen, za storitev kaznivega dejanja je kazensko odgovorna, storila ga je z direktnim naklepom, zavedala se je protipravnosti svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je v točki 38 izpodbijane sodbe razumno pojasnilo oceno, da je obtoženka od samega začetka aktivno sodelovala z organizatorjem prevoza, pri tem ravnala skrbno in premišljeno, kar potrjuje njeno nahajanje v Zagrebu in najem vozila s katerim je bila ustavljena. Njeno ravnanje je bilo usklajeno s sporočilom in navodilom neznanega organizatorja prevoza, po njegovem navodilu je sprejela v svoje vozilo tujca, katerih sliko je prej prejela na svoj mobilni telefon. Tujca sta izpovedala, da sta od organizatorja prejela podatek, katero vozilo ju bo peljalo do Italije in lokacijo kam morata priti ter da je bila njuna pot organizirana, zato so neutemeljene pritožbene navedbe obtoženke, ki zanika storitev kaznivega dejanja in se ne strinja s sodbenimi zaključki. Glede na vse okoliščine ni dvoma, da je kaznivo dejanje izvršila z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist kot plačilo za prevoz tujcev.

O obtoženkini prištevnosti pri storitvi kaznivega dejanja

37Obtoženka in zagovornik v pritožbah vztrajata, da je bila obtoženka pri izvršitvi kaznivega dejanja neprištevna, da dejansko stanje glede tega odločilnega dejstva z izvedencema psihiatrom in klinično psihologinjo ter z odpustnim pismom po enomesečnem opazovanju obtoženke na Oddelku za psihiatrijo, Enote za forenzično psihiatrijo, UKC Maribor ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

38Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek ravno zaradi ugotovitve obtoženkine prištevnosti, o čemer pričajo tudi razlogi izpodbijane sodbe v točkah 18 do 38. Že iz dosedanje opredelitve pritožbenega sodišča do drugih pritožbenih navedb je možno ugotoviti, da je bil zagovor obtoženke, da je pri njej podana paranoidna shizofrenija oz. dvojna osebnost oz. multipla osebnost, ovržen z izvedenskimi mnenji dveh sodnih izvedencev in z odpustnim pismom po opazovanju obtoženke na Oddelku za psihiatrijo.

39Obtoženka v pritožbah zatrjuje, da nima shizotipske motnje, da je bila pri njej shizofrenija uradno ugotovljena v Nemčiji v letu 2019, da tudi iz uradnih zaznamkov priloženih k Poročilu o obnašanju v ZKPZ Ig za obtoženko izhaja, da ima shizofrenijo, da je izgubila stik z realnostjo, da je to ugotovila tudi sodna izvedenka klinična psihologinja dr. D. D., da je sodni sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. C. C. vplival na postavitev diagnoze na Oddelku za psihiatrijo po opazovanju, kjer so pri njej ugotovili shizofrenijo, da tudi pri shizotipski motnji oseba lahko "dobi psihozo", da je celotni dogodek (v zvezi s kaznivim dejanjem) trajal eno do dve uri in je lahko takrat bila tudi neprištevna, da v času izvršitve kaznivega dejanja ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja, da je bila psihotična, takrat njena kontrola realnosti ni bila ohranjena, oziroma je stik z njo izgubila, da je bila v afektu, da lahko pada v psihotični napad, kar potrjujeta oba sodna izvedenca. Zatrjuje, da je sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. C. C. zelo slabo izobražen, ima zastarane informacije, nizke kriterije ocenjevanja naredi kot glavne, da so v Mariboru zdravniki boljši, da se dr. C. C. ne strinja, da ima shizofrenijo, da je ta podana pri njej in tudi pri izvedencu, da ima po mnenju slovenskih psihiatrov v Mariboru in medicinskih tehnikov od šestega leta starosti skrito shizofrenijo brez pozitivnih simptomov (bolj je podobna shizotipski motnji), da ima od šestega leta disociativno motnjo, ki je leta 2019 prerasla v shizofrenijo, da je bila v času storitve kaznivega dejanja neprištevna, ker je bila v stresu, da je sodna izvedenka dr. D. D. podala mnenje, da ni kriva, da ni spremenila svojega mnenja, spremenila ga je samo koliko časa ne more obvladati svojega ravnanja in da je bila tudi med njeno ekspertizo v stresu in je takrat začela izgubljati stik z realnostjo, trdi, da ima sodna izvedenka dr. D. D. več izkušenj, da ona dela zraven prestolnice in je stalno zaposlena, dela s trenutnimi bolniki, sodni izvedenec psihiater dr. C. C. pa sedi doma, nima nobenih pacientov, z novimi protokoli ni seznanjen, ima paranoidno shizofrenijo, kar se vidi že po 20 minutnem pogovoru z njim.

40Zagovornik v zvezi z obtoženkino prištevnostjo pretežno povzema obtoženkin zagovor, izpostavlja potek dokaznega postopka, angažiranje dveh sodnih izvedencev psihiatrične in klinično psihološke stroke. Ko laik razlaga pomen in znake disociativne motnje identitete (ali laično multiple osebnosti), ki je v psihiatriji naziv za psihično obolenje, trdi, da je obtoženka v zagovoru ves čas zatrjevala, da je kaznivo dejanje storila njena druga osebnost. Selektivno povzema izvedenska mnenja obeh sodnih izvedencev in vsebino odpustnega pisma Oddelka za psihiatrijo. Izraža nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila z izvedenskimi mnenji in po opazovanju obtoženke na Oddelku za psihiatrijo ovržena teza obrambe o neprištevnosti obtoženke, ker diagnozi paranoidne shizofrenije in dvojne osebnosti nista bili potrjeni, ampak je bilo ugotovljeno, da je pri obtoženki postavljena diagnoza shizotipska osebnostna motnja, ki na njeno razumevanje pomena svojega dejanja in obvladovanja svojega ravnanja v času storitve kaznivega dejanja ni vplivala v takšni meri, da bi bilo moč govoriti o neprištevnosti ali bistveno zmanjšanji prištevnosti.

41Zgolj z nestrinjanjem z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede obtoženkine prištevnosti pritožnika s svojima pritožbama ne moreta uspeti. Ravno zaradi ugotovitve tega pomembnega dejstva je sodišče odredilo izvedenstvo dveh sodnih izvedencev in napotilo obtoženko na opazovanje na Enoto za forenzično psihiatrijo. Razhajanja med izvedenskima mnenjema obeh sodnih izvedencev so bila odpravljena po njuni opredelitvi do diagnoze shizotipske motnje v odpustnem pismu, do obtoženkinega zagovora, do Poročila o obnašanju obtoženke v zavodu za prestajanje kazni zapora in do Strokovnega poročila o diagnozi po končanem zdravljenju obtoženke v Psihiatrični bolnišnici X. v Nemčiji. Sodišče prve stopnje je zaključke sodnih izvedencev sprejelo in presodilo, da je bila obtoženka prištevna v času storitve kaznivega dejanja in razpravno sposobna tekom kazenskega postopka. Za opazovanje v zdravstvenem zavodu so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji - podano je bilo mnenje obeh sodnih izvedencev, da je potrebno daljše opazovanje, predlog državnega tožilca ter opravljeno predhodno zaslišanje obtoženke in zagovornika. Enomesečno opazovanje je zadoščalo za postavitev diagnoze, zato je drugačno mnenje zagovornika v pritožbi neutemeljeno. Laično mnenje zagovornika, da zagovor in način podaje zagovora pri obtoženki kaže, da gre pri njej za disociativno motnjo osebnosti, ne more izpodbiti strokovnih zaključkov sodnih izvedencev in ugotovitev iz odpustnega pisma po opazovanju obtoženke. Ne drži, da je sodna izvedenka dr. D. D. izjavila, da je enomesečno opazovanje prekratek čas. Izrecno je na zadnji glavni obravnavi ugotovila, da je opazovanje v trajanju enega meseca očitno zadoščalo za postavitev diagnoze.

42Zagovornik trdi, da obtoženki ob odpustu iz Oddelka za psihiatrijo ni bila predpisana nobena terapija, vendar da za disociativno motnjo osebnosti ni zdravila, tako da ni jasno, kakšno terapijo bi ji lahko predpisali. Ta pritožbena navedba je povezana s stališčem zagovornika o disociativni motnji osebnosti pri obtoženki, ki pa ni bila potrjena. Je pa obrambo na glavni obravnavi zanimalo, kakšna terapija je bila obtoženki na opazovanju predpisana, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tako na podlagi navedb v odpustnem pismu kot z zaslišanjem sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki se je do tega opredelil.

43Zagovornik protispisno zatrjuje, da je jezikovna bariera vplivala na postavitev diagnoze na Oddelku za psihiatrijo, ker iz odpustnega pisma izhaja, da je bila ta jezikovna bariera, zaradi katere z zanesljivostjo niso mogli oceniti formalnih motenj mišljenja, podana ob sprejemu obtoženke na opazovanje, da pa ni dajala vtisa, da bi bile formalne motnje mišljenja pri njej takrat prisotne. Do razlike oziroma pomena med formalnimi in vsebinskimi motnjami mišljenja se je opredelil sodni izvedenec psihiater, ki je v ustni dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja pojasnil, da obtoženka zelo dobro komunicira tudi v slovenskem jeziku in da tudi med njima, ko je bil na Oddelku za psihiatrijo po prejetem klicu, v pogovoru večjih zapletov v komunikaciji ni bilo. Na glavni obravnavi je ob zaslišanju sodnega izvedenca psihiatra obtoženka povedala, da so pogovori na opazovanju potekali v slovenskem jeziku, ki ga razume. Sodna izvedenka dr. D. D. je pojasnila, da če bi na opazovanju kdorkoli od strokovnega osebja opazil kakršnekoli jezikovne težave pri komuniciranju z obtoženko, bi to tudi pojasnili, česar pa glede na podatke spisa niso. Zato tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da v času opazovanja obtoženke na Oddelku za psihiatrijo problemov s komunikacijo in razumevanjem z obtoženko ni bilo ter da so po enomesečnem opazovanju obtoženke timsko zaključili, da ni podana diagnoza paranoidne shizofrenije, ki so jo podali na nemški kliniki ter so njeno nenavadno obnašanje pripisali shizotipski osebnostni motnji, ki glede na pojasnila sodnega izvedenca psihiatra stika z realnostjo ne poruši. Ob zaslišanju obeh sodnih izvedencev se ni potrdilo, da naj bi bila pri obtoženki podana dvojna osebnost, kar vse je v izpodbijani sodbi obširno in prepričljivo obrazloženo.

44Zagovornik trdi, da ni jasno, na kakšna poročila zavoda se je sodni izvedenec psihiater skliceval in ali so zaposleni v zavodu sploh bili zmožni opaziti, da je pri obtoženki bila v nekem obdobju, tudi krajši čas, npr. nekaj ur, prisotna druga osebnost, kako se je to kazalo, saj ne gre pri obtoženki za neke velike razlike v obnašanju med dvema osebnostima. Trdi, da se je sodišče prve stopnje z izvedenskim mnenjem dr. C. C. očitno zadovoljilo, pri čemer pa tega obnašanja obtoženke v zavodu ni z ničemer presojalo, preverjalo, ni zaslišalo nobene osebe, ki je bila poleg obtoženke v zavodu ter da je iz izvedenskega mnenja dr. C. C. moč zaključiti, da gre pri obtoženki za dvojno osebnost, za disociativno motnjo in ker sodišče z njegovim mnenjem ni bilo zadovoljno, je angažiralo tudi sodno izvedenko klinično psihološke stroke dr. D. D. Po ugotovitvi, da je med njunima mnenjema podano razhajanje, pa je dodatno oba izvedenca zaslišalo, pri čemer je dr. D. D. vztrajala na svojem mnenju.

45Ne samo, da so te pritožbene navedbe pavšalne, so tudi protispisne, zavajajoče in nepopolne. Iz Poročila o obnašanju obtoženke v ZPKZ izhaja, da v času prestajanja pripora s strani zaposlenih ni zaznati, da bi se v njej nahajala moška oseba ali katerakoli druga osebnost, da na kaj takega niso opozorile niti sopripornice, prav tako ni bilo opaženih sprememb pri izgledu, obnašanju ali govoru. Do navedenega poročila sta se opredelila oba sodna izvedenca, kar je razvidno tudi iz njunih izvedenskih mnenj. Sodni izvedenec psihiater je ugotovil, da je tudi v zaporu obtoženka normalno funkcionirala, saj za to ni drugih podatkov, normalno funkcionira tudi na glavni obravnavi in v pogovorih z njim, zato je ocenil, da ima samo disociativno motnjo, pri kateri gre za neko notranje doživljanje, ki pa ne vpliva na dojemanje realnosti in na obvladovanje vedenja v pravnem pomenu. Izrecno je izključil bolezensko stanje shizofrenije, ter poudaril, da se s klinično psihološkim pregledom vidi struktura osebnosti, zato je sodišče prve stopnje odredilo tudi sodno izvedenstvo klinično psihološke stroke. Sodna izvedenka dr. D. D. je zaključila, da gre pri obtoženki za duševno motnjo psihotičnega kroga, pri čemer je vztrajala tudi po seznanitvi z mnenjem sodnega izvedenca psihiatra. Ker se slednji z izvedenskim mnenjem klinične psihologinje ni strinjal, je pa pri izvedenskem mnenju upošteval vso zdravstveno dokumentacijo, ugotovitve iz pogovora z obtoženko, Strokovno poročilo iz nemške psihiatrične bolnišnice, kjer ji je bila po bolnišničnem zdravljenju od 23. do 27. 4. 2020 postavljena diagnoza paranoidna shizofrenija, pregledal je tudi naknadno poslano dokumentacijo iz nemške psihiatrične bolnišnice, vendar simptomov paranoidne shizofrenije pri obtoženki po pregledu ni ugotovil, niti za čas izvršitve kaznivega dejanja niti v času kazenskega postopka. Izključil je tudi dvojno osebnost, ker zanjo ni podatkov. Dopustil je verjetnost manipulacije obtoženke, ter da je lahko v ozadju disociativna motnja, ki pa ne prekine stika z realnostjo. Dobil pa je tudi psihiatrično dokumentacijo iz ambulante v ZPKZ, bil je seznanjen z vsemi pisnimi vlogami obtoženke, navzoč je bil na glavni obravnavi ob podajanju zagovora, opredelil se je do dopolnjenega izvedenskega mnenja klinične psihologinje in do odpustnega pisma ter do obtoženkinih pripomb na izvedensko mnenje in do medicinske dokumentacije. Po klicu iz Oddelka za psihiatrijo je z obtoženko opravil še krajši pregled, se z njo pogovoril in nato vztrajal, da glede na vse podatke pri obtoženki v času storitve kaznivega dejanja niso bile podane vsebinske motnje mišljenja in halucinacije ter blodnje, da to, kar je sodna izvedenka klinične psihologije ugotavljala, načeloma osebnostna struktura, kot funkcioniranje velja, da pa v konkretnem primeru ni potrjeno, da naj bi obtoženka v času izvršitve kaznivega dejanja imela prekinjen stik z realnostjo. Pojasnil je, da o diagnozah in boleznih odloča zdravnik, klinični psiholog pa je le pomočnik ter vztrajal, da so prvotne ugotovitve klinične psihologinje drugačne od njegovih, da je sodna izvedenka ugotovila, da naj bi bila v ozadju psihotična motnja, vendar sam kliničnih simptomov, ki bi bili jasno izraženi, ni ugotovil. Ugotovitev iz kliničnih testov ne more vključiti v svojo klinično sliko, čeprav je klinični psihološki pregled diagnostični pripomoček pri psihiatričnih mnenjih, da preklapljanja med dvema osebnostima psihiatrinja v zavodu v enem letu odkar je obtoženka v priporu ni zaznala. Ker se sodna izvedenka klinična psihologinja z mnenjem sodnega izvedenca psihiatra ni strinjala, je sodišče prve stopnje obtoženko napotilo na opazovanje na Oddelek za psihiatrijo, Enote za forenzično psihiatrijo, UKC Maribor zaradi postavitve točne diagnoze. Po pridobitvi odpustnega pisma pa sta se, kot pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, oba sodna izvedenca v svojih zaključkih uskladila in se strinjala z diagnozo shizotipska motnja, postavljeno po opazovanju. Razlike v mnenjih sodnih izvedencev so bile razjasnjene z njunim zaslišanjem. Po seznanitvi z ugotovitvami v odpustnem pismu je sodna izvedenka dr. D. D. svoje pretekle zaključke sama spremenila in se strinjala z diagnozo v odpustnem pismu ter pojasnila, da lahko obtoženkino vedenjsko sliko in spremenjeno mišljenje ter čustvovanje razloži tudi v okviru ugotovljene motnje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta po izvedenem dokaznem postopku oba sodna izvedenca prišla do skladnih zaključkov, da pri obtoženki ne gre za hujšo obliko duševne motnje, pri kateri bi bil stik z realnostjo močneje okrnjen ali moten in da je bila v času storitve kaznivega dejanja prištevna. Sodni izvedenec dr. C. C. je v svojem ustnem izvedenskem mnenju na glavni obravnavi 10. 2. 2025 izrecno povedal, da na Oddelku za psihiatrijo niso zaposleni izvedenci, so samo zdravniki in psihologi, da so samostojna enota, da izvedenci nimajo vpliva na njihove zaključke, da oni ne izdelajo izvedeniškega mnenja temveč le poročilo. S tem pojasnilom je ovržena pritožbena navedba obtoženke, da je sodni izvedenec dr. C. C. vplival na spremembo postavljene diagnoze na Oddelku za psihiatrijo. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi pritožbena trditev zagovornika, da izvedenski mnenji dr. C. C. in dr. D. D. v bistvenem nista enaki, da je bil čas trajanja opazovanja prekratek, da ni slediti izvedenskemu mnenju dr. C. C., da stik z realnostjo pri obtoženki ni bil porušen. Drži pa, da je sodna izvedenka dr. D. D. pojasnila, da so pri shizotipski motnji možni prehodni psihotični zdrsi, do katerih pripeljejo stresne situacije, ki pa niso dolgotrajni, da so prehodni, trajajo krajši čas, da se v literaturi govori o minutah, urah, niti ne o dnevih. V zvezi z obtoženko je pojasnila, da slednja res v stresnih situacijah lahko odreagira psihotično, zdrsnjeno, vendar pa to ne traja dolgo, da ni kronično, kot je prvotno v svojem izvedenskem mnenju predpostavljala, da bi bilo možno. Dopustila je, da je tudi prijetje policistov obtoženka doživela kot izrazit stres, ki jo je lahko tudi dodatno na licu mesta pahnil v neko bolj psihotično sliko, da je lahko malo dlje trajala, po tem, ko je bila že prijeta. Vendar pa je že sodišče prve stopnje z zaslišanjem policistke M. M. ugotovilo, da slednja v postopku z obtoženko ni zaznala nobenih posebnosti ali nenavadnega v njenem obnašanju, nobenih nenavadnih ali nepovezanih reakcij, medtem ko se drugi policist N. N. reakcij obtoženke po enem letu ni spomnil.

46Obtoženka v pritožbi trdi, da je bil že postopek s policisti zanjo stres, da je bila takrat v psihotičnem zdrsu, da je bila tudi na razgovoru s klinično psihologinjo neprištevna, da kaznivega dejanja ni storila ona, ampak njena druga osebnost K. K., kar pa je bilo vse ovrženo z izvedenimi dokazi, zlasti z izvedenskima mnenjema in diagnozo postavljeno v odpustnem pismu po opazovanju obtoženke. Zagovornik trdi, da ni mogoče zaključiti, da je obtoženka vedela, da je to, kar dela prepovedano in kaznivo, da so bila njena ravnanja načrtovana, premišljena, dogovorjena z drugimi, ker je sodna izvedenka dr. D. D. na zadnjem zaslišanju povedala, da obtoženka ne simulira. Ne glede na to, da je sodna izvedenka dr. D. D. izključila obtoženkino manipulativnost, pa je sodišče prve stopnje v točkah 37 in 38 izpodbijane sodbe s prepričljivimi razlogi utemeljijo presojo, da je obtoženka vedela, da je to kar dela, prepovedano in kaznivo, na kar je sklepalo iz njenega načrtovanega in premišljenega ravnanja, dogovora z drugimi sprovajalci ilegalnih migrantov, najema vozila, da je na dogovorjenem kraju in v času skladno z navodilom organizatorja ilegalnih prevozov tujcev v svoje vozila sprejela oba tujca, pri čemer sta oba zaslišana kot priči v okviru nujnih preiskovalnih dejanj pojasnila, kako je potekala njuna pot iz matične dežele do kraja prijetja. Tujec L. L. je od organizatorja prejel lokacijo, kam naj gre in kateri avto bo prišel ponj, da je na to lokacijo prišla obtoženka in mu dala znak, tako da je pokimala ter, da je vso pot organiziral organizator, kar je potrdil O. O. ter pojasnil, da jima je obtoženka naročila, da če ju dobi policija, naj povesta, da sta prijatelja. Iz vseh okoliščin naročenega in izvedenega prevoza dveh tujcev je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na zavedanje obtoženke o prepovedanosti dejanja in na njen direktni naklep, kar prav tako ne potrjuje pritožbenih navedb obeh pritožnikov o neprištevnosti v času storitve kaznivega dejanja zaradi kratkotrajnega psihotičnega zdrsa v času storitve kaznivega dejanja. Sodna izvedenca sta zgolj omenila, da lahko kdaj v posledici ugotovljene shizotipske osebnostne motnje za zelo kratek čas pride do kratkotrajnega psihotičnega zdrsa, tudi zaradi stresa, vendar ga v času storitve kaznivega dejanja pri obtoženki nista ugotovila, njunih strokovnih zaključkov pa obtoženka z drugačno laično razlago v pritožbi ne more omajati.

47Glede na strokovnost, obširnost in prepričljivost obeh izvedenskih mnenj pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe pritožnikov o nestrokovnosti sodnega izvedenca psihiatra, o nepravilni diagnozi postavljeni v odpustnem pismu po opazovanju obtoženke, ter da je bilo dejansko stanje glede obtoženkine prištevnosti zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče namreč vse razloge izpodbijane sodbe in zaključke v zvezi s tem odločilnim dejstvom sprejema kot pravilne in utemeljene in jih pritožbene navedbe ne morejo ovreči.

Odločba o kazenski sankciji

48Sodišče prve stopnje je izbiro kazenske sankcije in odmero glavnih in stranskih kazni obrazložilo v točkah 39 do 43. Obrazložilo je, kakšna kazenska sankcija je predpisana za obravnavano kaznivo dejanje, da je sledilo kaznovalnemu predlogu tožilca v celoti, v točki 41 je pojasnilo kriterije in merila ter okoliščine, ki jih mora upoštevati pri izbiri kazenske sankcije in odmeri posameznih kazni. V točki 42 je obrazložilo izrek kazni zapora in stranske denarne kazni, v točki 43 pa izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Glede vseh izrečenih kazni je navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri kazni, zato ne drži pavšalna pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje izrečene kazenske sankcije ni ustrezno obrazložilo ter da gre zgolj za splošne zapise.

49Zagovornik trdi, da je izrečena kazen tri leta zapora neustrezna in bistveno previsoka ter ni skladna s sodno prakso, ki jo citira zgolj z navedbo opravilnih številk in datumi sodb drugih sodišč, izrečenih kazenskih sankcij, deloma navaja pravne opredelitve kaznivih dejanj, da je bila v enem primeru izrečena pogojna obsodba, v enem primeru pa oprostilna sodba v pritožbenem reševanju, mestoma navaja tudi število prevažanih tujcev.

50Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik za prikaz odstopa od sodne prakse z izrečeno kaznijo zapora obtoženki, ni določno navedel ali so in kdaj citirane sodbe postale pravnomočne, konkretno ne navaja relevantnih okoliščin posameznih zadev, ki bi terjale zaključek, da gre v obravnavanem primeru za podobno zadevo, ki terja podobno odločitev. Poleg tega zagovornik navaja sodbe za storjena kvalificirana kazniva dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1, da je bila celo izrečena oprostilna sodba v pritožbenem reševanju, ker niso bili izpolnjeni zakonski znaki, poleg zatrjevanja števila prevažanih tujcev, enkrat na zadnjem delu kombiniranega vozila, enkrat z očitkom nevarne vožnje. Navaja dejstva, ki po presoji pritožbenega sodišča ne kažejo, da gre za podobne primere kot v predmetni kazenski zadevi, saj se obtoženki ne očita kvalificirana oblika po šestem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, niti ne prevoz v zadnjem delu kombiniranega vozila in tudi ne prevoz otrok. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da izrečena kazen zapora odstopa od kazni v primerljivih zadevah. Zagovornik pavšalno zatrjuje, da so sodišča izrekala nižje kazni tudi za bistveno hujša dejanja, pri tem pa tudi ne pojasni, ali je šlo v teh zadevah za obsodbe na podlagi priznanja krivde, sprejetega sporazuma o priznanju krivde, predvsem pa ne konkretizira okoliščin, ki bi kazale na bistven odstop sedaj izrečene kazni zapora od kazni v pritožbi citiranih zadevah.

51Ne drži, da je višina zaporne kazni posledica okoliščine, da obtoženka ni želela priznati kaznivega dejanja, oziroma izvajanja dokazov v postopku, prevodov, ki so stroškovno obremenili sodišče, saj to ne izhaja iz točke 42. izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino upoštevalo nekaznovanost obtoženke, zagovornik pa ne pojasni, zakaj te okoliščine sodišče naj ne bi ustrezno upoštevalo, zato se njegova pritožba v tem delu niti ne da preizkusiti. Kot olajševalna okoliščina je bila upoštevana obtoženkina relativna mladost v času storitve kaznivega dejanja, zagovornik pa v zvezi s to okoliščino navaja le, da je bila obtoženka še mlada, ker je bila v času sojenja stara 34 let. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila starost obtoženke pri izvršitvi kaznivega dejanja pravilno ocenjena kot relativna mladost. Zagovornik trdi, da je obtožena izobražena oseba in je zato malo verjetno, da bi izvrševala tovrstno očitano kaznivo dejanje, če bi imela dejanje v oblasti oziroma bi se ga ustrezno zavedala ter da je očitno, da je vse skupaj posledica njenega problematičnega duševnega stanja in da ni imela finančnega motiva za pridobitev premoženjske koristi, ker najem vozila na Hrvaškem, bivanje v hostlu, plačevanje za bencin potrjuje, da je imela denar. Pritožbene navedbe niso utemeljene glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je obtoženka nedvomno pričakovala plačilo v neugotovljeni višini, da je sodelovala z organizatorji ilegalnih prevozov tujcev, da je bilo njeno dejanje premišljeno, da sta tujca že plačala prevoz, ki ga je opravila obtoženka do zaustavitve, ter da je bil njen koristoljuben namen z izvedenimi dokazi nedvomno ugotovljen. V opisu kaznivega dejanja se ne zatrjuje, da je že prejela plačilo za opravljen prevoz, ampak da bi to plačilo od organizatorja prejela v neugotovljeni višini, ker sta tujca za organizacijo poti iz Turčije do Nemčije že plačala 4.ooo oziroma 5.000 EUR po osebi. Da je pričakovala obljubljeno plačilo je sodišče prve stopnje sklepalo tudi iz najema vozila, s katerim je bila zaustavljena, saj v nasprotnem primeru tega ne bi storila, glede na brezposelnost in ker je brez premoženja. Z razlogi sodišča prve stopnje za izrek kazni treh let zapora se pritožbeno sodišče strinja. Navedbe o obtoženkini izobrazbi ne morejo omajati zaključka prve stopnje, da je bilo očitano kaznivo dejanje obtoženki dokazano z gotovostjo, da je bila pri izvršitvi kaznivega dejanja prištevna in da ga je storila z direktnim naklepom. Zagovornik spregleda obtoženkin motiv, ki je bil v sodbi pravilno ugotovljen. Z izrečeno kaznijo zapora se obtoženka v svoji pritožbi (list. št. 1288) izrecno strinja.

52Obtoženka in zagovornik izpodbijata odločbo o izrečeni stranski denarni kazni. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe v zvezi z izrečeno stransko denarno kaznijo, katere odmera je obrazložena v točki 42 izpodbijane sodbe. Ocenjuje, da je ta ustrezna glede na težo kaznivega dejanja, obtoženkino krivdo in okoliščine kaznivega dejanja. Dnevni znesek in število dnevnih zneskov so določeni ob upoštevanju dejstva, da je obtoženki odvzeta prostost, da je brez zaposlitve in prihodkov ter premoženja. Je pa sodišče prve stopnje razumno sklepalo, da je dela zmožna, ker nima omejitev za delo, da pa je glede na najem vozila in lastništvo mobilnega telefona vendarle prejemala določene prihodke, ter da si bo lahko med prestajanjem zaporne kazni poiskala kakšno delo v okviru zavoda, da bo lahko poplačala denarno kazen v višini, kot ji je bila tudi določena.

53Obtoženka trdi, naj se ta ne izreče oziroma naj se zniža iz 500 EUR na 100 EUR, ker je brez denarja. Prosi tudi za pogojno obsodbo za 50 % roka, vendar so v tem delu pritožbenemu sodišču njene navedbe nerazumljive in se do njih ne more opredeliti. Smiselno je morda iz njene pritožbe povzeti, da predlaga 50 % pogojne obsodbe, ker je izvedenka na glavni obravnavi potrdila, da se shizotipska motnja sprovocira v ujetništvu, ki slabša njeno stanje, torej, ker ji pripor škodi.

54Zagovornik trdi le, da obtoženkino zdravstveno in duševno stanje ne potrjuje, da je delazmožna in da nima omejitev za delo, vendar gre zgolj za gole trditve, ki nimajo opore v podatkih spisa in tudi ne v pritožbah obtoženke, ki trdi, da se želi v Sloveniji zaposliti, kar kaže, da ocena sodišča prve stopnje o dela zmožnosti v zavodu ni popolnoma nerealna. Upoštevaje obtoženkino nezaposlenost, da je brez premoženja in brez zaposlitve, je razumna ocena sodišča prve stopnje, da je obtoženka morala razpolagati z določenimi prihodki, ker je plačala najem vozila za en teden, kar potrjuje tudi najemna pogodba v spisu, in čeprav je posestvo mobilnega telefona v današnjem času že standard, pa je vendarle tudi za nakup in uporabo telefona potrebno imeti določena sredstva. V zavodu seveda ne bo možno, da bi obtoženka delala kot zobozdravnica, kar pravilno ugotavlja tudi zagovornik v pritožbi, ni pa izključeno kakršnokoli drugo ustrezno delo zanjo, da bo lahko pridobivala dohodek in s tem poplačala denarno kazen. Izrek stranske denarne kazni ne pomeni izreka zaporne kazni in to tudi ni bil namen sodišča. Zagovornik ne upošteva, da je denarna kazen pri obravnavanem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 obvezno predpisana in jo je zato sodišče prve stopnje moralo izreči, sicer bi kršilo kazenski zakon. Glede na razloge izpodbijane sodbe v zvezi s stransko denarno kaznijo in ob upoštevanju pritožbenih razlogov obeh pritožnikov pritožbeno sodišče obtoženki izrečene stranske denarne kazni v relativno majhnem številu 100 dnevnih zneskov po 5,00 EUR in v skupnem znesku 500,00 EUR ne ocenjuje, da je previsoka glede na njene premoženjske in zaposlitvene razmere, je pa vsekakor tudi ustrezen izraz teže kaznivega dejanja, krivde ter okoliščin storitve.

55Obtoženka v pritožbi trdi, da se strinja s stransko kaznijo izgona tujca iz države in z odvzemom zaseženega mobilnega telefona. Ne glede na to pa v pritožbi (list. št. 1194) predlaga, da se ji stranska kazen izgona tujca ne izreče, ker se želi zaposliti v Sloveniji, ker če jo bodo izgnali na Hrvaško, se bo v eni uri vrnila nazaj v Slovenijo in tu prosila za azil, ker ima namen ostati v Sloveniji. S temi pritožbenimi navedbami obtoženka ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za izrek stranske kazni izgona tujca iz države za obdobje štirih let, kar je sodišče prve stopnje konkretno in razumno obrazložilo v točki 43 izpodbijane sodbe.

56Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbah zatrjevane kršitve niso podane, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, obtoženkino dejanje je bilo pravilno pravno opredeljeno, sodba je obrazložena glede vseh odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do celotnega obtoženkinega zagovora in vseh izvedenih dokazov, do vsakega posebej in v medsebojni povezavi. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

57Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je odločilo, da obtoženko oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, čeprav pritožnika s pritožbami nista uspela (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Odločbi US RS Up-494/04 z dne 11. 4. 2006 in Up-2834/07 z dne 30. 9. 2008 ter sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 57586/2022 z dne 13. 11. 2024.
² Sodba ESČP Vizgirda vs. Slovenija z dne 28. 8. 2018, 80. do 85. točka in tam citirane sodbe VS RS I Ips 304/2008 z dne 19. 3. 2009, I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016, XI Ips 41643/2019 z dne 3. 10. 2019, idr.
³ Sodba VS RS I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016.