251. člen ZKP

Sodišče je zaradi razhajanja v izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatra in klinične psihologinje napotilo obdolženko na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo zaradi ugotovitve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

Izvedenec, ki je v pogovoru z obdolžencem, ki se ni želel zagovarjati, ali s privilegirano pričo, ki o kaznivem dejanju ni želela izpovedovati, izvedel o kaznivem dejanju nekaj, česar sodišče ni moglo izvedeti, ker sta taki osebi uporabili privilegij pravne dobrote, da ne rabita izpovedovati, tega v izvedenskem mnenju ne sme povzeti, temveč mora takšne podatke ohraniti v svojem arhivu. Kljub temu pa izvedensko mnenje, če je v njem takšna izjava zapisana, ni nedovoljen dokaz, zaradi katerega bi ga bilo treba iz spisa izločiti.

Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36

S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito. Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.

Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil v predmetni zadevi za sodnega izvedenca imenovan zdravnik B. B., ki je pred tem dne 28. 5. 2021 opravil pregled oškodovanke, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. ZKP namreč v prvem odstavku 251. člena izrecno navede, da kot izvedenci ne morejo nastopati oškodovanec, osebe, ki ne smejo biti zaslišane po 235. členu, in tudi ne osebe, ki so oproščene pričanja po 236. členu (privilegirane priče). Ob tem je treba poudariti, da je za osebe iz 236. člena ta prepoved absolutna in velja tudi, če bi se privilegirena priča temu privilegiju sama odrekla ali če bi jo dolžnosti varovanja poklicne tajnosti odvezal kdo drug. Obravnavana določba namreč v prvi vrsti ne ščiti oseb iz 236. člena ZKP oziroma privilegirane komunikacije, ki so jo te vzpostavile z drugimi osebami, temveč objektivnost in nepristranskost izvedenskega mnenja.

Izvedensko mnenje se izloči iz spisovnega gradiva samo v primeru, če so podani razlogi iz prvega odstavka 251. člena ZKP. Nestrokovnost mnenja oz. zatrjevanja, s katerimi se izraža dvom o pravilnosti izdelanega izvedenskega mnenja, ne morejo biti razlog za izločitev izvedenskega mnenja, saj so strokovnost, verodostojnost in sprejemljivost vsebine izvedenskega mnenja predmet dokazne ocene sodišča, pri čemer pa mora sodišče morebitne nejasnosti, nepopolnosti in druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpraviti upoštevaje 257. in 258. člen ZKP.

Sodišče prve stopnje je očitke zagovornikov o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb preiskovalne sodnice, kot je že navedeno, utemeljeno zavrnilo, s prepričljivimi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Okoliščina, da je v obrazložitvi odredbe preiskovalne sodnice poleg obrazložitve sorazmernosti in subsidiarnosti odrejenih ukrepov deloma povzeta tudi obrazložitev predloga državne tožilke, pa tudi ne pomeni, da je zato odredba neobrazložena in protipravna, kot to izpostavljajo pritožniki. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa, da odredbam preiskovalne sodnice ni mogoče očitati zatrjevanih pomanjkljivosti. Okoliščina, da je tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo dele odgovora državne tožilke, ker je očitno menilo, da so pravilni, pa ne predstavlja v pritožbah zatrjevanih kršitev. Bistveno je, da so razlogi za sprejem odločitve prepoznavni, čigavi so izvorno, pa ni odločilno. Povzeti je torej, da je v obravnavani zadevi preiskovalna sodnica razpolagala z ustreznim gradivom, ki je utemeljevalo odreditev ukrepov in ob izdaji odredb, ki jih problematizirajo pritožniki, so bili brez dvoma podani tudi razlogi za

Sodišče mora v pisni odredbi, s katero določi izvedenca, navesti le katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo zaupano, ne zahteva pa, da bi morala biti odredba obrazložena. Izjava obdolženca o kaznivem dejanju, dana na pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Takih izjav ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Kljub temu je pravilno izločiti tiste dele izvedenskega mnenja, ki se nanaša na izjave, ki jih je obdolženec podal izvedencu v zvezi s kaznivim dejanjem, saj je ključno, da na takšnih izjavah kasnejša sodba ne temelji.

V prvem odstavku 251. člena ZKP je izrecno določeno, v katerem primeru se sodba ne sme opirati na izvid in mnenje izvedenca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev izvedenskega mnenja kot neutemeljeno, ker ne obstajajo nobena znana dejstva, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost izvedenca in izvedeniškega mnenja. Samo dejstvo, da se obramba ne strinja z vsebino izvedenskega mnenja, pa ni razlog za izločitev.

Sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in je bil izdan po vložitvi obtožbe, je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo. Zagovornik v predlogu za izločitev dokazov v zvezi z izvedeniškim mnenjem navaja razloge, s katerimi želi vzbuditi utemeljen dvom v pravilnost danega izvedeniškega mnenja in zatrjuje nasprotja in pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi se dano mnenje izvedenca izločilo iz spisa.

Res je, da gre pri zaslišanju izvedenca v nadaljevanju postopka, na glavni obravnavi za neko bodoče negotovo dejstvo, na kar opozarja pritožba, vendar je potrebno pojasniti, da v primeru, da v nadaljevanju tega kazenskega postopka iz kakršnihkoli razlogov dr. B. B. ne bi bilo možno zaslišati, bi sodišče prve stopnje lahko v postopek pritegnilo novega izvedenca, kar pa ne pomeni, da bo že izdelano izvedensko mnenje dr. B. B. in dopolnitve mnenja potrebno izločiti iz spisa in da je zaradi navedenega nezakonito, kot zmotno meni pritožba.

Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da so v kazenskih postopkih predmet izločitve le dokazi in obvestila iz drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku, za katere je v zakonu določeno, da sodba nanje ne sme biti oprta. Kdaj sodba ne sme biti oprta na izvid in mnenje izvedenca, pa je opredeljeno v prvem odstavku 251. člena ZKP. Okoliščina, da je bilo izvedensko mnenje pridobljeno v nekem drugem kazenskem postopku in da obdolženec ni prejel mnenja oziroma odredbe, torej nikakor ni razlog za izločitev izvida in mnenja dr. C. C., za kar se zavzema obramba.

Pritožnik povsem prezre, da se sodba ne sme opirati na - v tem primeru - izvedensko mnenje le ob obstoju pogojev iz prvega odstavka 251. člena ZKP in da je samo tedaj po drugem odstavku 83. člena ZKP predvidena njegova izločitev iz spisa. Predmet izločitve namreč niso kateri koli dokazi, temveč le dokazi in obvestila iz drugega odstavka 83. člena ZKP, za katere je v zakonu določeno, da sodba nanje ne sme biti oprta. Kdaj sodba ne sme biti oprta na izvid in mnenje, je opredeljeno v prvem odstavku 251. člena ZKP. Vendar teh okoliščin pritožnik ni izpostavil, ne v predlogu za izločitev sodnega izvedenca niti sedaj v pritožbeni obrazložitvi, posledično čemur so vsa povzeta pritožbena prizadevanja dejansko brezpredmetna.

Ob sklicevanju na pravno podlago 18., 83. in 251. člena ZKP je sodišče pravilno ugotovilo in poudarilo, da mnenje izvedenke ne predstavlja nedovoljenega dokaza, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, saj se očitki obrambe ne nanašajo na vprašanje zakonitosti mnenja, temveč na njegovo vsebino in dokazno vrednost.

Če v izreku sklepa o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem domu nista navedena njegovo periodično preverjanje ter skrajni rok trajanja iz drugega in tretjega odstavka 70.a člena ZKP, izrek posebej ni nerazumljiv in še manj protisloven. Kvečjemu je posredi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je predmet preizkusa šele, ko bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene in ko je sodna odločba tudi glede odločilnih dejstev vzdržala.

Zgolj preveritev sedeža družbe in naslova bivanja osumljene osebe ter v tej zvezi opravljeno opazovanje še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja.

Pri tehtanju, ali je bila obtožencem z izločevanim izvedenskim mnenjem kršena pravica do obrambe, enakega varstva pravic, sodnega varstva oziroma nepristranskega in poštenega sojenja po 29., 22. in 23. členu Ustave RS in 6. členu ZKČP, s čimer bi bilo mogoče izvedensko mnenje označiti kot pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 18. člena ZKP), sodišče druge stopnje pritrjuje argumentu prvostopenjskega sodišča, da izločevano izvedensko mnenje ne predstavlja dokaza, ki bi bil že na prvi pogled nedovoljen. Očitki pritožnikov o tendencioznosti izvedenca ter zavzemanju stališč, ki presegajo njegovo strokovno področje, pa tudi če bi bili res podani, po prepričanju sodišča druge stopnje pomenijo izpodbijanje izvedenskega mnenja kot nejasnega, nepopolnega oziroma samega s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju (257. člen ZKP), nikakor pa ne izločitvenih razlogov.

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je o vsebinsko enakih predlogih za izločitev dokazov tekom postopka že bilo pravnomočno odločeno ter bi bilo primarno ponovne (identične) predloge za izločitev dokazov, zavreči. Ob takem stanju stvari je namreč breme na strankah, da navedejo nova dejstva in okoliščine, ki še niso bile predmet vsebinske presoje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno. Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot so to v obravnavani zadevi odredba Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 7. 2012 ter odredbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 7. 2012 in dne 19. 7. 2012, ter zapisniki o kazenskih ovadbah, sestavljeni na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju in v prostorih PU Celje (z dne 4. 7. 2012, 5. 7. 2012 in 6. 7. 2012). Gre namreč za listine, ki dokazujejo, kaj vse so državni organi po ovadbah storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne, da je bilo le-to tudi dejansko storjeno. Kot rečeno je lahko izločeno le tisto, kar je izšlo iz protipravnega ravnanja državnega organa in ne tisto, kar naj bi to ravnanje sestavljalo. Poleg navedenega je treba v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem

Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 42. člena ZKP pa se sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in se tak sklep izda po vložitvi obtožnega akta, lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.

Narok, katerega bi po mnenju obrambe moralo opraviti sodišče prve stopnje v postopku odločanja o utemeljenosti zahteve za izločitev dokazov, ni obvezen, pač pa ga sodišče izvede, če oceni, da je potreben.