62. člen URS

Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka. Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.

Sodišče je zaradi razhajanja v izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatra in klinične psihologinje napotilo obdolženko na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo zaradi ugotovitve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

Delodajalec se lahko prosto odloči, katerega kandidata za prosto delovno mesto bo zaposlil (24. člen ZDR-1), če ob tem upošteva prepoved diskriminacije (ki je toženka ni kršila). Tudi iz določb Direktive 2000/78/ES ne izhaja, da bi delodajalec moral zaposliti delavca - invalida, če ta ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta in bi se to štelo za razumno prilagoditev. Skladno z določbo 5. člena direktive morajo namreč delodajalci sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev zaposlitve (že zaposlenim) hendikepiranim osebam, pa še to le v primeru, da jih taki ukrepi ne bi nesorazmerno obremenili.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje potrebe po pritegnitvi sodnega tolmača v (pred)sodnem postopku za primer, ko oškodovanka uradnega jezika postopka ne obvlada brezhibno, treba presojati konkretno, glede na okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba stopnjo razumevanja jezika s strani oškodovanke, naravo in obseg njene udeležbe v postopku ter vrsto procesnih dejanj, pri katerih sodeluje. Čeravno je zagovornica drugačnega mnenja, je podaja kazenske ovadbe (zgolj) predprocesno dejanje, ki ni enakovredno zaslišanju priče ali obdolženca v kazenskem postopku. Iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da (in zakaj) je bila zagotovitev vnukinjine pomoči pri premostitvi kakšne jezikovne bariere oškodovanke na policiji ob naznanitvi kaznivega dejanja nasilja v družini dne 2. 10. 2024, ki naj bi ga storil obdolženi, zadostna, na ravni zagotovljene učinkovite komunikacije in razumevanja pritožbeno problematizirane uverture v (pred)kazenski postopek.

Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP. Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.

Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli. Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne

Tožencu je bila tožba skupaj s pozivom na odgovor, ki je vseboval vsa zakonsko predvidena opozorila (277. in 278. člen ZPP), pravilno poslana le v slovenskem jeziku. Na tožencu pa je bilo potem v okviru dolžne skrbnosti breme, da si zagotovi ustrezen prevod in pomoč, če prejetega ni razumel, in da na pisanje v predpisanem roku odreagira. Ni relevantno, kako je toženec dejansko razumel prejeta pisanja, temveč kako bi jih ob ustrezni skrbnosti in resnosti moral razumeti.

S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.

Ni treba, da bi moralo biti obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, vselej zagotovljeno tolmačenje oziroma spremljanje postopka v maternem jeziku, temveč mu gre pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, pri čemer mora v takih okoliščinah sodišče preveriti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje.

Obdolženec je ob oklicu glavne obravnave izrecno zahteval tolmačenje v svoj jezik. Prvostopenjsko sodišče je temu sledilo, torej je pravnomočno ugotovilo, da obdolženčevo znanje slovenskega jezika ne zadošča za polno uresničevanje njegove pravice do obrambe. Kljub temu je, že po odločitvi o preložitvi naroka za glavno obravnavo, da se zagotovi tolmačenje v bosanski jezik, sodišče dopustilo podajo državno tožilskega predloga za odreditev pripora v slovenskem jeziku. S takšnim postopanjem je bila obdolžencu kršena pravica do uporabe svojega jezika. V trenutku, ko je obdolženec zahteval tolmačenje v njegov jezik in je sodišče takšno zahtevo prepoznalo kot utemeljeno, bi moralo namreč sodišče ukreniti vse potrebno, da se obdolžencu zagotovi pravica spremljati postopek v svojem jeziku.

ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze. Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.

Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata. Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik. Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in

UZ o opravljeni prepoznavi oseb po fotografijah v skladu s 46. členom ZNPPol v skladu s sodno prakso ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku, temveč zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, kar je v konkretnem primeru izpovedba priče, dana pred preiskovalnim sodnikom. Izpovedba priče ne more biti predmet izločitve, temveč se lahko tekom sojenja zgolj zastavi vprašanje verodostojnosti pričevanja, ki se nanaša na pravilnost ugotavljanja dejanskega stanja, ne pa na zakonitost prepoznave, opravljene v predkazenskem postopku.

Obtožencu je bila vročena (le) sodba v pisnem prevodu v njegov jezik (paštu), pritožnik pa ima prav, da obtožencu niso bili pisno prevedeni ostali dokumenti, predvsem ni bila prevedena in obtožencu v tej obliki vročena obtožnica. O pravici do prevajanja in tolmačenja obtoženec tudi ni bil poučen tako kot določa šesti odstavek 8. člena ZKP. Pravica do uporabe svojega jezika v postopku spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave RS), pravica do tolmačenja in prevajanja pa omogoča, da obdolženec v polni meri uveljavlja pravico do obrambe, s čimer se mu zagotovi pravičen postopek. V obravnavani zadevi ima pritožnik prav, da vročitev obtožnice ni bila pravilno opravljena, saj iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženčev jezik paštu jezik in da ne razume in ne govori slovenskega jezika. Pravici do prevajanja se stranka oziroma drug procesni udeleženec lahko odpove, vendar samo, če zna jezik, v katerem teče postopek. Vročitev obtožnice v slovenskem jeziku in njen ustni prevod, kot je bilo v obravnavani zadevi, ni mogoče šteti kot pravilen način vročitve obtožnice.

Poudariti je namreč, da predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerikoli dokazi, temveč le dokazi, za katere je v zakonu določeno, da se sodba nanje ne sme opirati. Predmet so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov.

Na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico je takratni osumljenki srbske narodnosti, ki ni razumela slovenskega jezika, tolmačila oseba, ki ni bila sodni tolmač, pač pa je prisegla v skladu z 233. členom ZKP. Zatem sta bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani albansko govoreči priči, na teh narokih pa je tolmačila ista oseba, ki je ponovno prisegla, morala pa je tolmačiti v tri jezike (v slovenski, srbski in albanski jezik). Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil kršen 8. člen ZKP, ker preiskovalna dejanja niso bila opravljena v okoliščinah, ko bi bilo z zaslišanji nevarno odlašati, kar pa ni prešlo v kršitev ustavnih (29. in 62. člen Ustave) in konvencijskih pravic obsojenke (6. člen EKČP).

Ker storilec v izjavi ni predlagal nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, sodišču o neobstoječem predlogu ni bilo potrebno navajati razlogov ter ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pri pregledu storilčeve izjave pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storilec, stanujoč na naslovu Ulica 8, Ljubljana, lastnoročno podpisal izjavo, ki je napisana v tekočem slovenskem jeziku in sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za pomislek, da storilec ne razume in govori slovenskega jezika. Storilec v izjavi, ko jo je podal na obvestilo sodišča, ni navajal, da ne razume in govori slovenskega jezika in ni zahteval pravice do uporabe drugega jezika, temveč je izjavo podal v slovenskem jeziku, zaradi česar ni podana niti zatrjevana kršitev 62. člena Ustave RS.

Besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku. Besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje, pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika.

Pristojni organ mora v okviru postopkov po ZMZ-1 o vsaki zahtevi za zagotovitev tolmačenja, kjer gre po vsebini za odločanje o pravici prosilca do tolmačenja, odločiti z upravno odločbo.